Vpis

»V jazzu sem našel svobodo za improvizacijo.«

Marko Črnčec spada med najbolj nadarjene in mednarodno uveljavljene jazz glasbenike. Foto: Anita Grgić Marko Črnčec spada med najbolj nadarjene in mednarodno uveljavljene jazz glasbenike. Foto: Anita Grgić

Marka sem spoznal, ko je izjemno dobro igral klavir v glasbeni šoli v Lenartu. Vsi smo z začudenjem opazovali mladega virtuoza in se spraševali, le kam ga bo zanesla pot. Kar nekaj let, če ne desetletje pozneje, sem se na povabilo Marka Wolfa udeležil festivala Re:Pannonia. Tam sem Marka ponovno srečal. Ljudje so tam njegovo ime izgovarjali z globokim spoštovanjem. Na intimnem dvorišču Mlina Stanjko v Gajševcih so oder zavzela znana imena v glasbenem svetu: Nina Strnad, Jurij Drevenšek, Gregor Zver, Jože Zadravec in Marko Črnčec. Večer, ki naježi kožo. Večer, ko je lahko opazovalec občutil iskreno predanost glasbi in strast do jazza. Njihov nastop je potekal kot subtilna igra notnih zapisov in besed. Po koncertu sem stopil do Marka, ki se je z leti izbrusil, postal izjemno suveren in občinstvo prepriča z zanimivo, barvito ter hkrati energično in virtuozno igro. S širokim nasmehom je pristopil in skozi pogovor pokazal, da je še vedno preprost in prijazen Slovenskogoričan.

Marko Črnčec spada med najbolj nadarjene in mednarodno uveljavljene jazz glasbenike. Kljub svoji mladosti se je izkazal s tehnično izpopolnjenim (svetlobno hitrim) igranjem, natančnostjo in prepoznavnim izrazom. Na mednarodnem prizorišču je znan kot multiinstrumentalist, skladatelj, aranžer in producent. V svoji glasbeni karieri je izdal že pet avtorskih zgoščenk z odmevnimi kritikami. Njegov tretji album »Devotion«, ki je izšel leta 2014 pri priznani londonski založbi Whirlwind Recordings, je največja jazzovska publikacija All About Jazz uvrstila med dvajset najboljših svetovnih albumov leta 2014. S tem se je Črnčec znašel v družbi jazzovske smetane, kot so Brian Blade, Tigran Hamasyan, Ambrose Akinmusire, Jason Moran in drugi.

Kdaj si se navdušil za glasbo in kdo je nate kot glasbenika najbolj vplival?
Začel sem pri treh letih kot samouk, in sicer z igranjem harmonike. Nato sem z bratom začel igrati po zabavah, praznovanjih in podobnih dogodkih. Kasneje sem tudi igral harmoniko pri folklorah. Moje prve korake v svetu glasbe je zaznamovalo več ljudi. Lepe spomine imam na Lojzeta Peserla in Slavico Kurbus, ki mi je na urah vedno igrala na klavir, kar mi je bila najboljša lekcija. Zelo všeč mi je bilo, da ni bila tipična učiteljica klasične glasbe, ampak je bila odprta tudi za druge glasbene smeri. Tako mi je s tem odprla širši pogled v svet glasbe. Kasneje me je najbolj zaznamovala srednja glasbena šola, kjer sem pri petnajstih letih prvič slišal za jazz. Bruno Domiter, ki je postal tudi moj dober prijatelj, me je bolj globoko vpeljal v svet jazza. Z njim sem tudi obiskal svojo prvo jazz delavnico na Hrvaškem v Grožnjanu, kjer sem se prvič srečal z jazz mentorjem, odličnim francoskim pianistom Emilom Spanyijem. Še ena pomembna oseba v mojem glasbenem razvoju je bil Igor Bezget, mednarodno znan kitarist iz Maribora, ki me je zelo motiviral in mi predstavil veliko ljudi na »slovenski jazz sceni«. Vse to intenzivno raziskovanje jazza se je zgodilo v zgolj treh letih! Ko sem postal polnoleten, sem odšel na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradec, smer Jazz glasba. Od tam dalje se je moje obzorje samo še širilo, znanje pa nadgrajevalo.

Kakšni so tvoji spomini na mladost in odraščanje v Slovenskih goricah?
Spomnim se, da sem kot otrok užival in z radostjo spoznaval svet ob igranju glasbe. Igral sem na večini lokalnih prireditev, folklornih srečanjih itd. Do osemnajstega leta sem igral tudi narodnozabavno glasbo v različnih ansamblih, kar mi je dalo smisel za igranje, glasbo sem se učil prek posluha in ne s pomočjo branja glasbenih not.

marko 2005Marko na nastopu leta 2005. Foto: Maksimiljan Krautič

Kako to, da si se odločil za študij jazza v Gradcu?
V srednji šoli sem začutil, da sem našel svojo stvar. Narodnozabavna glasba mi je bila všeč, dobro mi je šlo tudi pri klasični glasbi, a v jazzu sem našel svobodo za improvizacijo. Takoj sem začutil, da je to prava stvar zame. Je podobno občutku, ko srečaš ljubezen svojega življenja. Sploh se ne sprašuješ, ne dvomiš, enostavno veš. Odločitev za študij v Avstriji pa je prihajala zaradi prijateljskih navezav, saj je veliko starejših prijateljev, s katerimi sem igral na koncertih, študiralo tam.

Po uspešno opravljenem študiju te je pot popeljala čez lužo, in sicer v New York. Kako je »mesto, ki nikoli ne spi«, vplivalo nate kot glasbenika?
Po končanem štiriletnem študiju sem se takoj odločil za odhod v New York. Prvi občutki so bili predvsem neverjetni, saj prihajam iz Jurovskega Dola in tako dolgo potovanje ni mala malica. Življenje tam me je spremenilo. Videl sem, da je neskončno veliko ljudi, ki so bili boljši od mene, in da je ogromno ljudi, ki imajo isti cilj in jih zanima ista stvar. Ogromno sem se naučil, še bolj mi je to odprlo pogled na svet.

Po petih letih življenja sta se z ženo vrnila v Slovenijo. Zakaj?
Glavni razlog je bil koronavirus. Ravno sem bil na turneji v Španiji, ko sem dobil vizo za ZDA. Na ameriškem veleposlaništvu v Sloveniji bi mi jo morali žigosati, a je bila ta zaradi epidemije zaprta. Kljub odobreni vizi se nisem mogel vrniti v ZDA, zaradi zaprtja pa mi je odpadlo veliko koncertov in tako sva bila z ženo primorana ostati v Sloveniji. Kasneje se nama je rodil otrok, dobil sem službo na celovški univerzi, žena pa je poučevala flavto na konservatoriju v Mariboru, zato sva se odločila, da se bova ustalila v Sloveniji.

Kakšen je tvoj komentar na slovensko jazz sceno?
Zanimanje za jazz je v Sloveniji zelo slabo, mislim, da je najslabše ravno na Štajerskem. V Mariboru je ta kultura v zadnjih štirih letih popolnoma poniknila. Nikjer ni več prostora, kjer bi si lahko privoščil kakovosten koncert, posluha in interesa, da bi se na tem kaj spremenilo, ni niti s strani občinskih veljakov. Kjer sta posluh in zanimanje, se da marsikaj narediti (kar dokazujeta Ljubljana in Primorska s svojimi odličnimi festivali), vendar morajo tudi ljudje biti prebujeni, stran od tega oportunističnega in kapitalističnega razmišljanja. Zdi se mi, da večina Slovencev živi v nekakšnih mehurčkih in jih je strah spoznati nekaj novega in drugačnega ter v tem tudi odkrito uživati.

marko crncec lenartMarko Črnčec je (z Ninom Mureškičem) nazadnje v Slovenskih goricah nastopil leta 2021 na lenarškem LenART-u. Foto: Tomaž Ornik

Kaj po tvojem mnenju pritegne mlade, da poslušajo nekvalitetno glasbo?
K sebi jih najbolj privlačita oportunizem in kapitalizem. Ti zvezdniki reflektirajo kvaziuspeh v smislu denarja in izgleda. Predstava, da je sreča, če imaš doma bazen in dober avto (četudi je na lizing), ni realna. To, da imaš mir, znanje, da poznaš umetnost in zgodovino, nima danes vrednosti, ki bi jo moralo imeti. Ozaveščenost, kako živijo umetniki, ima negativno konotacijo, a dejstvo je, da živimo enako dobro kot odvetniki, učitelji itd. Študenti me sprašujejo, ali se jim splača biti glasbenik in ali si lahko upajo biti glasbeniki, kar je popolnoma napačno razmišljanje. Če si dober, ti bo uspelo, a le z veliko odrekanja in dela. Kot v vsakem drugem poklicu.

Kje lahko dobimo dobro jazz izkušnjo?
Naši sosedje imajo kar nekaj kakovostnih klubov, kjer se lahko naužijemo dobre jazz izkušnje. Na Dunaju imajo na primer v Porgy & Bess klubu vsak dan vrhunske jazz nastope, kakovostno glasbo lahko najdemo tudi v klubu ZWE. Tudi v Budimpešti je zanimiv Opus Jazz Club. Seveda tudi Italija nudi ogromno kakovostnih jazz dogodkov.

Poleti se je odvijal tudi Jazzon 2022, kjer si sodeloval kot član strokovne skupine za skladateljsko nagrado Jazzon 2022. Je bilo med prijavljenimi kaj perspektivnih mladih glasbenikov?
Priznati moram, da je podmladek odličen, saj je po moji oceni vsaj trikrat več glasbenikov v primerjavi s časom, ko sem jaz začenjal. Videli smo neverjetno število odličnih, samoorganiziranih in talentiranih mladih glasbenikov, ki imajo občinstvu kaj ponuditi. Glasbeniki so, tudi glasba je, samo še občinstvo mora biti malo bolj odprto.

Kje te lahko srečamo in ali so na vidiku novi projekti?
Nastope imam tako v Sloveniji kot v tujini. V prihajajočih tednih koncertiram samo v tujini – v Avstriji in Nemčiji, zato me boste v Sloveniji težko ujeli. Ob prihodu novega družinskega člana sem malce upočasnil tempo nastopov, a se že spogledujem z novimi izzivi v prihodnjem letu.

marko 3Foto: Dejan Bulut

Nazadnje urejeno: petek, 23 september 2022 09:46