zombi 2

Vpis

V Sveti Trojici sta ustvarila lasten samooskrbni raj

Milica Škof s svojimi izdelki. Foto: Aleksandra Papež. Milica Škof s svojimi izdelki. Foto: Aleksandra Papež.

Milica Škof se je pred 15 leti iz Ljubljane preselila v Sveto Trojico. Prav v osrčju Slovenskih goric sta s partnerjem Mirkom uresničila svoje sanje in na hektarju zemlje ustvarila samooskrbno kmetijo ter jo poimenovala MiliMir. Hitro sta se vključila v lokalno skupnost in jo pričela tudi aktivno sooblikovati.

Pri svojih petnajstih letih je Milica Škof, danes upokojenka, že delala v proizvodnji, da je lahko prispevala v domačo družinsko blagajno, ob tem pa je imela veliko željo po znanju. Pridobila je izobrazbo s področja ekonomije in delala kot finančna nadzornica v podjetju z nemškimi lastniki.

milica izdelkiPridelki – dokaz samooskbnosti. Foto: osebni arhiv.

»V Ljubljani sva imela z Mirkom hišo z nekaj zemlje okoli, ob tem pa še vikend s sadnim vrtom. Med tednom sva bivala v hiši, vse uredila, ob koncih tedna pa šla na vikend, uredila okolico, rastline in tako vsak teden. Bilo je kar naporno včasih, a sem kljub temu še ob službi uspela voditi študijske skupine.« razloži Milica, ki je tudi danes še zelo aktivna.

»Pod roke nama je nekega dne prišla zbirka knjig Anastasija, ki jo je napisal Vladimir Megre in naju skozi svoje delo navdušil, da je samooskrbnost pomembna. Na ta način namreč človek najde več svobode in miru, saj navsezadnje to vsi iščemo, a zato je potrebno razmišljati širše, kar ni lahko, treba je stopiti iz cone udobja. Trudiva se slediti načelom biodinamične pridelave po Rudolfu Steinerju. S tega področja sem hodila tudi na izobraževanja. Kljub vsemu si morava tu in tam pomagati s kupljenimi, nebiološkimi pripravki, a res v minimalni meri.«

Imata tudi manjši traktor, pšenico in koruzo sejeta ročno, nato njive obdelata s pomočjo traktorja.

»Eno leto sva sejala piro in  pridelala lastno pirino moko, čeprav je to res dolgotrajen in zahteven postopek. V ta namen sva nabavila tudi mlin. Okoli hiše so posajene jagode, borovnice, asimina, kaki, kivi, ribez, jabolka, hruške, kosmulje, maline, breskve, češnje, višnje, slive in še bi lahko naštevala. Toliko pridelava, da kar nekaj pridelka razdeliva, podariva. Pred obdobjem epidemije smo imeli skupine, ki so prišle na ogled kmetije in po informacije glede samooskrbnosti. Ker sem opravila tečaj za turistično vodnico po Sveti Trojici, sem obiskovalce lahko popeljala tudi po kraju.« razloži Milica, ki je ob tem že 14 let aktivna članica Društva kmečkih žena in deklet Sveta Trojica.

»Članice smo bile del občinskih dogodkov, se predstavile povsod, kjer je bilo le mogoče, sedaj je to okrnjeno. A skupina ročnih del, katere vodja sem, se že vsa leta dobiva vsak torek. Štiri ure namenimo ročnim delom, kartanju, predvsem pa druženju. Sedaj nimamo toliko motivacije za ustvarjanje, saj ni razstav in dogodkov, a vztrajamo in ostajamo povezane, kar je najbolj pomembno.«

milica5Cvetoči del samooskrbne kmetije Milimir. Foto: osebni arhiv.

Milica tudi sama veze, plete, kvačka in šiva.

»Prti, šali, copatki, rokavice, nogavice in še bi lahko naštevala. Vse, kar ima uporabno vrednost. Posebej pa me je k ustvarjanju spodbudilo rojstvo vnuka, za katerega sem nakvačkala tudi precej igračk.«

Igračke, ki posnemajo like živali, so usklajenih barv, s kvačkano zunanjostjo,  tudi premikajočimi se očmi, polnilo pa je enako tistemu v blazinah, kar igračam zagotavlja enostavno čiščenje v  pralnem stroju.

Ker Milica ne rabi veliko spanja, precej izdelkov nastane prav v poznih nočnih urah. Ročnih spretnosti so se v njenem otroštvu priučila skoraj vsa dekleta, tako so si krajšale čas, hkrati pa lepšale domače okolje.

»Naučile smo se reciklirati in iz majhnega ustvariti veliko. Prihajam iz mestnega okolja, a nikakor ni bilo kar vsega v izobilju, morali smo se znajti.« je jasna Milica.

A do kotička, ki sta mu nadela ime MiliMir, izpeljanka iz njunih imen, nista prišla kar tako mimogrede in na hitro.

»Oba zelo rada potujeva. Bila sva en mesec v Braziliji in si že skoraj tam izbrala kotiček, kjer bi se naselila. Nato sva po vsej Sloveniji iskala primerno zemljišče in po dveh letih, ko sva bila čisto prepričana kaj želiva, sva naključno preko informacij znancev našla to zemljišče v Sveti Trojici. Obsega 2 hektarja. Postavila sva rastlinjak, prodala vse, kar sva imela, ogradila en hektar, saj Megre poudarja, da je prav toliko dovolj za samooskrbnost, drugi hektar pa dajeva v najem. Prej je bilo to v celoti njiva s koruzo, le manjša, starejša hiša je bila, kjer je sedaj novo gospodarsko poslopje.«

V upokojenski dobi sta se lotila gradnje hiše, gospodarskega poslopja, zasajevanja sadnih dreves, grmičkov okrasnih rastlin, urejanja vrta in manjše njive.

»Koncept gradnje in zasaditve sva si zamislila sama, tako da vse skupaj spominja na manjši park. V vseh letnih časih je prijetno, sedaj na vsaki veji pojejo ptički, spomladi, ko bo vse zacvetelo, bo brenčalo. Pravi mali raj na zemlji, kamor radi prihajajo tudi najini najbližji,«

o njunem trudu z navdušenjem govori Milica in poudari, da doma pridelata 80 % živil za njune potrebe in prav to je smisel samooskrbnosti, da večino živil, ki jih potrebuješ pridelaš sam, doma. Okoli hiše se sprehajajo štiri muce in kuža, imata pa še kokoši in race.  

Nekaj je treba delati, je prepričana Milica, ki pravi, da se je od narave vedno mogoče kaj naučiti in ker jima z Mirkom življenjske moči in energije ne primanjkuje, jima prav nič ni težko. »Nekaj je treba delati.« sta prepričana.

»Težje je živeti danes kot v mojem otroštvu, vsega je enostavno preveč. Ko sem takrat poslušala pravljico Mizica pogrni se, sem si želela, da bi enkrat imela toliko obilja. Zdaj pa ga imamo, pa ni lažje saj je vse to načelo naše medosebne odnose. Zdi se, da je tudi zadovoljstvo težko najti, a midva sva ga, pri Sveti Trojici.« najin pogovor zaključi Milica Škof.

Nazadnje urejeno: petek, 18 februar 2022 10:50