Vpis

Milan Gumzar: Benedičan, ki ima rad svoj kraj in ni nikoli delal za denar

Gumzar o vrnitvi v politiko ne razmišlja, trenutno se je posvetil osebnemu življenju in svoji družini. Kot upokojenec pa še zmeraj vsako jutro preleti dnevne novice v lokalnih medijih ter ne izpusti nobenega aktualnega dogodka. Foto: arhiv občine Gumzar o vrnitvi v politiko ne razmišlja, trenutno se je posvetil osebnemu življenju in svoji družini. Kot upokojenec pa še zmeraj vsako jutro preleti dnevne novice v lokalnih medijih ter ne izpusti nobenega aktualnega dogodka. Foto: arhiv občine

Milan Gumzar, nekdanji župan Občine Benedikt in tajnik krajevne skupnosti. Ponosni Benedičan in v prvi vrsti človek, ki se zavzema za ljudi. Za svoj dolgoletni trud in izjemni prispevek k razvoju Občine Benedikt je letos prejel naziv častni občan Občine Benedikt. V času županovanja so bila pri njem zmeraj odprta vrata, sam zase rad pove, da je za občane bil »zdravnik, odvetnik in socialna delavka«. V težkih stiskah je občane vzel pod svoje okrilje in jim prisluhnil. Pogovarjali smo se o njegovem pogledu na današnjo politiko, dolgoletnemu delu v politični sferi, dotaknili smo se tudi njegovega osebnega življenja ter pogleda na politično dogajanje v lokalni skupnosti in širše.

Naziv častni občan Občine Benedikt - nagrada, ki mu bo v življenju pomenila največ

Milan Gumzar je za svoj dolgoletni trud in izjemni prispevek k razvoju Občine Benedikt prejel najvišje občinsko priznanje, na kar je izjemno ponosen. "Naziv častni občan Občine Benedikt je nagrada, ki mi bo v življenju pomenila največ. To je nagrada iz katere je razvidno, da moje delo v preteklosti v Benediktu ni bilo zastonj in ni bilo slabo ocenjeno. Človek, ki dela v kraju 40 let in po tem doživi, da ga imenujejo za častnega občana in da je postal častni občan človek, ki je zrastel v kraju, raste v kraju in da zna te usluge nekdo cenit, moram reči, da si niti v sanjah nikoli nisem zamišljal, da lahko to doleti mene, čeravno sem zelo ponosen na to in imam svoj kraj rad."

Rodil se je v Ženjaku, nekdanjemu samostojnemu naselju v Občini Benedikt. V politične vode se je podal že v mladih letih, ko je v letu 1971 postal prvi predsednik Zveze socialistične mladine v Benediktu, še prej je delal kot pionir v Prostovoljnem gasilskemu društvu. Leta 1976 je nastopil službo tajnika Krajevne skupnosti Benedikt. V letih med 1994 in 1998 je bil predsednik Občinskega sveta Občine Lenart. V tem obdobju je prevzel tudi aktivno vlogo in bil predsednik vseslovenskega združenja krajevnih skupnost, ki so se borile za ustanovitev svojih občin. Milanu Gumzarju je ob pomoči še nekaterih vidnih in aktivnih ljudi v Benediktu, predvsem takratnem predsedniku KS Benedikt g. Janezu Zorku uspelo, da je leta 1998 tudi KS Benedikt postala samostojna občina. Gumzar je kandidiral na prvih občinskih volitvah za župana Občine Benedikt in bil tudi izvoljen. Za župana je bil v nadaljevanju izvoljen še 4-krat. V njegovih 20-ih letih županovanja se je zavzemal za razvoj občine na številnih področjih. V tem času so bili zgrajeni osnovni objekti, ki so potrebni za delovanje lokalne skupnosti: nova osnovna šola, športna dvorana, vrtec, kanalizacijsko omrežje s čistilno napravo, cestna infrastruktura, industrijska cona in stanovanjska naselja. Izvrtana je bila tudi vrtina za termalno vodo, katere nadgradnja oz. izkoriščanja predstavlja izziv še danes. Milan Gumzar je bil v letih 2008 - 2011 tudi poslanec v Državnem zboru RS.

gumzer2Minister Aleksander Jevšek in častni občan Milan Gumzar. Foto: arhiv občine 

»To dela človek, ki ima rad svoj kraj. Nikoli nisem delal za denar.«

V letih med 1972 in 2016 je v Benediktu opravljal različne funkcije in je vedno stremel k temu, da s svojim delom prispeva k razvoju rodnega kraja Benedikta. »Povsod, kjer je bilo mogoče, sem s svojo prisotnostjo želel doprinesti k boljšemu jutri za naš kraj, zato sem se aktivno vključil in tudi pomagal. To dela človek, ki ima rad svoj kraj, nikoli nisem delal za denar. Ko sem postal profesionalni tajnik Krajevne skupnosti in kasneje župan, je bilo moje vodilo, da sem se na plačilni dan vprašal, ali sem za tisti mesec zaslužil plačo, ki sem jo prejel, kar pomeni, da v denarju ni vse. Res je, da človek od denarja živi in mora preživeti, toda največ pomeni, da ko si v kraju naredil nekaj dobrega, greš po njem z dvignjeno glavo, te ljudje pozdravljajo in spoštujejo in ti tu in tam malo polaskajo in rečejo 'Glej, Milan, to je pa tvoje delo',« pove Gumzar.

Nezamerljiv, odkrit človek, ki nerad prizna napake

Na prvi pogled deluje kot tipičen politik - zgovoren, karizmatičen in odličen govorec, ki mu ljudje radi prisluhnejo. Hitro ugotoviš, da gre za človeka, ki je v politiko zašel predvsem zaradi ljudi. Politik, ki je s svojim prispevkom družbi lahko zgled funkcionarjem. Sam zase pravi, da je nezamerljiv človek, ki si okrog sebe ne ustvarja sovražnikov. Med pogovorom ne izbira besed v rokavicah, temveč z odprtim duhom navduši s svojo iskrenostjo: »Sem zelo trmast in zelo redko sem popuščal. Ko sem se nekaj odločil, sem to naredil. Če sem slučajno ugotovil, da sem naredil napako, tega nisem nikoli priznal. To moram povedati. Tisti, ki sem mu napako naredil, je v naslednjih srečanjih ali pri naslednji zadevi ugotovil, da jaz popravljam tisto, kar sem prej naredil narobe, priznal pa nisem. Toliko sem bil trmast ali sebičen,« je dejal Gumzar.

»Ljudje so imeli v mene veliko zaupanje.«

»V svojem življenju sem bil že takrat, ko sem bil tajnik Krajevne skupine in nato župan, dostikrat »zdravnik, odvetnik, socialna delavka« in tudi človek, ki so se mu ljudje potožili. Zato, ker so imeli, to si upam trditi, v mene veliko zaupanje. Tisto, kar smo se pogovarjali v pisarni, nisem nikoli nosil ven. Dosti krat je bilo tako, da je komu več pomenilo, da sem se z njim usedel pol ure in ga poslušal o njegovih težavah. Pogosto nisem imel pametnega odgovora. Včasih smo uspeli problem rešit, pogosto pa tudi ne,« je povedal Milan Gumzar. Občani so bili zadovoljni s tem, da so imeli možnosti, da potrkajo na županova vrata in mu zaupajo svoje tegobe. Pogosto so ob obisku delili svoje osebne težave, ki so jih pestile doma, predvsem glede medsebojnih odnosev s svojci, ki so jih želeli okrepiti.

Benedikt – kraj, ki je nastal iz nič

Gumzar je najbolj ponosen na to, da so uspeli vzpostaviti samostojno občino in so v 24-ih letih Benedikt spremenili njegovo podobo.

»Človek bi lahko rekel, da je Benedikt nastal iz nič in da imamo danes renome tako v slovenjegoriškem okolju kot tudi širše. Predvsem sem pa ponosen na to, da so se ljudje k nam priseljevali, s tem sem imel občutek, da smo oddajali pozitivne vibracije. Mladi so k nam prišli predvsem zaradi tega, ker so videli, da imamo dobro šolo, dobro telovadnico, dober vrtec, imeli smo tudi že nekaj sprehajalnih cest. Vse to je na nek način doprineslo k večjemu številu prebivalcev. Nenazadnje pa je tudi lokacija Benedikta zelo dobra, saj so zelo blizu Maribor, Radgona, Lenart, ogromno ljudi tudi hodi v službo v sosednjo državo Avstrijo,« je še dodal Gumzar.

V Benediktu je po besedah Gumzarja trenutno približno 82 samostojnih podjetnikov in približno 15 družb z omejeno odgovornostjo. »Vsa ta podjetja po moji evidenci, ko sem jo še jaz imeli, zaposlujejo čez 200 ljudi in to so v glavnem storitvena podjetja. K tej številki niso prišteti ljudje, ki delajo v osnovni šoli, vrtcu in teh javnih ustanovah, to so ljudje, ki delajo v podjetjih, kot delavci ali kot vodilni kader.«

»Ko so me poklicali župan, sem imel občutek, da se norčujejo iz mene.«

Gumzar ponosno pove, da ga v 50-ih letih delovne dobe skoraj nihče, ki je prišel v pisarno, ni vikal. Izpostavil je tudi pomembnost odzivnosti župana do občanov. »Ko sem postal župan in me je kdo med sprehodom po Benediktu poklical župan, sem imel celo občutek, da se malo norčuje iz mene, ker sem bil prej navajen, da so me vsi klicali Milan. Nikoli nisem pustil, da me je kdo čakal v pisarni. Meni se je v 20-ih letih županovanja, parkrat zgodilo, da nisem mogel dvigniti telefona, ko sem bil na dopustu. Tudi ko sem šel na dopust, je bil telefon zraven mene zato, da me ljudje pokličejo kadarkoli želijo,« pove. Ko se mu je začel prvi mandat županovanja, se je v pismu, ki so ga prejela vsa gospodinjstva, zahvalil občanom za to funkcijo in dodal svojo telefonsko številko s pripisom, da je ta telefon njihov, saj ga oni plačujejo in zato se bo tudi oglasil na telefon. »Ker ljudje te ne pokličejo zato, da ti bodo povedali dober dan, lepo si to naredil, ampak te ljudje pokličejo, ko imajo neko potrebo ali težavo in funkcija župana je, da takrat reagira ter se javi,« je razložil Gumzar.

gumzer3Foto: arhiv občine

Srž problema slovenske politike – nesposobnost dialoga

V zadnji nekaj letih v slovenski politični sferi prihaja do razhajanj, premalo je medsebojnega sodelovanja, Gumzar trdi, da je ugled politike okrnjen zaradi lastne samovšečnosti politikov.

»Politik, ki je dobil nek položaj, pa naj bo poslanec, župan, minister, bi v prvi vrsti moral ostati človek. Moral bi se zavedati ene preproste stvari, da tisto, kar tebi ni všeč, da delajo drugi tebi, niti ti ne delaj drugim,« poudarja Gumzar, ki v politiki pogreša več dialoga in medsebojnega komuniciranja. »Mi smo lahko iz različnih političnih strank. Pri sprejemanju zakonodaje ali pri razvoju občine imamo lahko različna mnenja, toda, ko je nekdo izglasoval določen sklep ali zakon, bi morali vsi stremeti, da tudi tisti, ki so bili proti, pomagajo to uresničiti, da je ljudem zaradi tega boljše, ne pa slabše. To, kar bo koalicija predlagala, je za opozicijo zanič ali pa obratno. In to je največji srž našega problema - ne znamo se med seboj pogovarjati in ne znamo ceniti tistega, kar je tudi nekdo pred nami dobrega naredil in to pohvaliti.«

V medsebojnih odnosih in komunikaciji Gumzar izpostavlja tudi pomembnost odpuščanja: »Ljudem, ki so tudi storili neko krivico moraš, tudi če ne moreš pozabiti, odpustiti, ker s tem ne moreš živeti. Če s tem živiš, ustvarjaš okoli sebe negativno klimo. To je problem.«

Zadnji mandat je bil za Gumzarja izrazito naporen

Gumzar priznava, da je po tolikih letih delovanja v lokalni politiki in razvoju kraja postal sam sebi odveč in je sprejel odločitev, da ne bo več kandidiral za župana ter bo oblast prepustil novemu vodstvu. Zadnji mandat je za Gumzarja bil izrazito naporen, želel je, da se čimprej konča. Sedaj se je posvetil svoji družini in soprogi, ki je bila ob njem v dobrem in slabem. »Vsak dan so morale biti pripravljene in zlikane dve srajci in dve kravati, kar je velika obveznost za žensko. Z ženo sva začela skupaj kuhati, pospravljati, delati na vrtu in tudi skupaj hoditi ven,« pove Gumzar. »Dostikrat me kdo vpraša, kako je sedaj, ko sem se upokojil. In jim povem, da če bi vedel, da je tako lepo, bi šel že pred 40-imi leti v penzijo. Z obzirom na vse, kar se dogaja na lokalnem in državnem nivoju, sem pravzaprav ponosen, da sem bil del tega, kar se je dogajalo in da sem dovolj star, da se ne rabim več s tem ukvarjati.«

Politika me zanima toliko, kolikor mi narekuje moja duša

Gumzar pravi, da ga lokalna in državna politika zanimata samo toliko, kolikor mu to narekuje njegova duša. »Razvoj Občine gre po nekih stopinjah, ki so bile začrtane predhodno. Res je, da smo mi na začetku imeli druge težave in druge poglede, predvsem smo želeli dvigniti število prebivalcev, omogočiti domačim obrtnikom in podjetnikom, da bi imeli doma prostor za gradnjo svojih poslovnih objektov in vse to nam je na nek način uspelo. Vzporedno s tem smo se seveda zavedali, da je potrebno narediti dobro infrastrukturo za šolstvo, šport in za otroško varstvo, tudi to smo naredili. Res pa je, da danes že primanjkuje novih prostorov, tako v vrtcu kot v šoli. Občina in sedanji župan že načrtujeta nekaj investicij. S predajo funkcije župana sem se odločil, da se s politiko ne bom ukvarjal javno ali pa profesionalno. Nisem želel biti predsednik nobene stranke, nobenega društva. Aktivno še vedno delam v Društvu upokojencev in pri Društvu vinogradnikov, kjer sem častni član. Prav tako sem častni član Lovske družine s katerimi sodelujem,« je dejal Gumzar.

Po opažanjih Gumzarja, v krajevnih društvih primanjkuje novih članov, v društvih so isti člani dejavni že leta. Želi si več sodelovanja mlajše generacije, ki jim v stresnem obdobju in obveznostim, primanjkuje časa za delovanje v lokalni skupnosti. »Mladi za izpolnitev svojih standardov ne delajo več osem ur, kot smo včasih mi, ko smo bili toliko stari. Danes ljudje delajo cele dneve, preostali čas, ko pridejo domov pa služi za delo znotraj družine in tako za veliko delo znotraj društev skorajda zmanjka časa. To je največji problem, da se v društvih pojavljamo eni in isti ljudje, ki delamo,« je dejal Gumzar.

Beg kvalificirane delovne sile, ki je premalo cenjen

V zadnjem času, veliko mladih odhaja v tujino zaradi boljših pogojev ali finančnega standarda. V tujini si ustvarijo novo življenje in se poslovijo od domovine. Med njimi je veliko delovnega kadra, ki ima fakultetno izobrazbo ali poklic. Pomanjkanje kvalificiranih delavcev s poklicem najbolj skrbi Gumzarja, ki pravi, da se omenjene delovne sile selijo iz Benedikta v druge kraje in sosednjo Avstrijo.

»Kaj je beg možganov? Ljudje, ki so končali fakulteto ali delavec, ki je dober vodovodar, električar, mesar? Za mene so tudi poklici, ki jih danes več ne cenimo tako dobro, kot visoko izobražene, tudi beg delovne sile ali beg možganov, ki odhajajo iz naših krajev v sosednjo Avstrijo, kjer ti poklici dobijo bistveno boljše plače, kot jih lahko dobijo doma. Zame ni pomembno, kje ta izobražen človek ali kvalificiran delavec dela, bolj pomembno je, da si ta fakultetno izobražen človek in delavec ustvarita družino ter stanovanjsko enoto znotraj občine. To je naloga občine. Da zagotovi stavbna zemljišča, prepriča investitorja, da nekaj gradijo za trg in s tem omogočijo, da lahko ljudje doma kupujejo stanovanja in stanovanjske hiše po neki zmerni ali normalni ceni za slovenske razmere,« je dodal Gumzar.

Na eni strani je mlajša generacija, ki se seli v tuje kraje, na drugi pa so ostareli, ki se spopadajo z osamljenostjo, ki je po besedah Gumzarja največji problem starejše generacije. »Mislim, da bi bilo dobro, da prej ali slej naredimo dnevno varstvo za starejše, kot ga imamo za predšolske otroke. Največji problem je to, da je starejša oseba doma osem ali pa več ur, sama za štirimi stenami in nima možnosti komuniciranja. Starejše generacije ne komunicirajo kot recimo mladi, ki imajo družbena omrežja, internet, itn. Starejšim ostane samo televizija. Če še malo slabše vidijo ali slišijo, jim niti televizija ni tako zanimiva. Najbolje je, ko se usedešeš s to osebo, ji stisneš roko in se njo pogovoriš.«

»Največja bolečina je projekt Terme Benedikt, ki ga nisem mogel narediti.«

Največja bolečina, nezadovoljstvo čuti ob pogledu proti Slatinskim vrelcem, ko se spomni svojega življenjskega projekta Terme Benedikt, ki ga ni uspel narediti. »To me stalno boli pri srcu. Na vse tisto, kar se je takrat dogajalo, nisem imel vpliva. Želim si, da bi ta projekt uspel mojemu nasledniku in bom najbolj vesel, brez vsake zamere, če bo ta projekt izpeljan do konca. Res pa je, da imamo Slovenske gorice vse druge danosti, ki jih ne znamo izkoristiti, predvsem zaradi tega, ker se ne znamo dobro povezati, ne znamo sodelovati, se zapiramo v lastne vrtove in gledamo en mimo drugega ter vsi skrbimo samo zase in ne vemo, da sta tudi turizem in razvoj potrebna za ljudi, ki tu živijo,« za konec pove Gumzar.

Nazadnje urejeno: četrtek, 21 julij 2022 12:32