Človek je bil že od nekdaj zelo povezan z rastlinami. Prepričan je bil, da je narava živa, da tudi rastline in kamni govorijo kot on. O govorečih rastlinah je pisal Franc Kotnik tako: sprva so govorile vse rastline, ko je šel človek po gozdu, besedovala so drevesa, in če je šel po senožeti, povedala mu je vsaka zel, jaz sem za to, jaz pa za to. Ko so se med seboj tako »menile«, za katero bolezen bo katera v zdravilo, je oset rekel: jaz bom pa za drisko. Temu so se glasno zasmejale vse rastline. Bog jih je slišal, se razhudil in jim vzel besedo (govor). Rastlinam je bog dal zdravilno moč, in če jih poznaš, ti lahko koristijo, in tudi strupene lahko koristiš sebi v prid, če znaš z njimi prav ravnati. Posebej so se z različnimi obredi ljudje v poganskem času povezovali na praznik Kresnika.

Cerkveni obred blagoslavljanja rož sega v 10. stoletje. Na janževo (24. junij) so žene in dekleta v cerkev k blagoslovu nesla cvetlične šopke, venčke in košare, polne zdravilnih zelišč, ki so jih nabrale na travnikih in domačih vrtovih. Najbolj priljubljene so bile: kamilica, lapuh, materina dušica, rožmarin, vinska rutica … Najpomembnejša pa je bila šentjanževka, ki so jo imenovali tudi janževa roža, ivanjska roža in križeva roža. To ime naj bi izhajalo iz krščanske legende, ki govori o tem, da je Janez Krstnik žalosten stal pod križem in nabiral rastline, na katere je kapljala Gospodova kri. Po ljudskem izročilu pa je šentjanževka zel, ki preganja temne sile, strelo, blisk. Še posebej pa jo sovraži hudobec, zato je njene liste prebodel z iglami. Če od blizu pogledamo liste šentjanževke, vidimo drobne pikice, kar nakazuje latinsko ime perforata. Če pa rumeni cvet zmanemo med prsti, opazimo rdečo sled. Ljudje so verjeli tudi, da če te je strah hude ure, si moraš pod pazduho natlačiti šope šentjanževih rož in bo strah izginil.

Blagoslov zelišč in rož pa se je odvijal tudi 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja (velike gospojnice, velikega šmarna, velike maše). Za krščanske vernike je bil to tako velik praznik, da se tega dne še kače niso smele plaziti po tleh, ampak le po drevju. Na naših koncih so verjeli, da je na ta dan vsaka zel »arcneja«. Kot pravi legenda, so apostoli, ko so odprli Marijin grob, našli v njem dišeče rože namesto trupla. K blagoslovu so ljudje zaradi tega začeli prinašati rože in zdravilne rastline, da bi bile koristne ljudem in živalim. Šopek je bil sestavljen najmanj iz sedmih različnih zelišč, dodali so tudi žitno klasje in običajno navadni vratič. Blagoslovljeno žitno zrnje naj bil bilo varno pred molji. Zelišča so iz cerkve prenesli na svoje domove, jih zatikali za okna in vrata v hiši in hlevu kot obrambo pred strelo, otrokom in zakoncem so jih polagali v postelje, pri hudih boleznih so iz njih pripravili čaj ali kopel. Nekaj so jih zmešali v živinsko krmo in odnesli tudi na njive. Kar je ostalo, so položili v bogkov kot in jih uporabili za božično kadilo. Zdravilne rastline naj bi imele največjo moč, če jih naberemo v medmašnem času, to je med veliko in malo mašo (8. september – dan Marijinega rojstva).

Besedilo blagoslova nam govori, da je bog ustvaril mnoge rastline, ki naj bi bile človeku v pomoč pri boleznih in za ozdravitev. Blagoslov po božji milosti še okrepi njihovo moč. Istočasno naj bi bil tudi zahvala za žetev in blagoslov pridelka. V sklepnem delu se obrne k Devici Mariji s prošnjo, da bi modro uporabljali sadove zemlje.

Pri sv. Rupertu v Voličini poteka blagoslov že štirinajst let. Šopki, ki jih pripravimo članice zeliščarske sekcije Vrtovi pri sv. Rupertu, so sestavljeni iz vsaj sedmih zdravilnih rastlin, seveda je med njimi tudi dišeča vrtnica, saj je to Marijina roža.

Marija Čuček