Ko sem prebiral knjigo Listen Louder, sem imel občutek, da berem diagnozo našega časa ali ogledalo slovenskega novinarstva. Avtorji iz mednarodnega okolja pišejo o polarizaciji, izgubi zaupanja in o tem, da novinarji ne poslušamo več dovolj. Ob spremljanju domačih medijev, pri razpravah v parlamentu ali pri komentarjih na družbenih omrežjih hitro ugotovimo, da je povsod enako – vsi govorijo, nihče več ne posluša.

Dejstvo je, da se novinarstvo utaplja v lastnem hrupu. V želji po gledanosti, klikih in viralnosti smo izgubili tisto, kar bi moralo biti naša največja moč, to je sposobnost razumevanja. Včasih se zdi, da novinarji hitimo s postavljanjem vprašanj, ne da bi sploh želeli slišati odgovor. Imamo naprej napisano zgodbo, pripravljeno tezo in iščemo le izjavo, ki jo potrjuje. Tako nastane medijski svet, kjer se resnica meri po glasnosti, ne po tehtnosti.

Novinarji se pogosto postavimo na stran konflikta, ker je dramatičen. A resnična moč medijev ni v ustvarjanju bitk, temveč v gradnji mostov. Primeri iz tujine dokazujejo, da se da tudi drugače.

Tudi v Sloveniji bi morali imeti pogum za takšen premik in v novinarske razprave vrniti spoštovanje. Novinarji bi morali spet iti med ljudi, ne po izjave, temveč po razumevanje. Vprašajmo se, kolikokrat damo besedo tistim, ki ne kričijo.

Novinarstvo se bo obdržalo le, če bo znalo poslušati – z empatijo, radovednostjo in pogumom. Ne gre za idealizem, temveč za preživetje. Brez zaupanja javnosti bomo postali zgolj še en hrupen kanal v morju informacij. Zaupanje se ne kupi, ampak zgradi z iskrenim zanimanjem za ljudi, s preverjenimi dejstvi in s spoštljivim dialogom.

Čas je, da se vprašamo, komu pravzaprav govorimo, če ne znamo več slišati. Morda je prav naloga novinarjev, da prvi znižamo glas in prisluhnemo. Šele ko bomo res poslušali, tudi tiste, ki mislijo drugače, bomo znova postali tisto, kar bi morali biti od začetka, in to je glas družbe, ne njen odmev.