zombi 2

Vpis
Anita Grgić

Anita Grgić

Gradnja gasilskega doma Voličina bo po ocenah zaključena septembra

V Voličini v letošnjem letu poleg energetske sanacije osnovne šole, potekata tudi obnova osrednjega trga, ki se nahaja pri Kulturnem domu ter gradnja gasilskega doma. V sklopu omenjene novogradnje načrtujejo tudi nakup gasilskega vozila.

Gasilski dom Volicina gradnja

»Gradnja gasilskega doma Voličina lepo napreduje, računamo, da bodo dela do septembra končana. Trenutno so zmotirane strojne inštalacije in stavbno pohištvo, vzpostavljena je tudi električna napeljava in po načrtih naj bi bila investicija jeseni končana,« je dejal župan mag. Janez Kramberger. Letos načrtujejo tudi nakup gasilskega vozila, kjer se je zapletlo pri nakupu šasije.

»Pri nakupu so se pojavili določeni zapleti glede dobave šasije. Potrebno je namreč kupiti šasijo z motorjem, nato pa ustrezna pooblaščeno podjetje izdela nadgradnjo. Šasijo smo nedavno kupili, v prihodnje pa bodo najverjetneje potrebovali več časa, zato vozilo ne bo dokončano do zastavljenega termina, pričakujemo ga lahko v mesecu novembru.«

V letošnjem letu so v Občini Lenart namenili 250.000 evrov sredstev za novo gasilsko vozilo in 250.000 evrov za gradnjo gasilskega doma.

Gostišče Breznik: »Slabost turizma je, da delaš, ko so ostali prosti.«

V majhnem naselju Komarnica v občini Cerkvenjak domuje gostišče Pri Breznikovih, ki deluje že 27. leto, sprva kot vinotoč in turistična kmetija, danes pa kot gostišče z nastanitvijo. Pri družini Breznik sta doma gostoljubje in srčnost, dragoceni vrlini, zaradi katerih se je ob dobri hrani in žlahtni kapljici, razširil glas po slovenskih krajih in tudi izven meja.  

Gosti pri nas vedo, da ob dobri hrani poskrbimo za gostoljubje

Gostišče uspešno posluje pod okriljem družine Breznik, ki raste z zgodbo o domačnosti, domačih in svežih sestavinah, prijazni besedi in nasmehu. »Ko rasteš s tem, veš, da je to tvoje poslanstvo,« pove Martina Breznik Krajnc, ki je že kot majhna deklica z bratom pomagala očetu Damjanu in mami Tereziji pri postrežbi gostov. Ko se Martina spominja začetkov, ji to vzbudi prijetne spomine. »Res je bilo lepo. Spomnim se, da je sprva bila samo klet in sem pomagala nositi kozarce,« pripoveduje Martina. Plavolasa, modrooka deklica, ki je takrat štela rosnih šest let, je vsakemu gostu nekajkrat vljudno zaželela dober dan, česar se tudi danes gosti radi spominjajo. »Z bratom sva že od majhnih nog rasla s prepričanjem, da če si ti prijazen do ljudi, bodo tudi drugi do tebe prijazni,« razlaga Martina. »Gosti pri nas vedo, da poleg dobre hrane in izdelkov poskrbimo za gostoljubje in gradimo na odnosih, ki se lahko okrepijo le s prijaznostjo. Pomembno je, da si vesel prihoda gosta, ne pa, da ti je težko.« Breznikovi dajejo ogromen poudarek na medsebojne odnose ter gostoljubje in ne podirajo mostov za seboj. »Naša želja je, da se gost po obisku znova vrne ali nas priporoči naprej.«

Družina je svojo poslovno zgodbo začela pisati v letu 1995, ko sta Terezija in Damjan kupila zemljo in prve vinske trte. Vino je bilo potrebno nekje skladiščiti in ker takrat še niso imeli vinske kleti, so slednjo na novo zgradili.

»Vinska klet je prva stvar, ki je bila v naši hiši. Z leti smo dogradili dvorane, zato smo bili na začetku turistična kmetija, danes oz. že nekaj let pa smo gostišče in podjetje, ki pa še kljub vsemu ponuja ogromno domačih produktov,« razlaga Martina, ki očetu Damjanu in mami Terezi pomaga pri vodenju podjetja.

Vse se je začelo z odprtjem vinotoča in vinske kleti v letu 2000. Na začetku so imeli v ponudbi le prodajo domačega vina, prav tako so si gosti lahko izbrali želeno vino iz vinske ponudbe, ki so ga ob prijazni postrežbi spili v vinski kleti, potem pa so odšli naprej na izlet. V letu 2006 je bila otvoritev celotnega gostišča, čez tri leta v 2008 pa so odprli turistično kmetijo, ko so ponudbi dodali tudi možnost nočitve in najema sob.

Pri Breznikovih gostisceFoto: Anita Grgić

Šibka točka turizma je to, da delaš, ko so ostali prosti

»Imamo več dejavnosti - v prvi vrsti smo gostišče, kjer sprejemamo goste v petek, soboto in nedeljo. Za zunanje goste, ki lahko prespijo pri nas imamo v ponudbi sedem sob in 22 postelj. Kot ena naših osnovnih dejavnosti je tudi vinogradništvo. Na treh hektarjih gojimo vinske trte, iz katerih pridobimo 15 do 20.000 litrov vina,« pove Martina, in nam zaupa, da je v začetku bilo veliko odrekanja. »Medtem ko so sošolci šli na morje in počitnice, smo mi večino časa ostajali doma, ker so bile finance usmerjene v drugo smer. Ogromno ti pomeni to, da je domače, tvoje in da veš, da delaš zase in delaš dobro sebi. Na koncu koncev, ko rasteš s tem, veš, da je to tvoje poslanstvo. V vseh teh letih smo se naučili, da si moramo tudi mi vzeti dopust,« doda Martina. »Šibka točka turizma je tudi to, da delaš, ko so ostali prosti, ampak tako to je. Delo z ljudmi je tudi malo težje, ker nikoli ne veš, kako se bo gost odzval in vedno se kaj novega naučiš.«

Naša mama je glavna v kuhinji, mi ji samo pomagamo

V ponudbi imajo 50-70 % lastnih produktov oz. iz sestavin, ki jih sami pridelajo, količina je odvisna tudi od letine. »Imamo svoje prašiče, domačo govedino, edino kar nabavimo pri drugih lokalni dobaviteljih je perutnina, ki je res delikatno meso. Ne moreš biti na vseh koncih. Tako je denimo domači narezek, ki ga ponujamo v celoti iz lastne domače pridelave,« pove Martina. Ob vprašanju ali se od tega da živeti pove, mi pritrdi, a poudari, da je potrebno biti zelo deloven. »Moraš biti zelo priden in marsikaj tudi sam narediti. Naša mama je glavna v kuhinji, mi ji samo pomagamo. Zadolžena je za kuhinjo, pripravlja jedi, marmelade in vloženo zelenjavo, oče ima glavno besedo v vinski kleti in gostilni, prav tako pa pomaga v strežbi in je odgovoren za vse, kar je povezano s kmetijstvom. Moj brat, magister vinogradništva, ki je sicer zaposlen, je prevzel vinogradniška dela in degustacije. Tudi moj mož Žan je zaposlen drugje, a zmeraj priskoči na pomoč med vikendi. Poleg vseh domačih imamo tudi med pet in deset zaposlenih oz. študentov,« doda.

Pri Breznikovih ponudbaFoto: Anita Grgić

Srce ponudbe je domače vino, postreženo v vinski kleti, ki jo krasi majolika

Pri Breznikovih si prizadevajo, da bi čim več pridelali sami. »Če pride kriza, mi preživimo, saj smo samooskrbni,« pove Martina. Ponujajo široko paleto domačih kot so suhomesnati izdelki, namazi, pašteta, zaseka, tunka, slanine, suha klobasa, poltrajna klobasa, suha salama z bučnimi semeni, ki je bila v letu 2021 tudi prvakinja na Viteški salamijadi. Solata raste na domačem vrtu, iz sadovnjaka pa pridelujejo kompot in džeme. Zelenjava je v ponudbi celo leto, med sezono sveža, ko se temperatura spusti pod ničlo, pa nudijo vloženo zelenjavo. Bogat asortima dopolnijo tudi z lokalnimi pridelovalci, ki nudijo domača jajca, mlečne izdelke in viljamovko.

V vinski kleti njej kraljuje majolika, prepoznavni znak gostišča

Na lastnem posestvu pridelujejo tudi grozdni, jabolčni in breskov sok, med poletnim časom pa goste osvežijo z domačim ledenim čajem z aromo bezga, mete, vrtnice, rdeče pese in lipe. Srce njihove ponudbe je domače vino sorte Rumeni muškat, Traminec, Chardonnay, Laški rizling, ki je pridelano iz grozdja iz lastnega vinograda. Poleg rednih trgatev, imajo tudi ledeno in jagodni izbor. »Trenutno se sicer prodaja le ledeno vino, medtem ko suhi jagodni izbor še ni pripravljen na prodajo, ker zori. Posebnost ledenega vina je pozna trgatev, pri kateri je pogoj, da grozdje ostane na trtah in da je zunaj -7 stopinj Celzija in še nekaj drugih indikatorjev. Ledeno vino v steklenici prostornine 0,375 L je tudi najbolj prestižni izdelek v steklenici prostornine 0,375 l.  V bodoče bo v ponudbi tudi jagodni izbor, ki ga je najtežje pridobiti, saj mora ostati na trtah najdlje, pa tudi temperature morajo biti ustrezne. V ponudbi imamo tudi penino, kmalu pa bomo svojo ponudbo obogatili z vinjakom, ki zori že šest let. Vinska ponudba obsega tako suha kot tudi sladka vina, poskrbljeno je za vse okuse,« pove Martina. Tako lahko vsak najde nekaj zase in užije žlahtno kapljico domačije Breznik. Če bi morali izpostaviti eno stvar, ki je ne smete zgrešiti ob obisku Breznikovih, je to vinska klet, ki velja za eno najbolj izvirnih te vrste. V njej kraljuje majolika, ki je prepoznavni znak gostišča v Sloveniji in širše.

Pri Breznikovih ponudba vinska kletFoto: Anita Grgić

Poskrbljeno je tudi za vegetarijance in najmlajše

Poskrbljeno je prav za vse okuse in želje. Vegetarijanci bodo tako lahko izbirali med raznimi domačimi prilogami, kot so štruklji, kruhove rezine, narastki, rulade, domača zelenjava, predvsem poleti je pester izbor sveže zelenjave. »Naše kuharice se pri tem res zelo potrudijo, da je vsak zadovoljen. V zimskem času, ko ni toliko zelenjave ponujamo tudi ajdovo kašo, pečeno polento, raznovrstne juhe,...« razlaga Martina. Gostišče zelo rade obiskujejo družine z majhnimi otroki, ki se lahko igrajo v zabaviščnem parku na številnih igralih in zelenici z razgledom na čudovito pokrajino.

Pri Breznikovih igralaFoto: Anita Grgić

Ptuj, Murska sobota in Maribor so le 20 min stran

»Z leti smo se naučili, da smo na eni izmed boljših lokacij, saj je v okolici veliko znamenitosti, ki so vredne ogleda. Ptuj, Murska sobota in Maribor so le 20 minut proč. Le streljaj stran so tudi termalni parki, kjer se lahko obiskovalci kopajo in osvežijo. Gost lahko pri nas prespi in gre vsaki dan na izlet na novo turistično točko in si ogleda pol Slovenije v enem tednu,« pove Martina, ki gostom pogosto svetuje glede ogledov posebnih znamenitosti, ki se nahajajo v najbližji okolici gostišča.

Večji del gostov, ki jih obišče prihaja iz Slovenije. Tudi tujci izredno cenijo domače izdelke. »Ko pridejo k nam so navdušeni nad spokojnostjo, četudi je avtocesta zelo blizu. Uživajo pri nas, nam pa se ne zdi tako mirno, ker smo bili navajeni, da ni bilo v bližini avtoceste. Naši gosti zelo cenijo lokalno, saj vedo, kaj jedo in vedo, da bodo dobili domače sestavine. V okusu mesa se čuti, da je domače. Zdi se mi, da gosti vsako leto bolj cenijo, še vedno pa je veliko ljudi, ki raje kupijo industrijske klobase, saj so na koncu koncev tudi cenejše. Mi spoštujemo tiste, ki imajo radi domačo hrane in tudi druge.«

Pri Breznikovih ponudba majolikaFoto: Anita Grgić

O povezovanju se veliko govori in premalo dejansko naredi

Martina med ponudniki gostinskih in turističnih storitev pogreša več medsebojne komunikacije in sodelovanja. »Mislim, da je eden naših glavnih problemov to, da se vsi pogovarjamo o povezovanju, premalo pa se dejansko naredi. Zelo dober projekt, se mi zdi to, da so vključili kolesarske poti v ponudbo Slovenskih goric. Vesela pa bi bila, če bi kakšen korak naprej naredili glede povezovanja s ponudniki turističnih storitev. Naše gostišče se dobro povezuje z gradom in muzeji, bi pa lahko tudi ostali naredili kakšno spremembo na bolje.« Pogovor zaključiva s prijaznim povabilom Breznikovih:

»Lepo vabljeni v domače gostišče, s čimer ne podprete le nas, temveč tudi lokalne pridelovalce, ki ponujajo svoje izdelke.«

Tadej Gajser iz Jurovskega Dola v 16-ih dneh prehodil 617 km od Maribora do Ankarana

27-letni diplomirani fizioterapevt Tadej Gajser iz Jurovskega Dola je v 16-ih dneh v enem zamahu prehodil celotno Slovensko planinsko pot dolgo 617 kilometrov, ki se razpostira od Maribora do Ankarana. Pobeg v gore mu predstavlja najboljši dopust, ki rodi nova spoznanja. Z uspešnim podvigom je povzdignil sloves rodnega kraja Jurovski Dol. »Na cilju dobiš občutek, da si naredil nekaj velikega zase in za kraj, iz katerega prihajaš,« pravi Tadej.

V gorah se zaveš veličastnosti narave in minljivosti človeškega življenja

Raje, kot na obalo se vrača v gorski svet. Pobeg v gore mu predstavlja najboljši dopust, ki rodi obilo novih spoznanj. »Nisem človek, ki bi lahko bil dlje časa na morju. Raje grem v gore ali pa na bolj aktiven dopust, ker mi predstavlja večji užitek. V gorah se zaveš veličastnosti narave in minljivosti človeškega življenja. Gore stojijo že toliko let, medtem ko ljudje pridejo in gredo,« razlaga Tadej. V gorah je doživel nepozabne dni ter ustvaril spomine, ki so mu na nek način preoblikovali razmišljanje o smislu in življenju.

»Na poti je veliko časa za razmislek, po glavi ti gre 100 stvari. Razmišljal sem o tem, da nekatere stvari v življenju niso tako samoumevne, v življenju moraš stremeti k skromnosti. Materialne dobrine ti ne prinesejo sreče in zadovoljstva. Denar mi ne pomeni tako veliko, kot recimo šport in čas zase. Dobil sem tudi nove ideje in navdih, skratka same pozitivne zadeve,« razmišlja.

Tadej_Gajser_TriglavFoto: osebni arhiv

Vztrajni športnik, ki ne odneha, ko se nekaj odloči

Ljubezen do gora in občutek spokojnosti v naravi sta razlog, da je Tadeja Gajserja očaralo planinarjenje. Tadej je vztrajna oseba, ki ne odneha, ko se nekaj odloči. »V kolikor se pojavita težave in bolečina, lahko dolgo vzdržim. Sem delovna oseba, ki uživa v športu. Po naravi sem perfekcionist, družabna oseba, ki ji veliko pomenijo prijatelji,« pove. V juliju ga je njegov pustolovski duh ponesel na Slovensko planinsko pot, kjer je preživel svoj poletni dopust. »Občutek, ko si v gorah je povsem drugačen kot je v običajnem vsakdanjiku. Vsekakor je miselni oddih.«

Pohod po Slovenski planinski poti je imel v mislih že dlje časa. »Že lansko leto sva s prijateljem premagala del poti, tako da sem letos imel res veliko željo, kljub temu, da je zelo naporna pot, tako psihično in fizično. Ko to premagaš, dobiš občutek samozadovoljstva in sam pri sebi dobiš občutek, da si nekaj ogromnega naredil.« Na uspešen podvig je ponosen in pravi, da bo potreboval še nekaj časa za pridobitev novih moči in energije. »Vsekakor mi dosti pomeni, da je vse potekalo tako, kot sem si zamislil. Nisem še čisto vsega predelal, zdi se mi, da je vse še prehitro, da bi čutil evforijo. Rabil bom še nekaj časa, prav tako pa morajo tudi stopala priti k sebi.«

Zahtevno pot, dolgo 617 km, je prehodil v 16-ih dneh

V četrtek, 14. julija 2022, se je Tadej Gajser odpravil na pot, ki je trajala 16 dni. Uradni začetek Slovenske planinske poti se prične v Mariboru, ki nato poteka čez Pohorje in se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. »Prvi dan sem šel do Ribniške koče, Kop, Kremžarjevega vrha in nato prispel do Slovenj Gradca. Drugi dan sem prespal na Uršlji gori, potem pa sem odšel proti Raduhi, v bližini katere sem prespal tretji dan. Nato sem se spustil do Robanovega kota, v dolino, kjer se začenjajo pravi razgledi in doživetje. Od Kranjske koče na Ledinah je sledil vzpon na Koroško Rinko, Skuto, Kokrsko sedlo, Grintovec in nato še na Jezersko Kočno, kjer so tudi najvišji vrhovi. Po planinski klasifikaciji gre za ene najbolj zahtevnih planinskih poti, ki so tudi zavarovane,« pripoveduje Gajser.

Tadej_Gajser_kozorogV visokogorju so mu pot prekrižali gamsi, kozorogi in slepiči, na srečo pa ni doživel nevarnih srečanj z medvedi, s pajki ali kačami. Foto: osebni arhiv

Vrh Triglava je osvojil že nekajkrat

Po spustu proti Češki koči se mu je pridružil tudi prijatelj, ki ga je spremljal do doline Vrata, potem pa je pot nadaljeval sam. Naslednji dan se je povzpel na Begunjščico in Stol, najvišji vrhu Karavank in do slikovite Golice, kjer so cvetoči travniki z znamenitimi narcisami. Vrh Triglava je osvojil že nekajkrat, zato mu vzpon na najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije ni predstavljal večjih težav. »Prespal sem v Koči na Doliču pod Triglavom, v njegovi okolici in kočah je bilo 99-odstotkov tujcev, Slovence sem le redko srečal, zdi se mi, da več ne hodijo pogosto na Triglav, zaradi množičnega navala turistov. Na Kriških podih se nahajajo naravna jezera, ki so najvišje ležeča v Sloveniji in so tudi zelo obiskana. Sledil je vzpon na mogočen Razor, kjer se nahajal najbolj nevaren del poti,« razlaga Gajser.

Jalovec je zanj eden najlepših vrhov

Po ogledu Razorja se je odpravil proti Vršiču in povzpel na Prisojnik, veličastno goro z zastrašujočo severno steno, ki poteka proti Kranjski Gori. Preko nje potekata dve označeni in zavarovani poti, ki sta dostopni le izkušenim planincem in alpinistom. »Prisojnik je zelo zanimiv, predvsem zaradi dveh oken ter obraza Ajdovske deklice, ki je vklesana v njegovo steno,« pripoveduje Gajser. Nato se je odpravil na pot na Jalovec, katerega podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije.

»Jalovec je zame eden najlepših vrhov. Ni tako zelo obiskan kot Triglav in je zelo težko dostopen,« pove Tadej.

Najbolj naporen del poti je bil na Primorskem

Sledil je spust v dolino Trente ter do izvira Soče, nato pa vzpon do Triglavskih jezer. »Dolino Triglavskih jezer turisti množično obiskujejo, saj obljublja izjemno lep razgled. Iz Doline Triglavskih jezer sem se podal proti Bohinju in zadnjemu dvatisočaku Krnu.« Ko je zapustil Krn, se je odpravil proti Tolminu in Poreznu. Sledil je sestop do težko dostopne soteske Pasice, kjer je ukleščena nekdanja partizanska bolnica Franja. Kmalu se je približal primorski pokrajini. »Od Idrije naprej sem šel proti Ajdovščini in Nanosu, s katerega sem se spustil do gručastega naselja Razdrto. Najbolj naporen del poti je bil na Primorskem, kjer je bilo zelo monotono, nikogar ne srečaš. Bile so dolge razdalje, težko sem se kaj spočil ali pojedel, ker so bile koče zaprte. Prej najdem motivacijo, ko se srečujem z ljudmi in uživam v razgledu, kot pa da se sprehajam po ravnem in ni nikogar. V zadnjih dneh sem se odpravil še proti Slavniku, zadnjemu hribu na poti, ki je višji od 1000 metrov in s katerega lahko vidiš Ankaran. Skozi Ankaran sem z zadnjimi močmi nato prišel do cilja in dosegel Debeli rtič.« Na obali ga je čakala zaslužena osvežitev v morju na slovenski obali. Na poti se je povzpel na Triglav, Jalovec, Ostrice, Skuto, Grintovec, Stol - večino vrhov, ki jih je osvojil že prej.

Tadej_Gajser_visokogorjeFoto: osebni arhiv

Pot so mu prekrižali gamsi in kozorogi

Dolga pot je bila zahtevna, Tadej se je od prvega do zadnjega dne srečeval s številnimi izzivi. »Bolela so me stopala in dobil sem veliko žuljev. Prve dni od Pohorja pa do Kamniško-Savinjskih Alp sem pot poznal, zato je bilo malo lažje, a kljub temu imaš na začetku problem zaradi dodatne teže nahrbtnika in začetnih žuljev. Tudi na vremenske razmere ne moreš vplivati, zato moraš biti pripravljen na vse,« pripoveduje Gajser. V visokogorju so mu pot prekrižali gamsi, kozorogi in slepiči, na srečo pa ni doživel nevarnih srečanj z medvedi, s pajki ali kačami. »Ogromno je tudi krav in ovc, saj pot poteka skozi številne pašnike. Bilo je zelo vroče in me je bilo malo strah, da ne bi kaj srečal  na teh zapuščenih poteh z visoko travo, saj je veliko pajkovih mrež, ki jih sprva ne vidiš. Na srečo nisem naletel na nič nevarnega.«

S seboj je vzel le najnujnejše potrebščine

Gajser se je poti lotil sistematično in si zadal cilj, da se zbuja pred jutranjim svitom, da v polnosti izkoristi dan. »Od prvega pa do zadnjega dne sem se zjutraj vstajal ob pol petih. Zvečer sem si dal vse stvari ven iz nahrbtnika, si jih opral ter pripravil za naslednji dan. Opazil sem, da mi hrana zjutraj ne ugaja, zato sem obrok imel šele kasneje po nekaj urah hoje.« Za na pot si je pripravil seznam nujnih potrebščin, ki jih je potreboval za tako zahteven podvig. Na seznamu so bili dobri pohodniški čevlji, kapa, saj je sonce v visokogorju zelo močno, brisača, nekaj majic, dvojne kratke hlače, dolge hlače in vetrovka. »Dober nahrbtnik je osnova, dobro je, da je čim manjši. Krema za sončenje je obvezna, moja je imela zaščitni faktor 50, a me je kljub temu opeklo. Zvečer sem uporabil kremo za po sončenju, s seboj pa sem imel tudi torbico za prvo pomoč, saj nikoli ne veš, kaj se ti lahko pripeti. V nahrbtnik sem dal tudi protibolečinske tablete, če bi jih slučajno potreboval, a jih na srečo nisem. Energijske tablice so bile obvezno živilo za hiter dvig energije na poti. Predvsem čelada je v gorah nujna in četudi pot ni nevarna, jo je priporočljivo nositi zaradi morebitnega padajočega kamenja. S pohodniškimi palicami je dosti lažje, saj se lahko nanje opreš med pohodom. Imel sem tudi naglavno svetilko in rezervne baterije, brez katerih ne gre,« razlaga Gajser. Da ni bilo žeje je poskrbel vodni meh, iz katerega je pil vodo s pomočjo cevke in se zato ni ustavljal na poti. Med osnovne stvari so spadali tudi zobna ščetka, pasta, baterija za polnjenje mobilnega telefona, polnilec, osebni dokumenti, planinska izkaznica, sončna očala ter nekaj gotovine.

Tadej_Gajser_Slovenska_planinska_potFoto: osebni arhiv

Ne predstavlja si življenja brez športa

V šport je Tadej Gajser vpet že od malih nog, ob vprašanju, kaj mu pomeni šport pove, da je zanj to predvsem sprostitev in pobeg od vsakdanjika. »Šport in zdravje mi veliko pomenita, zato menim, da bi moral vsak več časa nameniti sebi in športu, tudi, če je le-ta rekreativen. Zase si vzamemo premalo časa, šport pa nam omogoči tudi, da se s prijatelji družimo ob rekreaciji,« razmišlja Gajser. »Ne predstavljam si življenje brez športa. Že če kakšen dan ne športam, imam slabo vest in mi nekaj manjka,« še doda.

V preteklost je igral skupinske športe, kot je nogomet, a ga je v času pandemije zaneslo med igranje bolj individualnih športov. »Takrat sem začel s hojo, na začetku samo na Pohorje, nato sem se ukvarjal tudi z alpinizmom. Med korono je bilo več prostega časa in sem si našel stvari, ki mi prinašajo notranje zadovoljstvo in pobeg pred vsakdanjim življenjem,« razlaga Gajser, ki sicer opravlja delo fizioterapevta. »Včasih je služba kar psihično naporna. Delo z ljudmi ima svoje pluse in minuse, zato se popoldne rad odklopim od službe,« pripoveduje in doda, da je v preteklosti sodeloval tudi v športnem izzivu everesting, v sklopu katerega je prehodil strmo pot od vznožja do vrha Pohorja kar 13-krat v enem dnevu.

Slovenska planinska pot GajserTadej Gajser iz Jurovskega Dola je v 16-ih dneh v enem zamahu prehodil celotno Slovensko planinsko pot dolgo 617 kilometrov, ki se razpostira od Maribora do Ankarana. Foto: Planinska zveza Slovenije

Eden redkih iz Jurovskega Dola, ki je 617-kilometrsko pot prehodil v enem zamahu

Tadej Gajser prihaja iz Jurovskega Dola in je tudi član tamkajšnjega Društva mladih, kjer so nedavno uspešno izpeljali poletno ligo. »V Društvu mladih v prihodnje ne načrtujemo večjih dogodkov, vseskozi pa si medsebojno pomagamo pri organizaciji dogodka ter skupaj rastemo iz leta v leto. Kljub temu, da je Jurovski Dol zelo majhen kraj, smo prebivalci zelo povezani med seboj. Ko so organizirana druženja in občinski prazniki, skoraj vsi pridemo, vsak vsakega pozna in se imamo lepo,« pove.

Gajser je eden redkih iz Jurovskega Dola, ki se je odpravil na Slovensko planinsko pot in jo uspešno prehodil v enem zamahu. »Sam ne poznam nikogar iz našega kraja, ki bi Slovensko planinsko pot prehodil v enem kosu, mogoče kdo v preteklosti. Večina ljudi poti ne opravi v enem delu, ampak po etapah,« pove.

»Sem kar ponosen na svoj podvig. Na cilju dobiš občutek, da si naredil nekaj velikega zase in za kraj, iz katerega prihajaš,« še doda.

Zastavljeni cilj mu je vlil moči in dal motivacijo, da prehodi pot, ki si jo je zastavil. Pove, da bo še naprej nadaljeval s planinskimi podvigi in že kuje načrte za prihodnost.

 

V Svetem Andražu po novem brezplačna izposoja e-koles

V Občini Sveti Andraž je po novem na voljo brezplačna izposoja koles, ki so sofinancirana iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželje v okviru projekta Razgledi Ostragove.

Najemniki rezervacijo opravijo po elektronski pošti ali e-kolo prevzamejo v baru Šilec in Rola

Stranka opravi rezervacijo najema e-kolesa tako, da vsaj tri dni pred dnem najema pošlje svojo namero na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. ali rezervira točno na mestu najema v baru Rola ali baru Šilec. V elektronski pošti stranka napiše datum, uro prevzema, uro vrnitve in želeno število koles za izposojo. Z imenovanega elektronskega naslova bo prejela povratno informacijo o (ne)rezervaciji e-kolesa ter informacijo o točni lokaciji in uri prevzema e-kolesa.

Pogoji najema in izposoje e-kolesa

Vsak najemnik e-kolesa in kolesarske opreme mora najemodajalcu predložiti na vpogled veljaven osebni dokument. E-kolo lahko uporabljajo le polnoletne osebe. Mladoletne osebe lahko uporabljajo e-kolo le v spremstvu polnoletne osebe, ki nase prevzame odgovornost v primeu škode. Odgovorna oseba za oddajo e-koles v najem lahko zavrne izročitev električnega kolesa osebi, za katero meni, da ni sposobna voziti kolesa, kot to predpisuje Zakon o varnosti cestnega prometa.

Naročite se na RSS