Vpis

Predsednik NK Cerkvenjak Jani Dimec: »V Cerkvenjaku je vse, kar potrebuješ za kvalitetno življenje.«

Moje reklo je, da najprej naredi ali vsaj daj vse od sebe, da narediš, šele potem jamraj. Foto: Anita Grgić Moje reklo je, da najprej naredi ali vsaj daj vse od sebe, da narediš, šele potem jamraj. Foto: Anita Grgić

Tokrat smo na kavo povabili Janija Dimca, predsednika Nogometnega kluba Cerkvenjak in ekonomista, ki je v klub vnesel veter sprememb in ga ponovno postavil na noge. Letos je pod njegovim vodenjem Nogometno šolo zaključilo 74 zadovoljnih otrok. Dimec svoje delo v klubu opravlja prostovoljno, pri tem ga vodi plemenit cilj - da bi otroci namesto telefonov, tablic in računalnikov izbrali zelenico.

Kaj vas je pripeljalo v Cerkvenjak? Ali ste imeli pred selitvijo kakšne pomisleke?

V Cerkvenjak me je pred 11 leti pripeljala ljubezen. Edini pomislek je bil oddaljenost moje službe. Do nedavnega sem namreč delal v Centru za obveščanje RS v Ljubljani. Pot v eno smer je dolga 152 kilometrov. S partnerko sva si dom najprej želela ustvariti nekje na območju Slovenske Bistrice, da bi oba imela nekako zmerno do službe, ona je namreč kot učiteljica zaposlena v Mariboru. Okoliščine so nanesle, da sva si dom ustvarila na domačiji partnerke, za kar pa mi do sedaj ni bilo niti malo žal.

Kako bi opisali življenje v Cerkvenjaku? Kako se življenje v Cerkvenjaku razlikuje od življenja v urbanem mestu?

Po rodu sem Celjan, kot sem že omenil, do pred kratkim sem bil zaposlen v Ljubljani. Rad povem, da je samo pot v službo potekala čez tri države. Ena je Ljubljana, kjer ne bi živel, saj je preveč betona, ljudje so zaprti, druga je Celje, na to »državico«sem vezan sentimentalno. To je manjše mesto, ki ima lepo podeželje in dobre ljudi. Tretja »državica« so Slovenske gorice. Tu je življenje lepo, Ijudje so odprti, če želiš si lahko aktiven na veliko področjih, tudi infrastruktura ponuja veliko možnosti. Razvoj Cerkvenjaka verjetno bolj opažamo prišleki oz. priseljenci. Sam sem se rad ukvarjal tudi s fotografijo in ko včasih gledam bogat arhiv, vidim, kaj vse se je zadnjih 10 let naredilo v Cerkvenjaku. Tu je življenje bolj preprosto, odprto, življenje tukaj te preseneča vsak dan.

Ste zadovoljni z življenjem v Cerkvenjaku? Bi kaj posebnega izpostavili?

Da, sem zelo zadovoljen. S partnerko sva s uredila lep dom, prijatelji nas radi obiskujejo in tudi vabijo k sebi. V Cerkvenjaku je vse kar potrebuješ za kvalitetno življenje. Zdravstvena postaja, pošta, trgovini, bencinska črpalka, cerkev, par gostiln, dosti je turističnih kmetij in, kar je meni zelo pomembno, imamo svoj uvoz na avtocesto. Kulturno in športno življenje je razgibano, kar smo lahko opazili zadnji mesec, ko smo praznovali občinski praznik.

Jani Dimec Foto Anita GrgicFoto: Anita Grgić

Kakšni so bili prvi odzivi občanov? Ali so vas hitro sprejeli?

Sem oseba, ki nima težav navezovanjem stikov, sem pa res pred 11 leti bil malo zgubljen, saj nisem poznal nikogar, imel pa zaradi obnove hiše in okolice 1000 vprašanj. Vendar sem se dokaj hitro vklopil v cerkvenjaški utrip, spoznal Ijudi in dobil zelo veliko novih prijateljev. Saj veste, z dobrimi prijatelji in iskrenimi ljudmi je vse lažje.

Kaj vam pomenita prejem srebrnega znaka Občine Cerkvenjak, ki ga je prejel klub ter županovo priznanje?

Srebrni znak Občine Cerkvenjak smo prejeli zaslužni, ki nas ni malo, da NK Cerkvenjak živi že več kot 20 let, nogomet pa se dobrih deset let igra na prelepem stadionu na ŠRC Cerkvenjak. Jaz sem bil samo predlagatelj za srebrni grb, saj osebno smatram, da je moj doprinos klubu premajhen za tako veliko nagrado. Lansko priznanje župana me je presenetilo, sem pa nanj zelo ponosen. Kakšnih pet let sem aktiven tudi v društvu Krdebač, kjer sem trenutno samo še blagajnik in se članom oproščam za malo aktivnosti zaradi pomanjkanja časa. Sem pa se zadnja tri leta res posvetil nogometu, kajti pri prevzemu odgovornosti klub res ni bil v zavidljivem stanju, ne finančnem in ne kadrovskem. V treh letih smo s finančnega vidika naredili veliko, finančno smo stabilizirali klub, dopolnili članski igralski kader in nabavili ogromno delovne trenerske opreme in z novimi dresi oblekli vse selekcije. Kolikor zmoremo tudi z delom in financami, gremo nasproti Občini pri urejanju stadiona. Tako smo v treh letih nabavili dva para golov, ki so potrebni za igranje selekcije U7, menjali uničeno travnato rušo, sofinancirali izgradnjo nadstreška, nabavili regale, gasilske komplete, pralni stroj, tiskalnik,... Moje reklo je, da najprej naredi ali vsaj daj vse od sebe, da narediš, šele potem jamraj.

Kako so vas sprejeli starši nogometašev in kako ste si pridobili njihovo zaupanje?

V NK Cerkvenjak redno trenira okoli 70 otrok in 25 odraslih nogometašev. Da smo kot klub pridobili zaupanje, nam kažejo podatki udeležbe zadnjih Nogometnih šolah, ki jih tradicionalno pripravljamo zadnji teden pred počitnicami. Letos je 14. Nogometno šolo obiskalo 74 otrok iz Cerkvenjaka in okoliških občin. Za otroke je skrbelo osem trenerjev, ki so imeli strokovno pripravljen in prilagojen program za 5-dnevni projekt. Vedno pa vključimo tudi ločen trening vratarjev. Odzivi so bili zelo pozitivni in pričakujemo tudi povečan vpis v redno treniranje otrok v NK Cerkvenjak. Omenim naj, da so pri nas vsi nogometaši registrirani, igramo pa v MNZ Maribor. Vsi trenerji imajo potrebne licence, vsako leto pa pošljemo na šolanje kakšnega novega trenerja.

Od kod izvira ljubezen do otrok in športa? Kako ste motivirali mlade nogometaše?

Otroke, sploh če si starš, enostavno moraš imeti rad. Otroci so nemočni in odvisni od staršev in ostalih, ki sodelujejo v njihovem razvoju na kakršen koli način. Je pa to velika odgovornost, saj lahko z napačno potezo tudi kakšnemu otroku povzročiš odpor do športa. Starši dobro vedo, da sem športnik, nisem pa nogometni egoist. Ko opazimo, da otrok ni najbolj navdušen nad nogometom, vedno svetujem naj poskusijo še s kakšnim drugim športom. Je pa zanimivo, da se veliko otrok, ki s treningi prekine, tudi vrne. Najprej sem motiviral sebe. Kako? Pri 50-ih sem se odločil, da naredim licenco za trenerja. Zakaj? Prvič, da vidim, kaj lahko zahtevam od mojih trenerjev in drugič, da sem lahko prisoten na samem igrišču. Z licenco mi je namreč omogočeno treniranje otrok. Sam sodelujem v nogometnem vrtcu. Je pa tu treba poudariti, da licenca sama po sebi ne pomeni veliko. Šport moraš imeti rad in moraš se biti pripravljen učiti. Kot predsednik kluba mi ni nerodno povedati, da nogometno znanje črpam od svojih trenerjev, nogometašev.

Jani Dimec NK CerkvenjakFoto: arhiv kluba

Imate kakšno posebno izkušnjo, ki ste jo doživeli med delom v NK Cerkvenjak in bi jo želeli izpostaviti?

Če pogledate skupinsko sliko iz zadnje 14. Nogometne šole je to to: 74 zadovoljnih, nagrajenih otrok. Ko sem prevzel klub sem v nagovoru poudaril, da je moj primarni cilj pritegniti čim več otrok izza telefonov, tablic, računalnikov na zelenico. Mislim, da nam to uspeva. Na ŠRC imamo od ponedeljka do petka treninge za vikende pa tekme, torej smo v pogonu 7 dni. Otroci praktično nimajo časa za to, da bi čas zapravljali na digitalnih zaslonih. Izpostavil bi samo še en dogodek. Nedavno, ko sem imel opravek na občini in sem parkiral vozilo, je šla mimo mene skupina otrok iz vrtca. In ko te skoraj vsi ogovorijo z 'Zdravo trener', potem veš, da si na pravi poti.

Nazadnje urejeno: četrtek, 07 julij 2022 17:54