Kraigherjeva ulica 4a, 2230 Lenart v Slov. goricah 08 200 44 53 urednik@ovtar24.si

Marija Šauperl: »Tudi tradicijo je treba posodabljati.«

Nagrajenka Marija Šauperl in župan Peter Škrlec. Foto: Foto Askari.

Marija Šauperl je na osrednji slovesnosti ob 18. občinskem prazniku Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah prejela Jurjev zlatnik, najvišje priznanje domače občine. Idejna in organizacijska vodja številnih prireditev, učiteljica in mentorica, dolgoletna direktorica Knjižnice Lenart, ljubiteljica narave, raziskovalka starih običajev in prenašalka tradicije, soustanoviteljica Zadruge Dobrina in Lokalne akcijske skupine Ovtar je s svojim dolgoletnim trudom prispevala nenadomestljiv del k življenju v svojem kraju ter seveda iz njega izhajajoč v regiji in državi.

Kot so zapisali ob podeljenem Jurjevem zlatniku, je »z učiteljskim delom, kulturnim ustvarjanjem, delom z mladimi, prostovoljnim delom, športom, razvojem društev, skrbjo za naravno in kulturno dediščino, pridelovanjem hrane in skrbjo za izmenjavo le-te na varen in zdrav način, skrbjo za sočloveka, povezovanjem in sodelovanjem z ljudmi vse življenje opazno prispevala k razvoju občine, še posebej na družbenem področju«. Trenutno je predsednica Kluba brigadirjev Slovenskih goric Lenart in režiserka dramske skupine Kulturnega društva Sveta Ana. Ob tem v prostem času ustvarja še knjigo, ker želi, da se vse, kar se je čez leta ustvarjalo, ohrani tudi za prihodnost.

Zaupala nam je svoje občutke ob prejemu priznanja in razkrila več o začetkih družbenega življenja v takrat novi občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah, z besedo pa smo se dotaknili tudi zavisti, finančne podpore, mladine in seveda življenja kot najpomembnejše vrednote.

»Danes Jurovski Dol, tako kot celotna država, na vsakem koraku živi svojo kulturo, jezik, tradicijo, šport itd., a po osamosvojitvi Slovenije v 90. letih prejšnjega stoletja niti približno ni bilo tako. To so bili res začetki, takrat smo začeli našo družbeno podobo graditi iz ničle. Najprej smo si zamislili prireditveni turizem, od koder smo kasneje razvijali še druge priložnosti. Začeli smo z Žetvijo, potem so prišli še Jurjevi dnevi z blagoslovom konj in tako naprej. Pred prvim podeljevanjem občinskih priznanj nas je čakal velik izziv ustvarjanja nečesa lepega. Osebno mi je svetega Jurija, ki nosi srebrn oklep in se koplje v srebrni rosi, najlepše ponazorila prav žlahtna kovina srebro, občina pa je kasneje priznanjem dodala še zlatnik,« spomine v uvodu povzame Marija Šauperl.

Na vprašanje, kakšni so občutki ob prejemu tako visokega priznanja, sploh ker je bila tako močno vpeta v sam začetek podeljevanja občinskih priznanj, Marija odgovori: »Takšna priznanja predstavljajo neko splošno potrditev, da delaš prav. Dobrodošla so predvsem zato, ker se na žalost tudi v našem malem kraju velikokrat raje ukvarjamo z zavistnim komentiranjem dela drugih kot pa z ustvarjanjem nečesa svojega.

Če delaš dobro in v to tradicijo tudi verjameš, jo moraš negovati. Zanimanje za vse, kar kdo ustvarja, se skozi čas namreč obrača in spreminja. Lahko je prireditev imenovati kot tradicionalno, veliko težje pa jo je temu primerno pripraviti. Ker vsaka naslednja prireditev ne sme biti enaka, kot je bila prva, temveč mora biti vsako leto malo drugačna. To je eno izmed mojih izhodišč v življenju: ne kopiraj, ne sebe ne drugih, ker je to dolgočasno. Naše dogodke se pravi Jurjeve dneve, blagoslov konj, podeljevanje priznanj najzaslužnejšim, pohod Spoznajmo svoj kraj, prireditev Družina poje in tako naprej - zdaj izvaja že tretja ali četrta generacija. In iz tega razloga sem najbolj ponosna – da to ni moje, temveč sem to dala kraju.«

Marija torej pravi, da je treba čez leta vztrajati in se truditi, tudi in še posebej takrat, ko najbolj ne gre. Pove, da se neštete ure prostovoljnega dela sicer na prvi pogled res ne povrnejo, a da si sama s tem polni baterije: »Po poklicu sem organizator, zato so vsi ti dogodki zame pomenili neko združevanje znanja in prakse. Rada sem motivirala ljudi in se tudi sama pojavljala na dogodkih ... nič od tega nisem dojemala kot žrtev, je pa res, da je bilo potrebne ogromno dobre volje.«

Celo življenje se je tako službeno kot osebno udejstvovala v dejavnostih, za katere »ni denarja«, kot pravi sama. Po skoraj 20-letni karieri kot učiteljica v domačem Jurovskem Dolu se je leta 1997 zaposlila v Knjižnici Lenart, kjer je kasneje stopila tudi v čevlje direktorice. Leta 1973 se je vključila v v recitatorsko, folklorno in dramsko skupino KD Ivan Cankar ter kasneje režirala morda najodmevnejšo predstavo na prostem - Črni križ. Vodila je tudi folklorno skupino KD Delavec, leta 1999 pa ustanovila še TD Dediščina.

Marija je polna številnih zgodb, tudi z otroki – tako iz preteklosti kot iz zadnjih let. Kot mentorica že dolga leta deluje na številnih področjih. Kot knjižničarka, planinska vodnica za mlade, mentorica gasilcem in pri bralni znački, pa pri novinarskem, dramskem in recitatorskem krožku ter kot zunanja sodelavka na osnovnih šolah. »Napaka je, da ni več tako, kot je bilo prej. Ni treba biti točno tako, smo pa žal čisto pozabili na nekatere temeljne stvari. Pomembna je osnova. Iskrenost in odprtost učitelja do otroka,« strogo pokomentira Marija in zaskrbljeno doda: »Določene vrednote se privzgajajo od najmanjših korakov. Žal vse pogosteje vidimo tudi prelaganje vzgoje in odgovornosti iz družinskega okolja na delavce šole. To niti ni prav niti ne funkcionira.«

Kot je Marija dejala že ob prejemu Jurjevega zlatnika na odru jurovskega kulturnega doma, tudi najin pogovor zaključi s poudarkom življenja kot najpomembnejše vrednote:

»Človeško življenje je eno in edino ter samo in ga je treba živeti, ne pa udrihati drug po drugem. Imejte se radi! Živite, pridite ven!«

Dodaj komentar

Pogoji komentiranja

Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Ovtar24.si želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja.

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Ovtar24.si. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Ovtar24.si bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.

Pošlji

Ovtar24.si

Kraigherjeva ulica 4a
2230 Lenart v Slov. goricah
08 200 44 53
urednik@ovtar24.si
O nas
Ostalo

Izvedbo spletnega portala je podprla fundacija Journalismfund Europe Local Media for Democracy.

Image

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije medijskega portala Ovtar24.si NE sofinancira.