zombi 2

Vpis

Perspektivni arhitekt iz Lenarta, ki bi v centru vzpostavil peš cono

Foto: Anita Grgić Foto: Anita Grgić

Tokrat smo na kavo povabili Matjaža Rožca, mladega arhitekta in podjetnika, ki se je preselil iz Svete Ane v Slovenskih goricah v Lenart. Ob kavi nam je povedal, kaj bi spremenil v infrastrukturi Lenarta, kaj ga moti pri gradnjah v Sloveniji ter nam zaupal nekaj zanimivosti o sebi.

Pri 18-ih moraš sprejeti odločitev, ki bo definirala tvojo prihodnost

Pogovarjali smo se z Matjažem Rožcem, perspektivnim arhitektom iz Lenarta, ki ga je svet arhitekture priklical že v srednji šoli, ko je za projekt izdelal svojo prvo maketo z dovršenimi detajli, s čimer je že takrat izrazil svoj smisel za estetiko in podrobnosti.

»Kot vsaka mlada odrasla oseba sem bil pri 18-ih letih primoran sprejeti odločitev, ki bo vsaj deloma definirala mojo prihodnost. Takrat se mi je zdela arhitektura odlična odločitev, saj so me aspekti te branže zelo pritegnili, čeravno si poklica nisem znal predstavljati. Po desetih letih, ko zadevo malo bolj poznam, ne bi spremenil ničesarpove.

Začetki na podjetniški poti so bili za Matjaža velik mejnik v kariernem razvoju. Ustanovil je podjetje Arhitektika, ki se ukvarja z novogradnjami eno ali večstanovanjskih objektov, prenovami in projekti interierja. Pričetek je bil težek, a sta se marljivost in vztrajnost sčasoma obrestovali, saj se je z leti pojavilo vedno več projektov, stranke pa so s storitvami zelo zadovoljne.

»V Arhitektiki želimo arhitekturo združiti z interierjem.«

Po besedah Rožca, lastnika podjetja Arhitektika, idejni projekt novogradenj zajema umestitev bodočega objekta na parcelo, razporeditev prostorov in pohištva, pri čem upoštevajo vse dejavnike, ki na to vplivajo, kot so teren, cesta, pogledi izven objekta in na objekt, smeri neba, sosednji objekti, itn. V kasnejši fazi uredijo vso potrebno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja in načrte za izvedbo. Prenove objektov lahko zajemajo prenovo stanovanja ali hiše. Pri stanovanju je prenova večji izziv, saj si omejen z obodnimi stenami in preboji na fasadi, medtem ko hiše nudijo bolj odprte roke, a je pri slednjih način dela je podoben.

»Izmeri se obstoječa arhitektura, preveri se nosilnost sten, ki jih želimo porušiti ter na podlagi teh podatkov in želja stranke, oblikujemo prostore in zunanjost. Projekti interierja so zmeraj bolj popularni. Stranke se odločajo za to, ker želijo nekaj več in jim tipski kosi pohištva niso dovolj. Naša želja je, združiti arhitekturo z interierjem, torej zabrisati mejo med pohištvom in konstrukcijo v neko kohezivno zgodbo razlaga Rožec.

Arhitektika_logoFoto: arhiv podjetja Arhitektika

Arhitekt, ki ne išče potrditve na družbenih omrežjih

Pravijo, da je trenutek vse, kar obstaja, ostalo so spomini in pričakovanja, česar se zaveda tudi Rožec, ki prisega na pomembnost sedanjega trenutka. V prostem času, pusti mobilni telefon na strani in ne uporablja družbenih omrežij.

»Ne bom nekaj delil z drugimi le zato, da vidijo kako lepo življenje bi naj imel, raje pojem v miru, kot pa med obrokom npr. fotografiram hrano. Tako mi je lažje živeti in tudi dosti manj potrditve rabim v življenju. Vsi vemo, da kar se objavi je 1 ali 10 odstotkov življenja. Zdi se mi, da vsak predstavlja svoje lažno najlepše življenje in to se meni zdi narobe."

Matjaž o sebi pove, da je natančen in zakompliciran človek z visokimi življenjskimi standardi.

»Nikoli ni nič dovolj dobro. Težko iskreno pohvalim, ker vedno nekaj vidim, kar ni v redu, pa ne, da bi iskal napake, ampak jih vidim in me to moti, kar je lahko včasih drugim naporno. Svoje slabosti vzamem kot prednosti, ker so mi omogočile ogromno stvari, kot je to, da lahko hitro rešim problem, pa naj bo virtualen ali v realnem življenju. Ker vidim stvari, ki jih drugi ne, nekaj storim, da je na koncu šlo boljše. Vedno vidim neko izboljšavo,« razmišlja Rožec.

»Vse, kar ni potrebno, odstranim.«

Svoj slog arhitekture bi Matjaž opisal kot redukcija vsega odvečnega.

»Vse, kar je odveč, poskusim odstraniti in ne maram šminke, nato pa se lotim ustvarjanja zgodbe,« pove Rožec. Spogleduje se tudi z minimalizmom in brutalizmom. »Pri brutalizmu prikažeš neko goloto materiala, veliko je bilo betona. Tudi iz Jugoslavije so številni lepi primeri. Všeč so mi tudi rustikalne zadeve, ampak seveda je odvisno od ambienta in želja. Ne moreš se odločiti za strogi minimalizem denimo v otroškem vrtcu,« doda.

Dober arhitekt mora po Matjaževem mnenju videti širšo sliko, povezati mora želje stranke, funkcionalnost, zunanje in notranje dele v arhitekturo, ki je enostavna za uporabo.

»Predan mora biti stranki in projektu ter imeti željo, da je vsak nadaljnji projekt boljši,« razmišlja Rožec.

Ob vprašanju o tem, katere so najpogostejše napake arhitektov, pove, da so za nekatere napake krivi arhitekti sami, za druge pa spleti okoliščin.

»Po mojem mnenju se premalo časa nameni ideji in iskanju rešitev, naj bo za funkcionalnost ali vizualnost. Za res kakovostno arhitekturo je potreben čas, sodelovanje s sodelavci in stranko. Na ustvarjanju zgodbe s katero se lahko poistoveti posameznik ali celotna družba je bistveno premajhen poudarek

Matja Arhitektika 22Foto: Anita Grgić

V Sloveniji je vsak sam svoj mojster, vsak zna vse

Matjaž opaža, da se Slovenci bojimo preiti izven okvirjev in smo, po njegovem mnenju, le delno sprejeli modernistično oblikovanje.

»Tudi v novi arhitekturi je še možno začutiti tradicionalno oblikovanje. Še zmeraj imamo prisoten cokel, napušče in majhna okna. Ti elementi so z nami že tako dolgo, da nam je čudno, če jih ni. Odrasli smo s tem, da smo si zaradi malih oken podnevi ob prihodu v hišo, morali prižgati luči. Včasih so imeli majhna okna, ker je bilo steklo drago ali pa ga je bilo težko dobiti, hkrati pa je tudi slabo izoliralo, kar se je z leti izboljšalo. Ogromno je tudi nadstreškov za terase in avtomobile, ki k obstoječi arhitekturi ne dodajo ničesar, kvečjemu celoten videz uničijo. Sami radi vkomponiramo vse te funkcije v zgodbo objekta pove Rožec, ki ga moti monotonost v sodobni arhitekturi.

»Barvna shema nove arhitekture bi lahko doživela kakšen preobrat, saj v zadnjih letim vidimo samo sivo belo arhitekturo. Premalo se igramo z barvami, materiali, in teksturami. V Sloveniji je težava v tem, da je vsak sam svoj mojster, vsak zna vse. Jaz tudi znam določene zadeve, ampak ko pride do stvari, za katere nisem prepričan, se obdam z ljudmi in jih vprašam o mnenju. V arhitekturi je težko biti sam, če nisi vsaj malo izobražen na tem področju.«

Namesto glavne prometnice, bi v Lenartu vzpostavil čudovito peš cono

Le kaj bi Matjaž spremenil v lenarški infrastrukturi, če bi imel čarobno paličico? Namesto glavne prometnice v Lenartu, ki povezuje okoliške kraje in mesta, bi skozi center mesta vzpostavil čudovito peš cono.

»Lenart je zmeraj bolj decentraliziran. Prebivalci so prisiljeni trgovine in storitve obiskati z avtom, kar se nam voznikom zdi logično. Težava pa nastopi pri starejših ljudeh in gibalno oviranih, saj so večje trgovine bistveno oddaljene od stanovanjskih področij. Kar bi lahko bila čudovita peš cona je glavna tranzitna pot za vse nas,« razmišlja Matjaž. »Tudi javni transport je slabo urejen v Lenartu, ker ni avtobusa, ki bi te peljal do trgovine. Če nimaš možnosti, boš pač šel peš in boš rabil eno uro, da prideš tja in nazaj.

Po njegovih besedah, bi bilo potrebno obnoviti tudi zgodovinsko pomembnejše starejše objekte, ki sedaj brez funkcije počasi propadajo.

»Lenart ni izjemno historično mesto, nima tako močne zgodovine, kot denimo Ptuj, še vedno pa ima stare stavbe, ki jih je škoda prepustiti propadu. Je par takih točk v Lenartu, ki jim funkcija izumira.«

Matjaž je izpostavil tudi pomanjkanje parkirnih mest v Lenartu.

»Če dobiš obiske, včasih ni na voljo dovolj parkirnih mest. Na Jurovski cesti se sicer pripravlja parkirišče, s čimer se bo del problema rešil,« doda Matjaž.

Nazadnje urejeno: sreda, 20 julij 2022 19:48