zombi 2

Vpis

Jurčičevo leto

Vlada Republike Slovenije je leto 2021 razglasila za leto Josipa Jurčiča, saj mineva 160 let, odkar je napisal svojo prvo povest, Pripovedko o beli kači, spominjamo pa se tudi 140. obletnice njegove smrti. V Knjižnici Lenart smo zato njemu v spomin skozi vse leto pripravljali najrazličnejše razstave, izpostavljali njegova dela, pripravljali različne literarne izzive in natečaje. Ob iztekajočem se letu pa smo se podrobno posvetili njegovemu življenju in delu ter s tem doprinosu slovenski literaturi. 

Bil je slovenski pisatelj, časnikar, pripovednik in avtor prvega slovenskega romana (Deseti brat) ter prve slovenske dramske tragedije (Tugomer). Prav tako je ena osrednjih kulturnih in tudi političnih osebnosti druge polovice 19. stoletja in že tedaj ga je skrbela slovenska razcepljenost.

Življenjepis Josipa Jurčiča

Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki na Dolenskem, in sicer kot drugi otrok in prvi sin materi Mariji (rojeni Jankovič) in očetu Marku. Starejša je bila sestra Marija, mlajši pa brat Anton. Jurčičevi so živeli v tistem delu Muljave, ki so mu nekoč rekli Zavod, zato si je pisatelj tudi izbral psevdonim Zavojšček.

Jurčičev rod izhaja iz Hrvaške (Jurišič), saj je bil oče Marko doma iz Jablanice pri Kostanjevici in se je kot stiški kočijaž priženil na manjšo kmetijo k Pajštbarjevim na Muljavo, kjer je imel nekaj let tudi branjarijo in žganjetoč.

Pri Jurčičevih je živel tudi stari oče, Jože Jankovič, ki je imel malega Josipa (Jožka) še posebej rad. Bil mu je učitelj pri odkrivanju sveta in življenja. Pripovedoval mu je pravljice o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih ter o stiških menihih in s tem v Josipu vzbudil veliko domišljijo.

S šolanjem je Josip poskusil pri sedmih letih na Krki, a ker se v prvem letu, pri učitelju Matiji Šušteršiču, ni naučil niti brati, je obupal in ostal vse leto doma. Pri učenju branja mu je to leto pomagala starejša sestra Marija. Ko je dopolnil devet let, je ponovno začel obiskovati šolske klopi na Krki, kasneje v Višnji Gori, kjer se je naučil nemškega jezika in jeseni leta 1855 šolanje nadaljeval na ljubljanski normalki, ki jo je dve leti kasneje z odliko tudi zaključil. V šolskem letu 1857/58 je obiskoval gimnazijo, in ker je prvi razred opravil z odličnim uspehom, so ga kot drugošolca leta 1858 sprejeli v Alojzijevišče (dijaški zavod), v katerem je ostal do konca sedmega razreda. Jurčičevi vzgojitelji so hitro opazili, da je bistrega uma, zato so ga spodbujali k branju, predvsem nekdanji »čbeličar« Jurij Grabnar (poznejši vodja Alojzijevišča) in profesor Janez Gnjezda. Prav tako so podpirali njegov pisateljski dar, s katerim si je že v osmem razredu služil kruh. Janežič, takratni urednik Slovenskega glasnika v Celovcu, mu je mesečno pošiljal za njegove spise toliko, da je lahko skromno živel.

Med počitnicami, ki jih je preživljal na domači Muljavi, je z veseljem prisluhnil starejšim vaščanom in njihovim pripovedim o starih časih. Prav tako je tudi veliko bral, najraje na vrtu pod hruško, kjer je prebiral tudi prepovedano literaturo iz Alojzijeviškega seznama. Zelo rad je prebiral romane Walterja Scotta, saj mu je bil zelo všeč Scottov Starinar. Začel je zbirati in zapisovati različne pravljice, pripovedke, pesmi in drugo ljudsko gradivo.

Pisalo se je leto 1861, ko je pri rosnih 17. letih izdal svojo prvo Pripovedko o beli kači, ki je bila objavljena v Slovenskem glasniku. Presenečal je s svojo neverjetno zrelostjo, zato je kmalu začel z izvirnim pisanjem in tako so leta 1963 Bleiweisove Novice objavile njegove Spomine na deda. Do konca gimnazijskih let je objavil še kar nekaj pripovedi, med njimi tudi Domna in Jurija Kozjaka (1864). Za slednjega je prejel nagrado Mohorjeve družbe, kar je bil za mladega pisatelja izreden uspeh.

Po maturi, leta 1865, je odšel na Dunaj, da bi na Filozofski fakulteti študiral klasično jezikoslovje in slavistiko, vendar je s honorarji, ki jih je prejemal, zelo težko shajal. Zaradi pomanjkanja sredstev študija po treh semestrih ni mogel več nadaljevati, zato od poletnega semestra 1867 ni bil več vpisan, vendar pa upanja, da se razmere izboljšajo in da dokonča študij, ni opustil in je le še vztrajal na Dunaju. Proti koncu leta 1867 je začela slabeti finančna moč Janežičevih književnih podjetij, kar je posledično vplivalo tudi na prispevke, ki so prihajali vse redkeje, zato je Jurčičev duh začel zelo pešati. Spomladi 1868 je obupal nad dokončanjem študija in se preselil v Maribor, kjer je dobil službo v uredništvu Slovenskega naroda. Isto leto je z Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin.

V svojem dunajskem obdobju (1865−1868) je ustvaril in objavil kar nekaj del, med katerimi je treba izpostaviti prvi slovenski roman Deseti brat iz leta 1866 in iz istega leta še Hči mestnega sodnika. Leto kasneje je izdal še Kozlovsko sodbo v Višnji Gori. Prav tako je dve tretjini Sosedovega sina (1868) napisal na Dunaju.

Kot že omenjeno, je Jurčič v prvi polovici leta 1868 doživljal hudo življenjsko krizo, saj ga je v prvi vrsti morila revščina, dokončno pa ga je potrla Levstikova kritika Desetega brata. Začutil je, da se mora umakniti iz Stritarjevega slovstvenega vpliva, ki zanj ni imel svetle prihodnosti. Svojo notranjo stisko je izlil v pesmi Kamen na grob − občasno je napisal tudi kakšno pesem, ki pa ni obrodila sadov.

Leta 1870 je Jurčič ponovno odšel na Dunaj z namenom, da pomaga Stritarju pri urejanju Zvona, vendar se mu je spet slabo godilo, zato se je proti koncu leta vrnil in odšel v Sisak kot slovenski sourednik jugoslovanskega časnika »Südslavische Zeitung«, ki je začel tam izhajati na začetku leta 1871. Po Tomšičevi smrti (27. maja 1871) je sredi julija prišel v Maribor in prevzel glavno uredništvo Slovenskega naroda, kjer je ostal vse do svoje smrti. Vztrajno si je prizadeval, da bi se Slovenski narod preselil v Ljubljano, kar mu je oktobra 1872 tudi uspelo. Tu je postal z Levstikom osrednja oseba v političnem in kulturnem življenju, saj se je med letoma 1873 in 1875 na slovenskem razplamtel kulturni boj med konservativnimi staroslovenci in mladoslovenskim taborom, zaradi česar je bil Jurčič s svojim Slovenskim narodom neprestano sredi političnih spopadov.

Nekaj let trajajoče prijateljevanje z Maričko Schwentner je v Jurčiču vzbudilo željo po poroki, saj je bil prepričan, da je to najboljše zdravilo za njegovo duševno in telesno zdravje. Žal pa mu okoliščine niso bile naklonjene in leta 1874 se je njegova snubitev izjalovila zaradi nestanovitne službe, nerednega prihodka in premlade izbranke. Z mislijo na ženitev se pozneje ni več ukvarjal, saj je zbolel in takrat je prijatelju Vošnjaku z olajšanjem priznal, da se kljub prvotni grenkobi neuspele snubitve sedaj počuti olajšanega, ker za seboj ne bo pustil nikogar.

Skupinska slika slovenskih kulturnikov, posneta leta 1877 v Ljubljani. Med njimi lahko prepoznamo Josipa Jurčiča, ki sedi drugi od desne proti levi, Frana Levstika, ki sedi predzadnji od desne proti levi, in Janka Kersnika, ki stoji kot tretji od leve proti desni. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

V jeseni 1879 je že vidno bolehni Jurčič zbolel za tuberkuloznim vnetjem rebrne mrene in kasneje ni več popolnoma okreval. Na začetku marca 1880 je toliko okreval, da je lahko odšel v Gorico k prijatelju Franu Erjavcu, kjer se je naužil toplega sonca in obiskal tudi Benetke. Aprila 1880 je ponovno začel z delom urednika in pisateljevanjem, v mesecu juniju pa je obiskal Janka Kersnika na Brdu, pri katerem je ostal kar mesec in pol ter zbiral gradivo za svoje Rokovnjače. Skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem je leta 1880 ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon, za katerega je pisal vse do svoje smrti.

Ob ponovnem prehladu decembra 1880 si ni več opomogel, vendar dela do zadnjega ni opustil. Veroniko Deseniško je dokončal le tri dni pred smrtjo.

Umrl je 3. maja 1881 za tuberkulozo, star komaj sedemintrideset let. Pokopan je v Ljubljani na Navju.

Besedilo zbrala, obdelala in zapisala Nina Polanec

Nazadnje urejeno: nedelja, 19 december 2021 20:41