Kje si novinarstvo?

Že skoraj tri desetletja sem povezan z novinarstvom in ne razumem več ne novinarjev ne bralcev, gledalcev in poslušalcev. V veliki večini smo priča kabinetnemu novinarstvu, kjer določeni »novinarji« sedijo za mizo in pišejo novice, o katerih nimajo pojma, ter niti lokacijsko ne vedo, o čem pišejo in kje se dogajajo. Zelo moderno je prepisovanje objav iz socialnih omrežij itd. Pri samih zapisih vidimo, kot bi dejal radijski kolega Miha Šalehar, da pisura nima pojma, o čem piše, ve pa, da mora biti napisano senzacionalistično z bombastičnim naslovom. Vse to je v nasprotju z zdravo kmečko logiko in novinarstvom, ki je po definiciji dejavnost, ki spremlja dogajanje in o njem poroča širši javnosti.

Pri vsem tem se kršijo etična načela, čeprav vemo, da etika brez novinarstva obstaja, novinarstvo brez etike pa ne. Če pogledamo večino slovenkih medijev, se ukvarjajo z oblekami politikov, rdečimi čevlji in drugimi ničvrednimi temami. Sprašujem se, koga to zanima, še bolj zanimivo vprašanje pa je, komu to služi.

Nenehno pisanje o požarih, prometnih nesrečah in seksi telesih »znanih« Slovenk in Slovencev, ki so sodelovali v nekih šovih za poneumljanje naroda, res nima nič z novinarstvom. Še najbolj grozno je, da mediji v ospredje dajejo mlada dekleta in fante, ki imajo blazne težave s samopodobo, zato pa so videti kot potiskane Mercatorjeve nakupovalne vrečke pred prepovedjo uporabe PVC-ja.

Na tej točki je konec novinarstva, saj novinarstvo, ki ne spoštuje profesionalnih in etičnih norm, je mehanizem zlorabe družbene moči medijev in praviloma podaljšana roka političnih, ekonomskih in drugih interesnih skupin. Neetično novinarstvo je humus za korupcijo, za šovizem, rasizem, seksizem, kršenje človekovih pravic in vsakovrstne nedemokratične stranpoti. Novinarstvo lahko svojo vlogo »psa čuvaja« demokracije opravlja le, če ohrani avtonomijo do centrov moči, to pa lahko ohranja samo z ohranjanjem etičnih pravil poklica ali s spoštovanjem kodeksa novinarske etike. V nasprotnem primeru se novinarstvo spremeni v »psa čuvaja« gospodarjev sveta.

In v Sloveniji smo se že zelo odmaknili od novinarskih standardov, tako s kadri kot s samimi pristopi, krivi za to so tudi bralci, ki segajo po teh rumenih poneumljajočih novicah. Ne vem, zakaj moram vedeti, kdo se ločuje, kako je se zgodila prometna nesreča v Ameriki, kako so oskrbeli dojenčka v New Yorku in kaj je povedala ena neizobražena in psihično motena oseba, ki je morala predčasno zapustiti neki šov. Ali so to res novice, ki nas zanimajo, ali po njih segamo samo zato, da se lahko pogovarjamo s prijatelji o nepomembnih stvareh in si dodatno polnimo glavo z balastom? Druga možnost je, da se hranimo z nesrečo drugih.

Ste se kdaj vprašali, komu to ustreza? Odgovor je preprost: lastnikom medijev, ki neusmiljeno pritiskajo na novinarje, da morajo povečati poslušanost, branost, v zadnjem času pa morajo biti članki tudi »klikabilni«. Dejstvo je, da je rumeno novinarstvo ali rumeni tisk vrsta novinarstva, ki ne poroča veliko o resničnih novicah z dejstvi. Uporablja šokantne naslove, ki pritegnejo pozornost ljudi, da se proda več časopisov ali pridobi več klikov. Rumeno novinarstvo lahko vključuje pretiravanje z dejstvi ali širjenje govoric.

Konec aprila bo minilo 160 let od rojstva ameriškega medijskega mogotca Williama Randolpha Hearsta, ki je v tiskane medije vpeljal senzacionalistični način poročanja, očaral milijone bralcev, sebi pa zgradil bajno palačo in jo natrpal z umetninami z vsega sveta. Njegov imperij je obsegal 28 časopisov, vrsto revij in filmsko družbo. V tej palači pa so se odvijale razkošne zabave z izbranimi povabljenci, predvsem pripadniki in pripadnicami hollywoodske in politične elite.

Se vam zdi, da se je to dogajalo pred stoletjem ali se to dogaja tudi danes? Čez lužo so skoraj pred 200 leti, od leta 1830 dalje, ugotovili, da so poceni časopisi v tabloidnem slogu »Penny Press«, ki stanejo manj od ostalih časopisov, dobra tržna niša, saj so omogočili dostopnost novic nižjemu sloju prebivalstva po razumni ceni.

Velikokrat slišimo, da bo nafta zlato, da je voda zlato, jaz pa mislim, da morajo zlato postati verodostojne novice, če bo hotelo človeštvo preživeti, ker sedanji način novinarstva v družbo prinaša še večjo krizo vrednot, razkol družbe, nestrpnost in politično nepismenost državljanov.