zombi 2

Vpis

O branju in pisanju s Tadejo Šef, avtorico najboljše zgodbe literarnega natečaja Knjižnice Lenart.

V Knjižnici Lenart so, v ponedeljek, 14. junija, praznovali 59 rojstni dan. Ob tej priložnosti so v knjižnici zaključili dva velika projekta, eden od njiju je tudi zaključek literarnega natečaja »5 + 5 je 10, vsak mora svojo zgodbo imet'« posvečenem Josipu Jurčiču, ki so ga pripravili v sodelovanju z Založbo Kreativna PiKA iz Lenarta in Bralno značko za odrasle 2020/21.
Praznovanje so obeležili tudi z osrednjem virtualnim dogodkom, ko se je Aleksandra Papež pogovarjala s Tadejo Šef, avtorico najboljše zgodbe literarnega natečaja. Zgodbo si lahko preberete v nadaljevanju, spodaj pa si lahko ogledate video zapis pogovora.

---

SOBA ŠTEVILKA 10

Vsak dan, po službi, sem se odpeljala do bele, visoke stavbe. Na visokem hribu, se je ošabno dvigovala nad okolico. S svojo mogočnostjo je zavzela hrib. Na znotraj pa so trpeči zidovi izjokavali spomine. V sobi, številka 10, me je čakal. Nežno sem odprla vrata. Sedel je na postelji. V pižami, ki se je po velikosti skladala z njegovo uvelo kožo, ki je visela z njega. Gledal je skozi okno.

»Poglej, kako lep dan je,« sem mu rekla.
»Nekam klavrno sonce se mi zdi,« je rekel.

Besede so se v tišini odbijale od sten. Barva mahagonija je ujela vse spomine. Narahlo so jih načeli lubadarji.

»Kaj je z mojo glavo?« me je vprašal. Molčala sem. Tudi če bi mu povedala resnico, je ni bil več sposoben razumeti.

Slike na steni so govorile svoje zgodbe. Tolikokrat slišane, a večinoma pozabljene. Okvirje so načeli kazalci na uri. V ozadju je nežno tiktakala ura. Čas je. Čas, da vse živo usahne in se nežno zasidra v majhne kotičke možganov. Potrkalo je na vrata.

»Soba številka deset?« je vprašala strežnica, ki je pripeljala kosilo.
»Sovražim desetko! Samo to sem še na tem ljubem svetu. Številka in nič drugega,« je rekel. Po eni strani je imel prav. Vse, kar je bil, je in bo, se je zgrnilo v to majhno sobico.
»Poglej na to s pozitivne strani. Številka deset je sestavljena iz dveh števil. Enica, ki pomeni nekaj novega, začetek nečesa. In pa ničla. Lahko je dobra ali slaba. Velikokrat je nič boljše od vsega bogastva tega sveta,« sem mu rekla. Ničesar ni rekel. Zamahnil je z roko in nadaljeval s svojim pogledom v svet. Velikokrat sem se spraševala kaj mu pravzaprav roji po glavi.

»Greva domov?« me je vprašal.
»Tu je vendar tvoj dom«.
»Ne, ne, ne. Jaz sem vendar doma v hiši. Saj se spomniš. Saj tudi ti tam živiš!«
. Molčala sem. Nisem našla pravih besed, ki bi mu olajšale njegovo trpljenje. Prepričati človeka v nasprotno, od tega v kar verjame, se mi je zdelo nemogoče.
»Poglejva, kaj so ti pripravili za kosilo,« sem mu rekla.
»Prav. Potem pa res greva domov«.

Njegove tresoče roke so se trudile spraviti hrano do ust. Za njim je na steni visela slika. Vame je nepremično zrl moški, srednjih let. Močan, nasmejan, z žarom v očeh in žago v roki. Težko bi rekla, da zrem v dve isti osebi. Vedno se je primerjal z drevesi. In lahko se je. Nič ga ni zlomilo in njegova moč, duševna in fizična se je lahko primerjala z najdebelejšimi koreninami tega sveta. Zdaj pa je vso to moč posrkala desetka na vratih.
Pojedel je kosilo in zaspal. Nežno sem ga pokrila in odšla. Za sabo sem zaprla vrata spominov.

Spomini so kot mavrica. Tisti najbolj prijetni zažarijo v soju najrazličnejših barv, te osupnejo in obdajo z neverjetno srečo. Želiš si, da nikoli ne bi izginili. Občuduješ jih in jih želiš vedno znova podoživljati. Nato pa izginejo. Počasi začnejo njihove barve bledeti in oprezaš za njimi, da bi ujel še njihov kanček. Izgubijo se v neznano. Vsak dan znova čakaš, da jih podoživiš in si želiš, da bi še enkrat podoživel vse tiste trenutke. Lahko, da se zgodijo, lahko pa da jih nikoli več ne boš doživel.

Media

+27
°
C
H: +29°
L: +15°
Lenart v Slov. goricah
Sunday, 27 June
Poglej 7-dnevno napoved
Mon Tue Wed Thu Fri Sat
+33° +34° +32° +26° +19° +24°
+17° +17° +18° +14° +15° +13°

oglas ovtar