zombi 2

Vpis
Aleksandra Papež

Aleksandra Papež

Središče Jarenine je pokalo po šivih

V Jarenini že več kot 40 let biva Alfi Nipič, ki se je odločil pokloniti svojemu domačemu kraju s pravim spektaklom. Več ur trajajoči koncert, ki poslušalcev niti za trenutek ni spustil z vajeti. Odmevni gostje in počastitev kar 60 let in 8 mesecev uspešne glasbene kariere prej omenjene glasbene legende.

Z županom Pesnice, mag. Gregorjem Žmakom, sta ob tej priliki odkrila ploščo, ki nakazuje simbolični začetek urejanja Štajerske hiše glasbe – muzeja Alfija Nipiča v središču Jarenine, ki bo predvidoma končan prihodnje leto. »Imamo muzej Lojzeta Slaka v Mirni Peči, imamo Avsenikov muzej v Begunjah, oba sva z Alfijem obiskala skupaj in ne moremo mimo tega, da se tudi mi na ta način poklonimo našemu občanu, legendarnemu Alfiju Nipiču.« je naznanil Žmak.

lafi nipic3Foto: TD Ovtar Jarenina

Alfi Nipič je koncert pričel s svojimi z znanimi in manj znanimi zabavnimi pesmimi ter že v prvem delu poskrbel, da je polno središče Jarenine prepevalo v en glas. Koncert je povezal z lastnimi razmišljanji in anekdotami. »Ni lahko biti vedno na poti, najlepše se je vrniti domov.« je večkrat poudaril in to izrazil tudi v več pesmih.
Ta večer je legendarni pevec, ki je lep del svoje kariere preživel v Ansamblu bratov Avsenik, dokazal, da kljub težavam z zdravjem prekipeva od energije in je na odrskih deskah zares več kot doma. Zahvalil se je svoji družini, ki so mu v težkih trenutkih stali ob strani.

»Moral sem se ponovno postaviti na noge. Ni jim bilo lahko. Brez njih ne bi šlo.« je poudaril.

V živo so ga spremljali baritonist in basist Branko Novak, kitarist Robert Pinter, harmonikar Boris Šegula, klarinetist Srečko Kovačič in trobentar Simon Štelcer, katerim se je v zabavnem delu pridružil znani bobnar Marko Soršak – Soki. Svojo LAH-ovo polko je zaigral odličen harmonikar Boris Lah, ki je po 26 letih ponovno stopil na odrske deske. S hitrimi prsti na diatonični harmoniki se je predstavil Siniša Čeh, ki se Alfiju Nipiču večkrat pridruži na nastopih. Za smeh sta poskrbela humorista Luka in Pepi. Zapel je Rudi Šantl, več tisoč zbranih ljudi sta v zadnjem delu koncerta na noge dvignila še Dejan Dogaja in Domen Kumer. S svojo izvedbo pa so navdušili tudi člani Gratzer Spitzbuam.

Alfi Nipič pa je poskrbel, da je središče Jarenine plesalo s svojim udarnim narodnozabavnim delom. Vse generacije pa so v en glas prepevale njegove najbolj znane pesmi.

lafi nipic1Foto: A. Papež

Koncert je potekal v sklopu krajevnega praznika in farnega žegnanja ter v počastitev 60. obletnice pevske kariere Alfija Nipiča, ki je lani ni mogel obeležiti v polni meri. Alfi je napovedal tudi, da želi koncert izvesti še drugod po Sloveniji.

»Ponosen in hvaležen sem, da sem toliko let lahko deloval kot profesionalni glasbenik.«

Organizatorji z Alfijem Nipičem na čelu pa so hvaležni vsem in vsakemu, ki je pripomogel, da bo koncert vsem prisotnim ostal v nepozabnem spominu. Tiste, ki ste ga zamudili pa naj potolažimo, da je bil v celoti posnet in bo v prihodnje predvajan v obliki televizijske oddaje.

Pesem grozdja in lepot skozi umetnost v Lenartu

Občinska avla Jožeta Hudalesa v Lenartu te dni diši nekoliko drugače. V njej je na ogled postavljena tradicija vinogradništva, vinarstva, povezana s krajinsko tematiko Slovenskih goric skozi likovna dela.

Razstavljenih je 25 likovnih del, ki so jih pripravili: Klara Alatič, Nika Arnuš, Milan Ketiš, Nina Kolarič, Konrad Krajnc, Ana Šuster Kraner, Ivan Lorenčič – Loren, Leopold Methans, Eva Novak, Dejan Pfeifer, Andreja Štancer, Nina Šulin, Danijel Vrečič – Dani in Martina Golija – Martinca. Vidna je njihova raznolikost ter pestrost izbire tehnik in podlag, skupna pa jim je radost ob pogledu na Slovenske gorice. Vsi sodelujoči na razstavi, ki bo do konca avgusta na ogled v avli Občine Lenart v delovnem času upravne enote in Občine Lenart, namreč izhajajo iz Slovenskih goric. Opus navedenih ustvarjalcev je seveda veliko širši od tokrat razstavljenega in se ga nadejamo v prihodnosti videti še večji del.

razstava 2Razstavo je otvorila Martina Golija - Martinca. Foto M. Krautič

»Otvoritev razstave minuli četrtek je predstavljala uvod v prihajajoči festival Umetnost rizlinga in gibanice, ki se bo odvil v petek, 19. avgusta, ob 17. uri, v okolici cerkve Svetega Lenarta ter na dvorišču stare šole s koncertom Ditke ob 20. uri in poteka v soorganizaciji Društva vinogradnikov Lenart, Društva kmečkih žena in deklet Lenart, Občine Lenart in KGZS, Zavod Ptuj,« je poudaril koordinator razstave Marko Šebart, ki je na tem mestu opravičil odsotnost zaslužne osebe za postavitev razstave, Mojce Čep. Zbrane sta nagovorila tudi župan Občine Lenart, mag. Janez Kramberger in predsednik Društva vinogradnikov Lenart, Stanko Kramberger. V času Festivala rizlinga in gibanice pa bo na ogled tudi opisana razstava v avli Jožeta Hudalesa v pritličju stavbe Občine Lenart.

Razstavo je otvorila najstarejša sodelujoča umetnica, Martina Golija – Martinca, ki jo po njenem raznolikem ustvarjanju dobro poznamo v Slovenskih goricah.

Z glasbo sta dogodek povezala Dominik Petko in Manuela Brunčič.

razstava 3 Utrinek iz razstave Pergerjev vrh avtorica je Nina Kolarič. Foto M. Krautič 

 

Brez harmonike ne gre nikamor!

Siniša Čeh iz Trnovske vasi je v navezi s svojimi gumbnimi lepoticami poznan po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Je znan obraz odrov, na katerih nastopajo najbolj znani izvajalci slovenske narodno-zabavne glasbe. Danes pa 35-letni harmonikar svoje znanje predaja tudi v lastni glasbeni šoli.

Čuti se, da mu je bila glasba na nek način položena v zibel, ob kateri mu je babica zelo pogosto prepevala z vso nežnostjo, ki jo premorejo le stari starši. Že pri štirih letih je raztegnil prvi meh, a takratna klavirska harmonika, s katero je melodije osvajal ob poslušanju melodij na radiu, ni bila tista »taprava«, čeprav jo tu in tam raztegne še danes. Na prvi pogled ga je že v osnovnošolskih letih osvojila »frajtonarca«.

Njegov prvi mentor, Alojz Furjan, mu je izdelal prvo diatonično harmoniko, s katero se je spoprijateljil pri desetih letih. Ker mu učitelj kmalu ni imel več kaj pokazati, saj je Siniša z večurnimi vajami hitro napredoval, se je pričel učiti sam. S tablaturami in prstnimi redi svojega vzornika Zorana Lupinca se je ure in ure spopadal doma.

»Vadil sem od 4 do 6 ur na dan, včasih tudi več in niti za eno uro vaje mi ni žal.«

ceh 3

Prve izkušnje z igranjem v ansamblu je nabiral v takrat znani skupini Štajerband in ob tem nabiral vedno nove glasbene prijatelje. Še danes večkrat nastopa s svojim dobrim prijateljem, baritonistom in basistom Brankom Novakom, ki ga je že v mladosti predstavil Alfiju Nipiču. Temu Sinišev potencial ni ostal prikrit, zato ga je povabil k sodelovanju, ki je do danes nanizalo več skladb in nastopov.

»Sodelovanje z Alfijem mi je res v ponos. Ravno se pripravljamo na koncert ob njegovi 60. obletnici glasbene kariere, ki bo v petek, 12. avgusta, ob 20. uri, v Jarenini. Če imate čas, pridite.«

Hvaležen je tudi znanemu glasbeniku Simonu Golobiču, ki ga je povezal z Jožetom Antoničem, kitaristom legendarnega Alpskega kvinteta, na podlagi česar je nastala skupina Maxi trio. Sodeloval je z odličnimi pevkami Ansambla Slavka Avsenika, Jožico Kališnik in Jožico Svete ter Božo Hvala.

»Poleg vseh znanstev in sodelovanj, za katere sem hvaležen, saj so mi vsa veliko dala v smislu priložnosti in izkušenj, pa sem vesel tudi prijateljstva z Jožetom Burnikom, odličnim harmonikarjem in skladateljem, ki je zame napisal tudi več skladb in ki smo ga z glasbenimi prijatelji več let zapored ob njegovem rojstnem dnevu presenetili kar med počitnikovanjem na Krku.« pove Siniša, ki se tudi na dopust odpravi s harmoniko v prtljažniku.

Danes najraje igra na svoje harmonike, ki so jih posebej zanj izdelali v podjetju Harmonike Munda ter po njem poimenovali tudi model harmonike – Flavia S. Čeh.

ceh 2Siniša Čeh se s svojimi učenci rad udeležuje lokalnih dogodkov, kjer igranje na več deset harmonik ustvari magično vzdušje. Foto: M. Krautič

Sinišu se, kljub rednemu poučevanju v svoji glasbeni šoli, ki domuje na istem naslovu kot on in ji je lani namenil na novo urejeno in prostorno glasbeno sobo, zdi pomembno, da najde čas tudi za lastno vajo.

Poznan je po širini svojega repertoarja, saj išče vedno nove izzive v vseh glasbenih žanrih. Ponosen je, ko na odrih videva svoje učence, nekateri se udeležujejo tudi tekmovanj in dosegajo dobre rezultate. »Dobro igrati neko glasbilo pomeni garati. Ne gre samo za talent, potrebno je delati, vztrajati in pri tem ohraniti veselje. Igrati z odporom nima smisla.« razloži Siniša, ki mu nobena glasbena želja učencev ni težava. »Moj cilj je med učenci ozavestiti, da se da na diatonično harmoniko zaigrati karkoli.« 

Ob vseh obveznostih, ki jih prinaša vsakdan glasbenika, pa je Siniša poznan tudi po svojih hudomušnih objavah na socialnih omrežjih. »Ko ima ženska oblečeni bikini, ima odkritega 90 % telesa. Moški pa smo seveda vljudni in gledamo le pokriti del.«

Sinišu Čehu je delo hkrati hobi in to ga osrečuje. Iz njegove hiše pa se dan za dnem razlegajo vesele melodije.

»Imam srečo, da me domači in sosedje po toliko letih še sploh lahko poslušajo.«

Na vprašanje, kdaj je pravi čas, da poprimemo za harmoniko, če imamo to željo, pa je Siniša odgovoril tako: »Kadarkoli, od 6. leta starosti naprej pa vse do 100 in več. Nikoli ni prepozno!«youtube

»Mlekastično« uspešni v Vrtcu Lenart

»Za zdravje pijmo mleko kravje« se je glasila tema nagradnega natečaja projekta Mlekastično v sklopu Eko šole, ki je navdušila otroke tudi v Vrtcu Lenart.

Skupaj z vodjo projekta Mlekastično v Vrtcu Lenart, vzgojiteljico Mihaelo Vidovič, so otroci v tem vrtčevskem letu raziskovali izvor slovenskega mleka, spoznavali in okušali mlečne izdelke in preučevali t.i. mlečno pot. »Večkrat smo se odpravili na daljši sprehod do bližnjega pašnika in opazovali krave med pašo. Več otrok še nikoli ni videlo krave tako od blizu. Morali bi videti radost v njihovih očeh.« razloži Vidovičeva, ki je skupaj z otroki izdelala tudi maketo krave. »Maketo krave smo poimenovali kar Šeka in je bila z nami v igralnici vse do konca vrtčevskega leta. Simbolno smo se z njeno pomočjo preizkusili tudi v molži.«

Vrtec Lenart, ki deluje pri Osnovni šoli Lenart, je bil ena izmed 71 sodelujočih izobraževalnih ustanov v prej opisanem projektu. A le nekaj ustanov si je prislužilo nagrado in priložnost, da bodo konec avgusta na konferenci koordinatorjev predstavili potek dejavnosti v svojih igralnicah in razredih. Tja se bo odpravila Mihaela Vidovič, ki bo predstavila kako so otroci s pomočjo slikovnega gradiva spoznavali pot mleka od hleva do trgovine ter prikazala odzive otrok na ogled filma o otroštvu otrok v preteklosti, ko je naloga pastirja predstavljala vsakdanje delo mlajših pri hiši.

»Naš cilj pa ni bil samo ozaveščanje otrok, temveč preko njih celotnih družin. Zato sem vse leto spodbujala otroke in njihove starše k raziskovanju svojega okolja, k obisku bližnjih kmetij. In z veseljem so prinašali fotografije, utrinke tovrstnih obiskov. Nekateri starši pa so povedali tudi, da si odslej mleko in mlečne izdelke priskrbijo kar pri kmetih v okolici, kar se mi zdi odlično. In prav to je namen projekta – opomniti in spomniti na pomen lokalnega, domačega mleka in seveda tudi druge hrane.« je poudarila Mihaela Vidovič.

Vrtcu Lenart pa čestitamo ob doseženem uspehu!

Naročite se na RSS