zombi 2

Vpis

Dr. Milojka Domajnko: »Moja največja vzornica in najbolj srčna ženska je še vedno moja mama.«

Direktorica Razvojne agencije Slovenskih goric (v nadaljevanju Razvojne agencije), družinska ženska, sodelavka in doktorica agronomije, ki poudarja pomembnost razvoja podeželja, kmetovanja in samooskrbe. Vse to je dr. Milojka Domajnko, ki je z nami spregovorila o svojem življenjskem delu in njeni vlogi v Slovenskih goricah. Po končani gimnaziji na Ptuju se je vpisala na univerzitetni študij za kmetijstvo na Fakulteti za kmetijstvo v Mariboru. Po zaključku študija se je na matični fakulteti zaposlila kot strokovna sodelavka in mlada raziskovalka na katedri za ekološko kmetijstvo, poljščine, vrtnine in okrasne rastline. V času dela na fakulteti je doktorirala na temo različnih sistemov pridelave, v povezavi z vplivom gnojenja. Novembra 2020 je prevzela vajeti Razvojne agencije Slovenske gorice s sedežem v Lenartu.

Ste doktorica s področja kmetijstva, sedaj pa direktorica Razvojne agencije Slovenskih goric. Kaj vas je pripeljalo do te funkcije? Kaj ste delali v vmesnem času?

Po skoraj sedmih letih dela na fakulteti sem se zaposlila v tedaj na novo nastajajočem Turistično-informacijskem centru (TIC) v Cerkvenjaku, pri razvoju turističnih vsebin, preko Razvojne agencije. Sčasoma sem začela vzporedno delati tudi na slednji.
Hkrati sem bila v tistih letih vpeta še v programe vzpostavitve Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Na povabilo raziskovalne skupine »Urbanih brazd« sem se intenzivno vključila v programe Trajnostne lokalne preskrbe, Semenske knjižnice in vzpostavitve Urbanih eko vrtov, ki so bili pozneje vzpostavljeni v Mariboru, blizu centra RTV. Eden najuspešnejših projektov, ki se dobro razvija in raste še danes, je Zadruga Dobrina.

Eden najuspešnejših projektov, ki se dobro razvija in raste še danes, je Zadruga Dobrina.

Skozi vsa leta zaposlitve na RASG sem bila vključena v delo na različnih projektih, eden prvih je bil prav tako vezan na lokalno ponudbo na območju Slovenskih goric, to je mreža Ovtarjeve ponudbe iz Slovenskih goric. V preteklem in sedanjem programskem obdobju smo skupaj izvedli blizu 200 razvojnih projektov. Opravila sem še tečaj turističnega vodnika za Štajersko in to delo še zdaj z veseljem opravljam.

Kot agronomka ste zelo spodbujali (prehrambno) samooskrbnost, o čimer priča tudi Zadruga Dobrina. Kakšna je njena zgodba?

Vesela sem, da so se v teh letih v mrežo Ovtarjeve ponudbe in v Zadrugo Dobrina povezali ponudniki iz območja Slovenskih ogric. Male kmetije je skrbela konkurenca velikih korporacij. Zato smo jih spodbujali, da se povezujejo z drugimi kmetijami, ker lahko skupaj več naredimo, na LAS smo jim pomagali z organiziranimi nastopi na dogodkih in sejmih.

Male kmetije je skrbela konkurenca velikih korporacij. (...) Zdaj pa pride nekdo do njih domov, pobere pridelek in ga še svežega dostavi na vaš dom v Lenartu ali v Mariboru.

Ustanovljena je bila Zadruga Dobrina, s trgovino v centru Maribora, zdaj na Gosposki. Na začetku je bil prisoten dvom, da bo uspelo, tudi pri strokovnih krogih, a smo vztrajali in po treh letih številke obrnili navzgor. Še vedno je to malo podjetje, a ima dušo. In največja radost je, ko vidimo, da smo nekaj prinesli v to okolje ... Gre predvsem za manjše kmetije, ki prej niso imele možnosti trženja, zdaj pa pride nekdo do njih domov, pobere pridelek in ga še svežega dostavi na vaš dom v Lenartu ali v Mariboru.

Kako sicer poteka vaše delo?

Na Razvojni agenciji sem zaposlena že 11. leto. Skozi vsa ta leta sem pridobila prepotrebne izkušnje s področja podeželja, lokalne samouprave, turizma, podjetništva,... Opravljamo tudi splošne razvojne naloge območno-razvojnega partnerstva Slovenske gorice v sodelovanju z Regionalno razvojno agencijo Podravje-Maribor. Delo je zahtevno, precejšnjo odgovornost predstavlja priprava razvojnega programa območja ORP Slovenske gorice in LAS Ovtar. Sodelujemo tudi pri pripravi regionalnega razvojnega programa za vse podravske občine. Skrbimo za črpanje evropskih sredstev, ki so namenjena razvoju podeželja. Imamo še dislocirano enoto Izobraževalnega centra Slovenske gorice, kjer izvajamo izobraževanje odraslih.

Hkrati teče veliko projektov, potrebno je razporejati delo zaposlenih, skrbeti za finančne vire. Delo je dimanično, kar mi je všeč; dolgčasa oz. monotonosti zagotovo ni. Toda roki nam narekujejo hiter tempo in pritisk, včasih tudi stresne trenutke. Projekt je treba izvesti, ne glede če si ali te ni. Če pa delamo s srcem in smo tukaj za ljudi, imamo dobre sodelavce, je stresa manj, delo je kvalitetno opravljeno, rezultati pa dobri.

Kaj so največji izzivi ali »kamni spotike« v vašem poslu?

Seveda pri delu naletimo tudi na ovire, na vseh razpisih namreč ne moremo prijavljati vsebin, za katere zaznamo potrebe v okolju, saj vsebinsko ne ustrezajo razpisnim pogojem. Predvsem so nam in prijaviteljem izziv dolgotrajni postopki razpisov in črpanja Evropskih sredstev. V zadnjih letih se prav tako pri delu srečujemo z vedno večjim zalogajem birokracije pri pripravi dokumentacije za projekte, kar je še ena tovrstna ovira.

Če pustimo delo ob strani in se osredotočimo na prosti čas ... Kaj najraje počnete, kaj vas najbolj osrečuje?

Odraščala sem na kmetiji in še vedno sem rada na kmetiji, s kmetijstvom in delom na kmetiji sem močno povezana. Kolikor nam dopušča čas, ga z družino namenimo za pomoč na kmetiji staršev in na moževi domačiji. Stik z zemljo je zame zelo pomemben. Navsezadnje veliko časa preživimo v stresnih situacijah in na delovnem mestu v zaprtih prostorih. Ta stik z domačimi, na polju, v vinogradu in na sploh na kmetiji me pomiri in napolni baterije.
Prav tako z družino radi pogledamo kak dober film, v zimskih mesecih je več časa za branje, rada tudi kuham, pečem in slikam. Kar se športa tiče, veliko prehodim, želja je, da bi malo več kolesarila. Skupaj z možem imamo dom v Cerkvenjaku, sin bo letos dopolnil 16 let.

Stik z zemljo je zame zelo pomemben. Navsezadnje veliko časa preživimo v stresnih situacijah in na delovnem mestu v zaprtih prostorih.

Kaj menite, da so največji izzivi žensk v podjetniškem svetu?

Pri ženskah bi izpostavila usklajevanje dela z družino, zlasti ko so otroci manjši. Družina bi naj bila še vedno na prvem mestu, saj te potrebuje. Iz lastnih izkušenj sem spoznala, da vse teče dobro takrat, ko se organiziraš tako, da ko si z družino, si 100-odstotno z njo, v službi pa 100-odstotno pri delu. Opažam, da se pojavlja vse več žensk na samostojni podjetniški poti, tudi z majhnimi otroki. Tako si same verjetno lažje razporejajo čas in uspešno peljejo svojo podjetniško pot.

Ko sva že pri ženskah, bi radi izpostavili kakšne vzornice?

Seveda je po svetu veliko žensk, ki so ogromno prispevale družbi. Pa vendar, moja največja vzornica in najbolj srčna ženska je še vedno moja mama. Nikdar nisem iskala vzornic nekje zunaj, pač pa so to bile vedno ženske, ki so me obkrožale že iz otroških let, od babice, tet, pozneje sodelavk ... Imela sem to srečo, da sem odraščala na kmetiji, kjer sem bila prisotna pri vseh opravilih, mama me je veliko naučila in mi vedno stoji ob strani.

To so bile zelo močne ženske, četudi so bile doma. Ampak so bile znotraj svojih zmožnosti zelo podjetne in iznajdljive.

V tistem času so bile ženske gospodinje doma, moški so hodili v službo. Ženske so si vseskozi pomagale pri delu. Ko se je delo na eni domačiiji končalo, smo šli pomagat na drugo. Lahko rečem, da je bilo to zelo lepo otroštvo in vedno so mi bile te ženske vzornice. Znale so se organizirati, stopiti skupaj, izpeljati stvari na kmetiji. Kot otrok sem se na traktorju vozila s svojo staro mamo. Ona je recimo opravljala vse traktorske prevoze na vasi. To so bile zelo močne ženske, četudi so bile doma. Ampak so bile znotraj svojih zmožnosti zelo podjetne in iznajdljive.

Milojka1

Menite, da je tovrstnih skupnosti, kjer bi ženska pomagala ženski, vse manj? Zdi se, da živimo v času, kjer je ena ženska sama za vse, je hkrati gospodinja in podjetnica.

Ja, tega je absolutno vse manj. Glede na naš sistem služb in odraščanja otrok v vrtcih je to nekako jasna posledica. Nevem, če je to ravno najboljše tako za starše kot za otroke. Sigurno otrokom tudi v vrtcih nudijo vse, kar je v njihovi moči, se mi pa zdi da je povezanost s starši, da z njimi odraščaš in jih spremljaš pri delu, nekaj več. Ogromno je žensk v svetu, ki so veliko doprinesle človeštvu in premikale meje mogočega. Ampak, če imaš neke zdrave družinske temelje, je to nad vsem. Posledično se vedno vračaš k svojim koreninam.

Kot je navedeno na vaši spletni strani, je namen ustanovitve RASG pospeševati razvoj območja občin Slovenskih goric, zlasti na področjih turizma, malega gospodarstva, kadrov ter infrastrukture na podeželju in v urbanih središčih območja. Kako se vaše ideje o potrebnem razvoju razlikujejo od realizacije? Kje imate recimo zavezane roke in kaj si nadvse želite uresničiti ali spremeniti na področju tovrstnega razvoja?

Slovenske gorice so odmaknjene od centralnega razvojnega dogajanja, zato je še toliko bolj pomembno, da prepoznamo potrebe, potenciale in prednosti območja, ter le-te vključujemo v razvojne prioritete. Želimo si še več podpore na področju malega gospodarstva, podjetništva, zagotavljanja deficitarnega kadra, zmanjševanja bega možganov in izboljšanja pogojev za zaposlovanje v regiji.

Turizem je npr. ena od dejavnosti, ki na našem območju potrebuje precej razvojne podpore. Ponudnike je potrebno vzpodbujati, jim pomagati pri razvoju in trženju, jih močneje povezati.

Turizem je npr. ena od dejavnosti, ki na našem območju potrebuje precej razvojne podpore. Ponudnike je potrebno vzpodbujati, jim pomagati pri razvoju in trženju, jih močneje povezati. Manjka nam tudi prepoznavnost celotnih Slovenskih goric širše v Sloveniji in preko meja. S temi izzivi se na celotnem območju LAS Ovtar ukvarjamo že dlje časa; iščejo se investitorji za vzpostavitev turističnih nočitev v Lenartu in tudi v drugih občinah, v Benediktu je velik potencial za črpanje geotermalne vode, itd. Imamo jezera, ki so še neizkoriščena in tudi tam vidimo možnost za razvoj turističnih vsebin.

Pa se na tem področju vendarle že kaj premika?

Ja, posebej bi izpostavila aktualen projekt Incoming agencije, kjer gre za povezovanje celotnega območja Slovenskih goric kot turistične destinacije in za vzpostavitev nove pravne osebe, organizacije, ki bo skrbela za trženje lokalne turistične ponudb

Na katere življenjske in poslovne dosežke ste najbolj ponosni?

Najbolj sem vesela in hvaležna za družino, ki jo imam, ožjo in širšo. Da držimo skupaj in smo zdravi, to je na prvem mestu. Takoj za družino bi izpostavila sodelavce, namreč za vsakim dosežkom stoji ekipa sodelavcev, kjer je v ospredju dobro timsko delo oz. medsebojno sodelovanje. Na RASG in celotnem območju vseh desetih občin, ki jih pokrivamo pri razvojnih nalogah, smo lahko ponosni na številne izvedene projekte, predvsem pa na to, da se območje Slovenskih goric povezuje, da se povezujejo občine, ponudniki, različne organizacije in skupaj peljemo razvoj, za dobrobit tukajšnjih ljudi in okolja.

Nazadnje urejeno: torek, 08 marec 2022 12:05