zombi 2

Vpis

V Andrencih je živel in delal ter umrl ugledni slovenski čebelar

Spominska plošča Ivanu Jurančiču v Čebelarskem domu v Čagoni. Foto: Marjan Toš. Spominska plošča Ivanu Jurančiču v Čebelarskem domu v Čagoni. Foto: Marjan Toš.

IVAN JURANČIČ – POTUJOČI ČEBELARSKI UČITELJ, PRAKTIK IN PUBLICIST
Ivan JurancicV župnijski knjigi Sv. Andraža v Slovenskih goricah je vpisano, daje bil 6. decembra 1861 rojen in dva dni kasneje krščen Ivan Jurančič. Leta 1875 so mu kmečki starši omogočili začetek šolanja na realki na Ptuju, vendar je moral šolanje po dveh letih prekiniti. Umrl mu je oče. Kmalu za tem je pogorela še rojstna hiša. V začetku prvega razreda gimnazije mu je denarno pomagal stric Johan, ob koncu drugega razreda pa mu je pomoč ukinil. Zato je moral končati s šolanjem. Ostal je doma. Ob trdem delu obnove doma si je vzel le toliko časa, da se je posvetil igranju v domači godbi na pihala. To mu je omogočilo, da so ga na naboru leta 1881 odredili v 87. pešpolk k vojaški godbi. Tako je kadrovski rok odslužil kot vojaški godbenik in leta 1884 odšel domov kot poddesetnik. Leto pozneje se je priženil v Andrence v Slovenskih goricah. Pri novem domu je našel tudi velik, a skoraj prazen čebelnjak. V minulih dveh letih je namreč neznana bolezen pobrala skoraj vse čebele. Ko je prišel k hiši nov gospodar, je našel le šest čebeljih družin. Naslednje leto je bila izredno dobra čebelarska letina. Jurančič je šele tedaj postal pozoren na čebele. Res da mu je že v letih šolanja stric Johan marsikaj povedal o čebelah, a potem, ko mu ni več pomagal pri šolanju, se Ivan ni več oglasil pri njem.

Že pri 25 letih je v Slovenskem čebelarju in sadjarju objavil pet svojih člankov. Vsega skupaj je v raznih časopisih in revijah, posebno pa v Čebelarju napisal več kot 150 člankov. Bila so leta, ko v Čebelarju ni bilo številke brez njegovega članka. Bil je vesten in stalen dopisnik Čebelarja od njegove ustanovitve pa do svoje smrti. Zaradi pomanjkanja slovenske čebelarske pisane besede je začel s pisanjem čebelarskega učbenika, ki je bil namenjen zlasti začetnikom. Leta 1888 je poslal Mohorjevi družbi v Celovcu delo »Čebeloreja, kratek in lahko umeven navod k umnemu čebelarstvu«. Rokopis je bil preobširen in žal v nekaterih poglavjih nepopoln. Tajnik Mohorjeve družbe mu je predlagal, naj delo ponekod skrajša, drugod pa dopolni. Toda Jurančič na to ni pristal. Tako je delo ostalo žal nenatisnjeno, čeprav je bila vsebina dobra, napisana v lepem, razumljivem jeziku.

Ivan Jurančič je umrl po daljši bolezni 24. aprila 1935. Zasluge Ivana Jurančiča za slovensko čebelarstvo so izjemne, saj je položil temelje čebelarskega napredka na Štajerskem in na Slovenskem nasploh. Zato je ob poslednjem slovesu podpredsednik Slovenskega čebelarskega društva Henrik Peternel upravičeno končal svoj nekrolog z besedami: »Jurančič bo ostal za vselej zapisan z zlatimi črkami v knjigi naše čebelarske zgodovine. Njegov spomin ne bo nikdar obledel. Človek, ki je svoj rod tako srčno ljubil in toliko zanj delal, ne more biti pozabljen, ampak nam bo njegov spomin ostal svetel za vselej!«

Po njem se imenuje čebelarsko društvo v Cerkvenjaku in v njihovem čebelarskem domu v Čagoni ima spominsko ploščo. Sodi med zaslužne rojake kar dveh občin, občine Sv. Andraž v Slovenskih goricah, kjer se je rodil in občine Cerkvenjak, kjer je delal in živel do smrti v vasi Andrenci. Trajno je zapisan tudi v kroniki slovenske čebelarske organizacije, v kateri je pustil globoke sledi.

Nazadnje urejeno: sobota, 03 december 2022 16:59