zombi 2

Vpis

Maksimiljan Krautič, človek izza objektiva

Foto: osebni arhiv Foto: osebni arhiv

Pogovarjali smo se z Maksimiljanom Krautičem, Slovenjegoričanom, čigar fotografije tega idiličnega dela Slovenije pozna domala vsak domačin. Njegov obširen opus fotografskega materiala, s katerim zajema ključne trenutke dogodkov in naravnih motivov Slovenskih goric, nastaja že od leta 1984. A kdo je pravzaprav človek izza objektiva?

Kdaj ste se odločili, da se boste pričeli ukvarjati s fotografijo?
Sem ljubiteljski fotograf. Hodil sem na Srednjo elektro šolo, potem sem študiral elektrotehniko in pridobil izobrazbo univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike. V času študija me je začela zanimati fotografija. Nekaj znanja sem pridobil tudi od znanih fotografov v okolici Lenarta – pokojnega Mirka Brumna in predvsem Konrada Vrbaniča – pri katerih sem se učil tehnike razvijanja fotografij. Leta 1984 sem tako kupil svoj prvi fotoaparat. Takrat je bilo seveda treba najprej razviti film in iz tistega filma razviti fotografije.

maks 2

Kakšna je s prve roke uporabniška razlika enega veščega uporabnika analognega in digitalnega fotoaparata?
To je kar velika razlika, predvsem v tehničnem pogledu. V tistih časih si najprej fotografiral in končen rezultat videl šele takrat, ko si slike razvil. Sedaj pa že lahko veliko vidiš sproti in tako tudi prilagodiš določene nastavitve. Prav tako ima fotoaparat skoraj vsak, vsaj na telefonu. Je bistveno drugačen pristop do končnega izdelka, pa tudi splošni pomen in razumevanje fotografije.

Vam za vaše fotografije tudi kdo plača?
Začel sem povsem ljubiteljsko, predvsem s fotografiranjem narave. Potem sem s pomočjo Mercatorja v Lenartu leta 1989 izdal eno serijo razglednic s fotografijami Lenarta in okolice, kjer so prevladovali  sončni zahodi. Vmes so me za fotografiranje raznih dogodkov prosili še kolegi in znanci. To se mi občasno dogaja še danes. Gre sicer za različne stile fotografij glede na namembnost. Eno je, ko se odpraviš v naravo in je fotografiranje način sproščanja. Pri reportažni fotografiji pa ni možnosti ponavljanja: Ujeti moraš trenutek, ko se nekaj zgodi in biti prisoten. Ali si, ali nisi. Trenutka se ne da ponoviti.

Kje ste pravzaprav doma in od kod izvirate?
Rojen sem v Spodnjem Gasteraju v Jurovskem Dolu. V mladosti sem živel v Zgornjem Porčiču pri Sveti Trojici. Po poroki pa sem se spet preselil nazaj v Jurovski Dol.

maks 3

Kaj vas v bistvu tako pritegne pri fotografiji, da se tega lotevate s tako vnemo že 38 let?
Po končanem študiju sem se zaposlil v Telekomu Slovenije, kjer sem še sedaj. Trenutno vodim tehnično ekipo preko 100 ljudi. Delo s sodelavci mi je v veselje in užitek. Kljub temu pa je za bistro glavo koristno najti še aktivnost, ki zahteva drugačne kompetence in vnaša potrebno energijo. Opazovanje narave, njenega spreminjanja in rezultatov, ki so tudi posledice fizikalnih zakonov, je za mene ena od sprostitev.

Poleg tega pa fotografiranje dojemam tudi kot arhiviranje dogodkov v trenutku. Kolikor mi čas dopušča, se udeležujem različnih dogodkov in prireditev. Pri tem ustvarjam nekakšen presek trenutkov in foto zgodovino. To so ovekovečeni spomini, ki jih ustvarjamo in, ki jih bodo generacije za nami verjetno še z veseljem ali pa vsaj z zanimanjem pogledale.  Moja prisotnost na dogodkih ima različne motive oz. razloge za udeležitev. Ali sem prisoten predvsem, da ga dokumentiram, običajno pa me zanima sam dogodek, katerega del sem ne le kot fotograf, ampak kot nekdo, ki uživa v trenutku in prireditvi.

trenutek

Vas analogni fotoaparati in razvijanje več ne mikajo?
Sigurno imajo analogni aparati svoj čar in vzbujajo določeno nostalgijo. Razvoj je šel naprej, sam pa uživam v preizkušanju in uporabi novih tehnologij. Tudi po cestah večjega tovora več ne vozimo z vozovi na konjsko vprego.

Že leta 2002/2003, ko so smo na tržišču prvič dobili digitalne fotoaparate z uporabno kakovostjo fotografij in za sprejemljivo ceno, sem šel takoj v nakup in tako nekaj let vzporedno uporabljal obe tehnologiji. Če primerjamo analogni in digitalni svet fotografije, je razlika pri uporabi za končnega uporabnika velika. Ena izmed očitnih razlik je v času, ko vidimo rezultat. Pri digitalni fotografiji je to takoj. Druga je v zapisu in arhiviranju. Pri digitalni je lahko fotografija praktično v trenutku posnetka že na drugem koncu sveta. S tem povezana je cena in omejitve, ki jih prinaša obvezna uporaba filma pri analogni fotografiji. V masovni uporabi smo poznali filme s 24 in 36 posnetki. Torej je bilo potrebno zelo razmisliti, kdaj je pravi kader in trenutek za fotografijo. Mlajši, ki poznajo samo digitalni svet, se tega verjetno niti ne zavedajo.

Torej je velika razlika v samem delu, ki ga porabiš v celotnem procesu: Včasih si šel na dogodek, naredil 36 fotografij in drugega dela, kot razvijanje slik, praktično nisi imel. Z današnjim tehnološkim napredkom pa napraviš 300 fotografij in te čaka več dela s samim izborom in urejanjem, kot pa je bilo v analogni dobi dela z vsem skupaj.

Ob tem so še druge, slabe strani dobe digitalne fotografije. Marsikaterega posnetka nikoli ne vidimo. Ostanejo nekje na telefonu, disku ali v oblaku.  Za mene ima na papir natisnjena fotografija svoj pomen, svoj čar. Tako tudi izbrane naše privatne fotografije natisnem.

kapela

Koliko ur na teden namenite fotografiranju in urejanju fotografij?
Včasih nič, včasih pa ves vikend, pa še kakšno uro med tednom. Zadnji vikend je bil kar poln različnih dogodkov. Danes me še čaka urejanje minulega Jurjevega srečanja folklornih skupin. V nedeljo zvečer sem obiskal še tradicionalni spomladanski koncert Pihalnega orkestra KUD Pošta Maribor. Fotografije dogodkov potem še uredim in objavim na družbenih omrežjih. Socialna omrežja imajo ob prisotnosti telefonov s fotoaparati svojo specifiko. Zadeve se odvijajo tako hitro, da če tega ne objaviš skoraj takoj, z vidika informacij nisi več aktualen. Pri arhiviranju oziroma neki skrbi za ohranjanje spominov pa si vzamem več časa; to lahko počaka tudi kak teden ali dva, a bo še zmeraj aktualno. To je podobno kot pri oldtimerjih – starejši kot so, več so vredni.

Kje sploh prejmete informacije o vseh teh dogodkih? Vas nanje kličejo organizatorji, udeleženci?
Udeležujem se precej manj dogodkov, kot se jih zgodi. Logično. Grem tja, kamor utegnem, velikokrat zmanjka časa za vse, kar me zanima. Sicer pa se pogosto odpravim v naravo, kjer počakam na sončni vzhod, zahod ali kakšen drugi zanimiv kader. Sončni vzhodi in zahodi so, bi rekel, eno mojih nostalgičnih tematik, ki se vseskozi pojavljajo. To so prizori, ki me vedno znova navdihnejo.

Kakšni občutki vas navdajajo, ko si ogledate neke stare fotografije, recimo z leta '87?
Ko se spominjam zgodbe za nastankom slike, sem vesel, s tehničnega vidika pa si mislim, kaj bi lahko lepše ali drugače opravil danes. V osnovi sem namreč samouk in glavnina mojega znanja izhaja iz dolgoletnih izkušenj, ki jih nadgrajujem tako z dosežki, kakor z napakami.

trojica

Kako pogosto menjujete fotoaparate? Kakšnega uporabljate trenutno?
Do zdaj sem menjal že več kot 10 aparatov, skušam pač nabaviti nekaj, kar ni najdražje, ampak je dovolj dobro. Zmeraj namenjam nekaj sredstev posodobitvi opreme. Obdržal sem še nekaj prvih fotoaparatov, druge, ki nimajoneke strašne zgodovinske vrednosti, pa sem prodal. Trenutno uporabljam Canon R6. Ni ravno najcenejši hobi, saj so aparati srednjega razreda okrog 3000 evrov, potem pa še objektivi,  za katere se pa tudi hitro lahko odšteje 10.000 evrov in več.

Pa popoln amater takoj opazi razliko v kvaliteti, če je slika denimo narejena z aparatom za 10.000 ali 300 evrov?
Za osnovno uporabo je skoraj vseeno, kaj uporabimo, ali profesionalni fotoaparat ali telefon. S telefonom lahko pogosto dosežemo na prvi pogled še boljše rezultate. Razlika se pa opazi v zahtevnejših pogojih in pa seveda pri ustvarjanju kreativnih posnetkov. Sicer bom pa ponovil staro resnico: Najboljši aparat je tisti, ki ga imaš pri sebi, ko ga rabiš, ko je treba ujeti pomemben, lep trenutek. V tem oziru velikokrat prav pride tudi telefon.

Kateri so vaši trije najljubši tereni?
Tako kot lovci, imamo tudi fotografi najljubše lokacije. Sam jih imam več, ena je Jurovski dol z okolico. Pogosto se vračam v Sveto Trojico z okolico – ampak razumljivo, tam sem tudi obiskoval osnovno šolo. Na poti v službo ali domov se vsakodnevno spogledujem z Marijino cerkvijo na Gorci v Malečniku. Lepa narava, igra barv in oblaki skupaj tvorijo eno odlično podlago za čudovite fotografije.

gorca

Ena izmed prvih zadev, ki sem jih fotografiral, česar sem zelo vesel, je bila žetev v Jurovskem Dolu, ki se je ponavljala še veliko let. Spomin, za katerega sem prav tako hvaležen, da sem ga ovekovečil v začetku 90ih, je igra Črni križ pri Hrastovcu. Potem so tu vsekakor še morski motivi in stara mestna jedra. Brez fotoaparata ni dopusta! Med zadnjimi so bile Toskana in Grčija ali recimo Triglav, kamor sva se v enem dnevu povzpela in sestopila s prijateljem. Sicer pa se marsikje da napraviti čudovite fotografije – bolj pomembno je to, da ujameš priložnosti za slikanje, da jih sploh opaziš. Da narediš kontaktno kopijo trenutka. Velikokrat je za dober posnetek potrebna sreča, ker se res v pravem trenutku znajdeš na pravem mestu. Pri fotografiranju narave so zelo pomembni tudi okolje in vreme. Na kako zadevo lahko čakaš tudi teden dni, a če ni ustreznega vremena, ti to ne pomaga prav veliko.

zetev

Imate še kakšne druge hobije, strasti, vredne omembe?
Šport, tehnika in glasba so tri področja, ki se dnevno prepletajo v mojem življenju. Kar se tiče glasbe, zelo uživam v spevni glasbi različnih zvrsti. Kolikor morem, ostajam tudi športno aktiven. V Lenartu imamo tedenska srečanja, v prvi vrsti zaradi športa, po odbojki pa tudi še kakšno rečemo. Prav tako pa se v  Jurovskem Dolu že skoraj 20 let družimo ob igranju košarke.

Verjamem, da so vaš trud opazili tudi občani ali občinski funkcionarji Slovenskih goric. Ste bili kdaj nagrajeni za svoje delo?
Res je. Trud in prizadevanje ni ostalo neopaženo. Prejel sem občinsko priznanje Občine Sveti Jurij in priznanje župana Občine Lenart. Vsako priznanje in pohvala godi. Konec koncev verjetno kaže na to, da je poleg mojega zadovoljstva, zadovoljen še kdo. Ali, če pretirano povzamem: sem na neki pravi poti, ki jih bo čez dve leti  štela že 40! Upam, da do takrat najdem dovolj časa in izpolnim obljubo ter  pripravim izbor fotografij in razstavo v avli Občine Lenart.

rips

Nazadnje urejeno: četrtek, 02 junij 2022 16:31