Je delo vrednota ali sramota?

Priznam, s tem vprašanjem se ukvarjam že nekaj časa, ker vsi delodajalci tarnajo, da ni delovne sile, po drugi strani pa gledam, da je stopnja brezposelnih v Podravju še vedno okrog šestodstotna. Na Uradu za delo Lenart je bilo februarja letos prijavljenih 285 brezposelnih, od tega jih je kar 82 starejših od 55 let, sledijo stari med 30 in 39 let, teh je 51, torej najbolj aktivna populacija.

Kje so vzroki ali res ni služb?
Bojim se, da imajo prav tisti, ki po fizikalnih zakonih trdijo, da je za opravljanje dela potrebna energija. Delo je torej fizikalna količina, ki meri prehajanje energije med telesi, in je skalarna količina, ki je po dogovoru pozitivna, če sistem delo prejme, in negativna, če ga odda. Enostavno ga izračunamo kot skalarni produkt med silo in premikom prijemališča sile.

Žal pa ni formule, s katero bi v državnem zboru ob višanju socialnih transferjev izračunali mejno vrednost, do katere višine socialne pomoči in nadomestila za brezposelnost se še pri večini brezposelnih ustvarja potrebna energija za delo. Mislim, da sta energija za delo in socialna pomoč obratno sorazmerni, kar pomeni, da se s povečanjem druge prva sorazmerno strmo niža.
S temi izračuni se ukvarjajo tudi zaposleni na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ko se trudijo in ponujajo različne ukrepe aktivne politike zaposlovanja, vendar brezposelnost še vedno obstaja. Verjamem, da tudi nekateri delodajalci izkoriščajo aktivno politiko zaposlovanja in velikokrat zaposlene. Po drugi strani se vedno glasneje govori, da so včasih podjetja propadala zaradi pomanjkanja dela, zdaj pa smo v fazi, da bodo podjetja začela propadati zaradi pomanjkanja delovne sile.

Po eni strani razumem brezposelne, da izkoriščajo sistem in se ne želijo zaposliti, ker so njihovi prihodki višji, kot če se zaposlijo za minimalno plačo, še posebej, če imajo družino.
Polna usta so nas socialne države, ki si za cilj postavlja socialno varnost in socialno pravičnost za vse svoje prebivalce. Socialna država s svojo socialno politiko skrbi za družbeno enakost in preprečuje revščino. Očitno mi ne razumemo pojma družbena enakost, ker če delaš na črno in si prijavljen na drugem naslovu kot družina ter prejemaš socialno pomoč, imaš vrtec zastonj – to ni družbena enakost do tistega, ki gara za minimalno plačo in mora vse plačati.

Je lažje hoditi v službo ali biti doma z otroki?
Takšna vprašanja večkrat slišimo med mladimi mamicami, ki tarnajo, kako težko je z otroki, druge se spet sprašujejo, kaj one delajo doma cel dan z otroki. Verjamem, da delo z otroki ni lahko in da imajo starši z njimi veliko dela. V službi je podobno, saj moramo izpolnjevati cilje, za katere nam je vseeno. Nič nimam proti, če se mamica odloči, da bo skrbela za otroka, ker meni, da je tam ne more nihče nadomestiti. Težava postane takrat, ko se tako zaposlene in nezaposlene mamice odločijo, da bodo to počele na stroške družbe. Seveda pa poudarjajo tudi, da zraven otrok tako ne morejo nič narediti. Tu se postavlja vprašanje, kje je težava, ker nekatere zaposlene to morajo in zmorejo. Vprašanje je, ali gre za težavo v organizaciji ali v vzgoji. Nisem strokovnjak, a menim, da ni pravilna vzgoja, če otroka zaposlimo z gledanjem risank na telefonu, res pa je, da si s tem kupimo svobodo, čeprav so včasih strokovnjaki trdili, da naj se otrok zamoti sam.

Nekateri menijo, da je največja odgovornost staršev, da vzgojijo otroke v odgovorne in sočutne ljudi, ki bodo spoznali, da je treba prispevati v družinsko blagajno, če imajo lastne prihodke – in da to od njih starši tudi pričakujejo in po potrebi zahtevajo. Vzgoja otrok, da ne bodo mislili le na lastno ugodje in zabavo, pa se ne začne ob osamosvojitvi, ampak se mora začeti bistveno prej. Tu se postavlja vprašanje, kako naj otrokom privzgojimo odgovornost, če sami čakamo in si izmišljujemo nenehne izgovore, da nam ni treba iti v službo, ter smo negativno nastrojeni do družbe. Kako naj bodo otroci sočutni, če sami nismo? Ob vsaki priložnosti odpremo bolniško za nego otroka in nas sploh ne zanima, kdo bo opravil delo namesto nas. Niti pomislimo ne, da so v podjetju zavezani zelo kratkim rokom, in če nas ni, morajo naši sodelavci to narediti namesto nas. Skratka večina ne čuti nobene odgovornosti in sočutnosti do bližnjih in družbe in prav to je težava, da so naši otroci vzgojeni v individualiste, ki iz generacije v generacijo vedno bolj verjamejo, da je delo sramota ali rekreacija za bedake.