zombi 2

Vpis
dr. Marjan Toš

dr. Marjan Toš

Dr. Anton Korošec: Prlek širokih obzorij iz Biserjan, svetovljan in ugledni državnik prve jugoslovije

Ob 150-letnici rojstva dr. Antona Korošca ( 1872 – 1940) slovesnosti pri Sv. Juriju ob Ščavnici

Osrednje praznovanje 150-letnice rojstva duhovnika, urednika in politika dr. Antona Korošca je bilo v soboto, 14. maja in danes, v nedeljo, 15. maja 2022 pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Ob tej priložnosi bo tudi mednarodni znanstveni simpozij, na katerem bodo z referati sodelovali: Andrej Rahten: Korošec na dvoru Karađorđevićev; Emma Hatto: Korošec, predsednik vlade 1928/29; Peter Vodopivec: Korošec, SLS in Bolgari ; Husija Kamberović: Korošec in Mehmed Spaho; Walter Lukan: Krek in Korošec – Korošec in Krek; Igor Grdina: Dva kolosa – Šušteršič in Korošec ; Franc Rozman: Korošec – častni občan Bleda. Mednarodni simpozij bo 14. maja ob 10. 00 v Kocbekovi dvorani. V nedeljo, 15. maja 2022, bo najprej ob 10.00 spominska maša v farni cerkvi sv. Jurija, po njej pa ob 11.15 v Kocbekovi dorani še slavnostna akademija, na kateri bo slavnostni govornik prof. dr. Ludvik Toplak. Pokrovitelj praznovanja Koroščevega leta 2022 je predsednik republike Borut Pahor.

Duhovnik in politik

Anton Korošec je bil duhovnik, politik in slovenski narodni voditelj od 1917 do smrti. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru, kjer je 1892 maturiral in potem na tamkajšnjem bogoslovju študiral teologijo. Posvečen je bil že 1895; kot kaplan je najprej služboval na Sladki Gori, od tam je bil premeščen v Marenberg (Radlje); 1897 se je vpisal na graško univerzo in 1905 doktoriral iz teologije. V obdobju 1898–1902 je bil učni prefekt mariborskega dijaškega semenišča.Zgodaj je začel pisati v list mariborskih bogoslovcev Lipica; v letih 1898–1906 je bil urednik časnika Slovenski gospodar. Da bi nevtraliziral vpliv demagoške politike ptujskega župana Josefa Orniga in Nemcem naklonjenega lista Štajerc, je 1901 ustanovil list Naš dom. Zaradi objavljanja ostrih člankov o nemškutarjih je bil obsojen na šesttedenski zapor; cesar pa je potem kazen spremenil v globo 1000 kron. Sodeloval je tudi z ljubljanskim dnevnikom Slovenec in nemško pisanim časnikom slovenskih rodoljubov Südsteirische Post/Presse, ki je zagovarjal narodno slogo.

Korošec je avgusta 1918 postal predsednik Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov za južnoslovanski prostor v Cislajtaniji (dejansko brez Dalmacije), oktobra 1918 pa še za vse južne Slovane v habsburški monarhiji. Po objavi manifesta nekronanega cesarja Karla 16. oktobra 1918 je tri dni pozneje razglasil, da prevzema v svoje roke vso narodno politiko Slovencev, Hrvatov in Srbov. Potem ko je Wilson z odgovorom državnega sekretarja Roberta Lansinga na avstro-ogrsko mirovno noto 19. oktobra 1918 položil usodo Avstro-Ogrske v roke njenih narodov, je to dejansko pomenilo najpomembnejši korak na poti v neodvisnost. Korošec je 27. oktobra 1918 odpotoval v Švico in Francijo, da vzpostavi stike z antantnimi predstavniki ter se sporazume z Jugoslovanskim odborom in srbsko vlado o združitvi. Narodna sveta, ki jima je predsedoval, pa sta 27. (odstavitev Šušteršiča z mesta kranjskega deželnega glavarja) in 29. oktobra (hrvaški sabor prekine državnopravne vezi z Ogrsko, Avstrijo in Hrvaško vključi v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov) postala de facto vrhovna oblast vsaj na delu področja, za katerega sta bila pristojna.

Minister v jugoslovanskh vladah

Korošec je v začetku 1929 sprejel imenovanje v vlado diktature generala Petra R. Živkovića, vendar ni mogel preprečiti popolne prevlade unitaristične politike, ki so ji volivci razpuščene SLS nasprotovali; naslednjega leta je prešel v opozicijo in 1931 postal predsednik osrednje zadružne zveze ter pogodbeni profesor za zadružništvo na beograjski univerzi. Šestdesetletnica Antona Korošca je bila med Slovenci 1932 bučno praznovana; slavljenčevi privrženci so nosili zelene kravate in nogavice, ob prepovedih zborovanj pa so se zatekali v cerkve. V Šenčurju je tedaj prišlo do velikih demonstracij proti režimu, ki so jih oblasti preganjale po Zakonu o zaščiti države; več katoličanov je bilo obsojenih na zaporne kazni. Ob koncu 1932 je v tržaškem Il Piccolu izšla Slovenska deklaracija, ki jo je sestavil krog razpuščene SLS in ji je tudi Korošec pritrdil. Dokument je poudarjal potrebo po združitvi slovenskega ozemlja in po priznanju slovenske narodne individualnosti; za uresničitev ciljev narodne politike morajo prevzeti pobudo Slovenci v Jugoslaviji. V tistem času so tudi druge opozicijske skupine formulirale svoje zahteve, režim pa je odgovoril s preganjanjem nasprotnikov. Korošec je bil 1933 interniran v Vrnjački Banji, potem pa v Tuzli in na Hvaru. Uradno razpuščena SLS, ki je delovala podtalno, je do 1935 bojkotirala volitve; z režimom so sodelovali le še posamezniki iz njenih vrst.Po marsejskem atentatu se je Korošec udeležil žalovanja za ubitim kraljem Aleksandrom, 1935 pa je vstopil v vlado Milana M. Stojadinovića kot notranji minister. Bil je zelo vpliven in se je uspešno zavzel za ustanovitev akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani ter za projekte v korist ljubljanske univerze; 1938 je postal njen tretji častni doktor. Zaradi nasprotovanja Srbske pravoslavne cerkve in opozicije ni prišlo do ratifikacije konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo, čeprav so se slovenski katoliški politiki zavzemali zanjo.

V Dravski banovini, katere ban je postal Marko Natlačen, je 1935 povsem prevladala nekdanja SLS, ki je bila organizirana kot del vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice/zveze. Na volitvah 1938 je JRZ v Dravski banovini prejela 78,6 % glasov. Ker je bil rezultat vladajoče stranke zlasti na Hrvaškem slab, je Stojadinović Korošca odslovil iz notranjega ministrstva, saj ga je imel za odgovornega za to, da javnost glasovanja ni bila izkoriščena za impresivnejšo podporo takratni oblasti. Slovenski voditelj je potem postal predsednik senata, kar je bila razen ob podeljevanju mandata za sestavo vlade predvsem protokolarna funkcija. Korošec je račune s Stojadinovićem poravnal februarja 1939, ko je koordiniral delovanje ministrov, ki so izzvali vladno krizo. Avgusta 1939 je bil kljub načelni podpori sporazumu med kabinetom Dragiše J. Cvetkovića s hrvaško opozicijo pod vodstvom Vladka Mačka odrinjen na stranski tir. Dravska banovina je kljub željam slovenskih katoliških politikov, da se po zgledu avtonomne Banovine Hrvaške preobrazi v Banovino Slovenijo, ostala v okvirih dotedanjega upravnega reda.

Narodni voditelj Slovencev v prvi Jugoslaviji

Ob smrti sredi decembra 1940 je Korošec veljal za nespornega narodnega voditelja Slovencev; kot tak je bil sposoben v kriznih časih voditi nadstrankarsko politiko. Njegovi uspehi za oblikovanje institucij, pomembnih za slovenski razvoj, so bili nesporni. Še posebej se je odlikoval kot spreten politični taktik; kot tak je užival ugled tudi med Srbi, ki so mu dali vzdevka »Pop« in »Lepi Tonček«, na Hrvaškem pa zaradi predsednikovanja vladi po atentatu na Stjepana Radića in njegove somišljenike večinoma ni bil več sprejet kot pozitiven politični dejavnik. Korošec je bil na večer življenja tudi zelo nepriljubljen pri pripadnikih močno nacificirane nemške manjšine in pri komunistih, ki jih je zaradi protiverskega značaja marksistične ideologije in pripadnosti Tretji internacionali kot svetovni stranki proletariata pod nadzorom Sovjetske zveze razumel kot hudo grožnjo obstoju slovenskega naroda, Jugoslavije in Katoliške cerkve. Čeprav je 1929 sodeloval v vladi diktature in pozneje v vse bolj avtoritarnem režimu Cvetković-Maček, ni nikoli nasprotoval demokraciji.

Na ravni kolektivnega spominjanja je izenačen z lokalno ali regionalno pomembnimi podjetniki in čebelarji, ki imajo pravico do pomnika in do ulice v ožji skupnosti, iz katere so izšli, osrednji slovenski prostor pa jih ne pozna. Tako je tudi Anton Korošec dobrih petinsedemdeset let po svoji smrti razmeroma dobro znan v domači občini Sv. Jurij ob Ščavnici, medtem ko so mu že v Mariboru, s katerim je bila njegova kariera kot z enim najpomembnejših Štajercev v slovenski preteklosti močno povezana, kljub drugačnim prizadevanjem nekaterih odrekli ulico, kaj šele, da bi mu privoščili spomenik. Tako Korošec ostaja navzoč kot lokalni junak, sicer pa kot »notranji minister, ki se je posebej odlikoval z zapiranjem komunistov«, človek, ki se je politično prostituiral pred beograjsko čaršijo, doma pa ljudi slepil z avtonomističnimi prizadevanji, v zadnjem času pa še kot motor protijudovske zakonodaje in menda veliki arhitekt domnevne »vnaprejšnje izdaje SLS«, kot je bila stvar nedavno poimenovana.

Koroški plebiscit - 100 let kasneje

Maistrov večer: predstavitev monografije
Stoletnice koroškega plebiscita smo se sicer spominjali pred dvema letoma, vendar ta spomin odmeva tudi v prireditvah še po stoletnici tega za Slovence in prav tako Avstrijce pomembnega dogodka: ko smo Slovenci izgubili velik kos ozemlja, ko so slovenski Korošci v Avstriji postali manjšina, ko se je kljub Saintgermainski pogodbi (1919) pa ADP (1955) začelo intenzivno izginjanje slovenskega naroda. O tem pripoveduje monografija Koroški plebiscit – 100 let kasneje, ki je leta 2021 izšla pri Slovenski matici. V njej enajst slovenskih in avstrijskih avtorjev ter en madžarski z interdisciplinarnimi pogledi odstira kopreno z nekaterih manj znanih dogodkov in procesov, ki se nanašajo na vzroke plebiscita na Koroškem ter na njegove posledice vse do leta 2020. Znanstveno monografijo, s katero je Slovenska matica sklenila prvo leto izhajanja nove zbirke Odstiranja, bodo predstavili urednik in soavtor dr. Danijel Grafenauer, predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič in dr. Teodor Domej, avtor enega od besedil v knjigi.
Predstavitev knjige bo 11. maja 2022 ob 19. 00, v Maistrovi rojstni hiši na Šutni v Kamniku, kamor pogosto zaidejo tudi obiskovalci Maistrovega Zavrha. Na Šutni je namreč urejena Maistrova zbirka, ki je vključena v vseslovensko Maistrovo pot, tako kot zbirka v Štupičevi vili na Zavrhu v Slovenskih goricah.

Nova monografija o dr. Antonu Korošcu

Ob 150. obletnici rojstva najbolj vplivnega slovenskega politika svojega časa Antona Korošca (1872–1940) smo izdali monografijo Triumfator: Anton Korošec v prvi Jugoslaviji, pod katero se podpisuje zgodovinarka dr. Mateja Ratej.

Anton Korošec (1872–1940) je bil od leta 1917 do smrti načelnik Slovenske ljudske stranke (SLS), interese stranke, ki jih je zaradi visoke volilne podpore zlahka predstavljal kot slovenske nacionalne interese, pa je uresničeval zlasti s sklepanjem kompromisov s srbsko Narodno radikalno stranko. Ta najvplivnejša stranka v državi, glavna zagovornica uzakonjenega narodnega in državnega unitarizma, je v politični dikciji ostro nasprotovala programski zahtevi SLS po zakonodajni avtonomiji, hkrati pa ji je stranka prišla prav pri obvladovanju konfliktnih hrvaško-srbskih odnosov, ki so v obdobju med svetovnima vojnama predstavljali osrednjo točko politične polarizacije v jugoslovanski državi. Korošec je kot eden najvplivnejših jugoslovanskih politikov brezhibno razumel tako svojo vlogo kot vpliv srbske stranke v tej politični igri, zato je bil odličen sogovornik številnih poglavitnih srbskih radikalcev. Pričujoča monografija, ki izhaja ob 150. obletnici Koroščevega rojstva, predstavlja politično biografijo slovenskega političnega vodje v prvi Jugoslaviji.

Anton Korošec je obiskoval Gimnazijo na Ptuju in v Mariboru, ter študij nadaljeval na bogoslovju in bil leta 1895 posvečen v duhovnika. Študij je dokončal z doktoratom graške univerze iz teologije leta 1905. Spoznal je Janeza Evangelista Kreka in sprejel njegove politične poglede.Leta 1907 je bil izvoljen za poslanca Vseslovenske ljudske stranke v državnem zboru, kjer je 30. maja 1917 kot predsednik Jugoslovanskega kluba prebral majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh Južnih Slovanov v eno državno enoto v okviru avstro-ogrske monarhije. Ob razpadu Avstro-Ogrske je Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu je predsedoval, 29. oktobra 1918 razglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, po tem, ko je z Nikolo Pašićem sklenil Ženevsko deklaracijo, s katero je Kraljevina Srbija in Črna gora priznala enakopravnost takšne države pri združevanju z njo na konfederalni osnovi. Ob sami združitvi so se Srbi in Hrvati dogovorili za centralistično ureditev in novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila urejena kot unitarna monarhija.

Prleški rojaki iz Sv. Jurij ob Ščavnici so nanj še posebej ponosni. Dr. Anton Korošec je bil namreč rojen 12. maja 1872 leta v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici, umrl pa je 14. decembra 1940 v Beogradu. Novo monografijo prodorne raziskovalke ZRC SAZU in zgodovinarke dr. Mateje Ratej, ki ji pero tekoče teče, je je ob podpori javne agencije za knjigo izdala založba Beletrina.

Po sledeh pobude za poimenovanje ene od novih trojiških ulic

Dr. Alojz KRAIGHER, okrajni zdravnik pri Sv. Trojici med leti 1907 - 1914
Dr. Alojz Kraigher se je rodil 22. aprila 1877 leta v Postojni kot najstarejši od trinajstih otrok. Oče je bil premožen trgovec in posestnik.Osnovno šolo je obiskoval v Postojni in slabo leto je bil njegov domači učitelj pesnik Fran Gestrin. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in v Ljubljani. Leta 1897 se je vpisal na medicino na Dunaju. Tam je tudi promoviral leta 1903, najprej je služboval v Ljubljani (1903-1905), nato pa kot splošni zdravnik v Bovcu (1905-1907). Kot okrajni zdravnik je najprej delal pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah (1907-1914) in nato v Ljubljani (1914-1922), kjer je v letih 1919-1922 vodil mestno bolnišnico. Prizadeval si je za ustanovitev samostojne Medicinske fakultete v Ljubljani (1919), naslednje leto je postal ravnatelj Ljubljanske deželne bolnišnice, a so ga že čez dve leti politično upokojili (1922). Dr. Kraigher je v letih 1922 in 1923 je študiral stomatologijo v Münchnu, po specializaciji je delal kot zobozdravnik v Gorici do leta 1929, ko se je pred fašizmom umaknil v Ljubljano. Leta 1938 je kandidiral na listi Zveze delovnega ljudstva in postal član Komunistične partije, istega leta je bil zaprt zaradi podpisa Kmetsko-delavske spomenice. Med II. svetovno vojno je sodeloval z OF, bil je zaprt, januarja 1944 pa interniran v taborišče Dachau. Leta 1945 ga je Medicinska fakulteta v Ljubljani imenovala za častnega profesorja zaradi zaslug pri njenem ustanavljanju in istega leta je postal bibliotekar Centralne medicinske knjižnice, kjer je delal do upokojitve leta 1948. V letih 1946 in 1947 je bil tudi urednik Zdravstvenega vestnika. Umrl je 25. februarja 1959 v Ljubljani.

Dr. Alojz Kraigher je bil tudi pisatelj. Pisal je dramska in pripovedna dela, kjer opisuje družbene in politične razmere pred prvo svetovno vojno, življenje slovenskega meščanskega izobraženstva in malomeščanstva, pomembni motivi so ljubezen in erotika ter politični boj za ohranitev slovenstva. Izbor novel je izdal v zbirki Novele, posthumno pa je izšla še zbirka Na robu življenja, v kateri je zbrana kratka vojna in taboriščna proza. Njegovi najbolj znani deli sta drama Školjka in roman Kontrolor Škrobar, za njegovo najboljše delo pa velja enodejanka Drama na travniku. Sicer pa je pisal tudi književne recenzije, članke s področja literature, kulture in medicine, študije in polemike. Slovenske gorice in narodnostne boje v desetletju pred prvo svetovno vojno je literarno imenitno opisal v romanu Kontrolor Škrobar. To je verna podoba narodnostnih in političnih razmer, v katerih so prihajali do izraza tudi značaji avstrijskega uradništva, ki je ostajalo »bogu in cesarju« zvesto, čeprav so mnogi med njimi v srcu že krepko čutili slovenski domoljubni naboj. Roman predstavlja tudi običajno, vsakdanje ljubezensko življenje in gostilniške praske, ki so se dogajale ob vsaki malenkosti. Bil je dober osebni prijatelj pisatelja Ivana Cankarja in ga je večkrat vabil na obisk v Sv. Trojico.

sv. trojica v slovenskih goricah SEM

Po večkratnih Kraigherjevih povabilih se je 8. novembra 1910 Ivan Cankar res pripeljal k Sv. Trojici. V tisti njemu tako malo znani svet, v katerem je ostal do pomladi 1911. Kraigher in Cankar sta veliko govorila o literaturi in politiki. Med obiskom, ki ga je Cankar znal dodobra izkoristiti tudi za živahno življenje na podeželju, je bila mukoma rojena tako zgodaj spočeta »Lepa Vida«, poslednja Cankarjeva drama. Od Trojice so romala Cankarjeva pisma na Rožnik. Tam je napisal tudi usodno kritiko o »Školjki«. Cankar se je pri Trojici po svoje vživel v »narodnostno mizerijo«, kot je v pismih označeval razmere ob severni slovenski meji.

Celotno takratno dogajanje, ki ga je hitro razumel tudi Cankar, pa je treba razumeti in ocenjevati v kontekstu razgibanega dogajanja na prelomu 19. in 20. stoletja. Spodnja Štajerska in z njo tudi Slovenske gorice so se narodnostno prebujale in zato Nemci pač niso bili navdušeni. Narodnostni boji med njimi in večinskim slovenskim prebivalstvom so pljusnili tudi do Sv. Trojice, še bolj pa so bili značilni za bližnji Lenart, kamor je dr. Kraigher pogosto zahajal kot zdravnik tudi na sodne obdukcije in obravnave. Bil je velik humanist in je vedno pomagal pomoči potrebnim, ne da bi pri tem omenjal plačilo. Zato so ga trojičani sprejeli medse kot priljubljenega ljudskega zdravnika. Menim, da bi bilo primerno, da se mu kraj in občina oddolžita za njegov literarni opus, za predano zdravniško službo in za svojevrstno promocijo tudi s povabilom Cankarja k Sv. Trojici s poimenovanjem ene od novo nastajajočih ulic v novem naselju ob jezeru. Ulica naj dobi ime: Ulica dr. Alojza Kraigherja.

dr. Marjan Toš, muzejski svetovalec

Naročite se na RSS