Vpis

»Odpiranje in povezovanje pomeni napredek, biti zaprt in zadovoljen sam s sabo pa pomeni stagnacijo«

Foto: Nina Zorman Foto: Nina Zorman

Pogovor z direktorjem največjega socialnovarstvenega zavoda v Sloveniji, SVZ Hrastovec, Aleksandrom Gunglom
SVZ Hrastovec je največji javni zavod v Sloveniji, ki že več kot 70 let skrbi in pomaga osebam s težavami v duševnem zdravju in duševnem razvoju. Sedež zavoda in del depandans je na hribu, kjer kraljuje grad Hrastovec in je prav vsem Slovenskogoričanom dobro poznan, saj je marsikdo tam dobil zaposlitev ali pa ima vsaj sorodnika, prijatelja ali znanca, ki je tam zaposlen. Ali ste vedeli, da je v zavodu Hrastovec zaposlenih kar 480 ljudi, ki skrbijo za okoli 600 stanovalk in stanovalcev, ki živijo v kar 12 dislociranih bivalnih enotah, v neodvisnih stanovanjih in na sedežu v Hrastovcu. Enote so na relaciji od Hodoša do Maribora.

Voditi tako ogromen in kompleksen zavod je precejšen zalogaj in izziv, saj gre za ogromno ladjo, kjer mora biti vodstvo predvsem spoštljivo, modro preudarno in človekoljubno, da se lahko ladja počasi, a zanesljivo, pomika naprej. Krmilo je pred dobrega pol leta pogumno prevzel Aleksander Gungl, ki delovanje zavoda pozna izjemno dobro, saj v njem dela že več kot 21 let in ga pozna tako rekoč v dno duše. Gospod hitrega koraka, širokega nasmeha in pozitivne energije pravi, da se bo boril za to, da bo stanovalcem SVZ Hrastovec omogočil primerno bivalno okolje s primerno oskrbo in se trudil, da bodo čim bolj sprejeti v družbi.

Zanimiva je vaša življenjska pot, saj glede na prvotno pridobljeno izobrazbo ni bilo videti, da bi želeli delati v socialni dejavnosti.
Drži, malce je neobičajno. Najprej sem končal elektrotehnično srednjo šolo in poklicno pot nadaljeval v gospodarstvu. Po osmih letih se mi je ponudila priložnost, če bi želel delati v SVZ Hrastovec, kar sem z velikim zanosom in zanimanjem sprejel. Prav neverjetno je, da je minilo že 21 let! Ponosen sem na svojo karierno pot v zavodu, ki me je skozi vsa leta tudi osebno izpopolnjevala in navdihovala. Najprej sem v zavodu opravljal osnovna dela kot električar, se ob delu izobraževal in napredoval do strokovnega sodelavca, nato v vršilca dolžnosti direktorja in zdaj sem direktor zavoda. Prepričan sem, da je to prava pot, saj le na tak način lahko razumeš dela na vseh delovnih mestih in znaš ceniti delo slehernega zaposlenega, od najnižjega do najvišjega. Na moji karierni poti mi ni bilo nič podarjeno, vse sem dosegel le s predanim delom, z znanjem in s spoštovanjem različnosti. Delo v zavodu vedno opravljam z veseljem, saj vedno rad pomagam tistim, ki jim v življenju ni bilo lahko. Čut do sočloveka v stiski sem očitno podedoval od svojih staršev, ki so vedno bili pripravljeni pomagati najranljivejšim.

sandi1

V gradu, ki kraljuje na vrhu hriba, stanuje okoli 100 stanovalcev. Vizija zavoda je, da se grad kar se da hitro izprazni in se stanovalce namesti v druge enote.
Moja vizija je, da naše stanovalce postopoma iz zavoda preselimo v skupnost, kjer jim bo omogočena potrebna oskrba. Dejstvo je, da so takšne usmeritve podane tako s strani konvencij kot s strani evropskih smernic, pa tudi zgledov številnih evropskih držav. Z ekipo vlagamo veliko truda, znanja in časa v gradnjo enote v Lenartu, kjer bo zraslo manjše naselje, v katero bi lahko začeli preseljevati zavodske stanovalce. Lokacija nove enote je v neposredni bližini centra Lenarta, ob domu za starejše občane. Zavedati se je treba, da rešitev za družbo ni, da svoje najranljivejše skrije za zidove gradu Hrastovec, kjer v eni enoti biva 27 ljudi s posebnimi potrebami, s skupnimi sanitarijami in kopalnicami, kjer že več kot 70 let še vedno biva skoraj 100 pomoči potrebnih državljanov Republike Slovenije.

Kako bo izgledala nova enota in kaj bo omogočala stanovalcem?
Preselili bomo ljudi, ki trenutno bivajo v tri- in štiriposteljnih sobah. Zdaj jih je v posamezni enoti do 27 in so prenatrpane. V Lenartu je načrtovano, da jih bo v enoti živelo po 10, v vsaki sobi pa bosta po 1 ali 2 stanovalca, ki bosta imela svojo kopalnico, vsaka soba bo imela tudi teraso, ki bo zgrajena tako, da se bo nanjo lahko zapeljala električna postelja. Tako bomo stanovalcem omogočili, da ne glede na mobilne zmožnosti lahko gredo na teraso in se naužijejo lepot, ki nam jih prinaša narava.

Več kriznih situacij je opaziti v varovanih enotah, a te ne pridejo v Lenart, kajne?
V zavodu imamo dve enoti varovanega oddelka, to so zaprte enote. Iskreno: tudi če bi nas, ki ne trpimo za večjimi duševnimi stiskami, zaprli za 24 ur na dan v tako veliko enoto, bi verjetno tudi kdaj imeli večji izbruh jeze, kajne? Prepričan sem, da če bi bilo tem ljudem omogočeno živeti v manjši enoti s podporo strokovnjakov, da do nasilnih situacij ne bi prihajalo. S primerno oskrbo in podporo se da marsikaj urediti.

Ljudje še vedno s strahom zrejo v »drugačnost«. Veliko se jih tudi boji, da so vaši stanovalci agresivni, nevarni.
To je morda posledica zgodb iz daljne preteklosti in pa tudi raznih medijskih poročanj, ki so po mojem mnenju popolnoma neprimerna in nepotrebna. Zavedati se je treba, da če imajo primerno oskrbo, niso nevarni. Naši stanovalci so izjemno čustveni, iskreni, preprosti in enostavni ljudje. In verjemite mi, da vam lahko še kako polepšajo dan in vas nasmejijo! Nikar ne kažite s prstom nanje, saj ste lahko kaj hitro na drugi strani. Današnja družba je namreč izjemno zahtevna in ljudje več ne prenesejo naglice in zahtevnosti današnjega sveta, zato smo v zavodu velikokrat soočeni s sprejemom ljudi, ki nosijo izjemno visoke nazive: od direktorjev, pilotov, izjemnih inženirjev do kulturnih virtuozov. Zato je prav, da za ljudi, ki potrebujejo našo pomoč, poskrbimo kar se da dobro in jim omogočimo kakovostno oskrbo. Danes, ko so podoba, videz in materialne stvari vedno pomembnejši (celo pomembnejši od znanja!), naše strokovne službe opažajo povišanje števila oseb, ki imajo težave v duševnem zdravju.

sandi2

Ali lahko potem pričakujemo zaprtje gradu in kdaj naj bi se to zgodilo?
V Lenartu bomo že v tem letu začeli z gradnjo, ki naj bi bila dokončana v prihodnjem letu. Zgradili bomo sedem dislociranih bivalnih enot na 1818 kvadratnih metrih tlorisne površine. V teh enotah bo v eno- in dvoposteljnih sobah nameščenih 70 stanovalcev, v katerih bo v primeru epidemije možno zagotavljati varno oskrbo, kar se je izkazalo kot nujno med epidemijo nalezljivih bolezni.

Objekti SVZ Hrastovec so načrtovani kot sodobni objekti za izvajanje dejavnosti institucionalnega varstva, gibalno in senzorno oviranih odraslih oseb, ki vključuje osnovno oskrbo, bivanje, organizirano prehrano, zdravstveno varstvo, socialno oskrbo in socialno varstvo. Hkrati pripravljamo projekte še na drugih lokacijah v več občinah.

Verjamem, da bomo s skupnim delom mene in moje ekipe ter širše družbe poskrbeli za ljudi, ki živijo v zavodu, na najboljši možen način. Poskrbeli bomo tudi za grad Hrastovec kot kulturni spomenik, saj so ga naši predniki več stoletij gradili in obnavljali, zato je tudi naša generacija odgovorna, da ta spomenik ohrani. S skupnimi močmi zavoda in Občine Lenart bomo grad Hrastovec v nekaj letih lahko predali v uporabo javnosti, kjer se bodo lahko dogajali kulturni, protokolarni dogodki in vse, kar je za kulturne objekte primerno. Tu mislim predvsem na turizem. 

Kakšen je idealen svet za vas kot direktorja SVZ Hrastovec?
Idealni svet za naše stanovalce bi bil tak, da bi lahko šel iz zavoda v hišo, v lokalno okolje. V tej hiši je svoboden, a mu je omogočena stalna podpora. Želimo si lokalno okolje, ki je prijazno in sprejema drugačnost in različnost, ki ne obsoja. Želimo si, da je naš stanovalec sprejet kot del družbe, da bodo lahko naši otroci med njimi brez skrbi odraščali z zavedanjem, da vsi v življenju nimamo enake sreče, da smo si različni in da si moramo med seboj pomagati, se bodriti in spodbujati.

O enakopravnosti, spodbujanju strpnosti in sprejemanju drugačnosti je veliko govora, a še vedno smo priča dogodkom, ko v praksi popolnoma zmrznemo. Razlike so še vedno prevelike, pregloboke, a upanje ostaja: najbolj navdihujoče je, ko vidiš otroke, ki se drugačnosti ne bojijo, niti se je ne otepajo, temveč jo sprejmejo odprtih rok (in src). Smo vendarle odrasli tisti, ki imamo največ težav s sprejemanjem različnosti?

Nazadnje urejeno: četrtek, 26 maj 2022 09:34