Kolesarstvo postaja novodobni gladiatorski šport

Ljubezen do kolesarjenja je bila Niku Čučku položena že v zibelko, spomnimo, da je bil njegov oče športni direktor Kolesarskega klub TBP Lenart prav v času, ko je omenjeno podjetje prevzelo generalno pokroviteljstvo kluba, s čimer se je odprla nova prelomnica za kolesarstvo na tem območju. Z zlato generacijo – Senekovič, Obreht – so čez različne starostne skupine in v več disciplinah do leta 2005 pridno nabirali medalje po Sloveniji. Zdaj pod sponzorstvom Pocinkovalnice Celje nadaljuje osvajanje medalj v kategoriji master B amaterskega kolesarstva. Zgolj letos je Niko prekolesaril že več kot 16.000 kilometrov ...

Kot rad reče, je kolesarstvo novodobni gladiatorski šport – napor, padci, poškodbe in vztrajanje ter borba ne glede na vse. Največjo srečo najde med kolesarjenjem v naravi, pravi, da se tam počuti najbolj svobodnega. Mu pa tega veselja ne moreta vzeti niti jesenska megla in padajoče temperature – novembra se namreč začnejo »indoor« treningi. Kakšni treningi so to, kaj je posebnost kronometra pa tudi, kako si je Niko Čuček letos že drugič zapored privozil naslov najboljšega amaterskega kolesarja Slovenije, lahko preberete v nadaljevanju. Iskreno je spregovoril tudi o dopingu, sponzorjih in zaslužkih ter o (ne)kulturi slovenskih voznikov.

Kdaj in kako se je vse skupaj začelo? Verjetno že v osnovni šoli?

Ljubezen do kolesarstva prihaja že iz moje družine. Osebno mi daje občutek svobode. Tudi, če imam slab dan, se peljem kak krog in s tem očistim glavo. Takrat dam vse ostalo na stran, sem v svojem svetu, v naravi. Bonus so še dobre slike, ki jih naredim po poti – Areh, Sveti Trije Kralji, Kitzbuhel, Italija ... Trenirati sem začel v osnovni šoli in sem takrat treniral okrog 11, 12 let, do leta 2005. Čez vse kategorije, se pravi dečki C, B, A, mlajši mladinci, starejši mladinci, U23, mlajši člani in elite. Verjamem, da je kolesarska šola zelo pomembna.

Nam lahko opišete preteklo sezono? So kakšne tekme, ki izstopajo bodisi po težavnosti bodisi po tradiciji?

Letos sem, drugo leto zapored, vozil tudi na Maratonu Franja, ki je najbolj poznan v Sloveniji. Na Veliki Franji – to je 150 kilometrov in 1100 metrov višincev, je letos kolesarilo nekaj manj kot 2000 tekmovalcev. Od vseh, generalno, sem bil 33., hkrati pa sem bil najboljši Slovenec med 35. in 40. letom. S tem sem v bistvu opravil tudi kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Le-to je bilo letos v Trentu v Italiji, ampak so pretiravali z višinci in se ga nismo udeležili. Lani sem bil v Sarajevu. Bomo videli, kje in kako bo naslednje leto.
Torej, kvalifikacije. V Sloveniji šteje samo Franja. Sem pa letos aprila vozil v Avstriji, v Mörbischu. Okrog jezera naredijo 130 kilometrski krog, ki gre delno tudi na Madžarsko stran. Je taka specifična dirka, ker je odprto, vedno piha, zato je tudi veliko vetrnih elektrarn. Na tej dirki sem se letos že kvalificiral, pa sem potem vseeno šel še na Franjo, čeprav mi ne bi bilo treba. Ampak Franja je domača dirka, ima tradicijo, vedno je dobro organizirana in se je z veseljem udeležim. Potem tretja najbližja kvalifikacijska dirka je šele v Španiji, kar je malo predaleč.
Na vseh teh kvalifikacijskih dirkah je tako, da moraš biti v prvih 20 odstotkih, da dobiš potem uradno vabilo od Mednarodne kolesarske zveze.
Izpostavim lahko še cestno državno prvenstvo, kjer sem bil letos drugi. To bi letos moralo biti tukaj, pri Sveti Trojici, vendar so ga zaradi nepredvidljivih dogodkov bili primorani odpovedati. So ga pa nato uspeli izvesti na Vrhniki.
Vozil sem še dve dirki v Italiji, Italijani imajo res zelo močne dirke. Na eni izmed teh dveh sem bil tretji. Spomnim se, da je bilo 33 stopinj, na startu nas je bilo res veliko, do cilja je uspelo zgolj stotim.
Tekme so v splošnem dobro regulirane, kar seveda močno podpiram. Imeti moraš zdravniško potrdilo, da si zdrav. Zato enkrat letno opravimo zdravniški pregled, takrat dam tudi kri, da se prepričam, da je vse tako, kot mora biti.

Kaj pa se dogaja čez zimo, ko ni tekem? Nam lahko poveste več o tako imenovanih »indoor« treningih?

V novembra se začne tudi »indoor«, ki ti omogoča, da snameš zadnje kolo, se povežeš preko računalnika ali televizije z aplikacijo in lahko nato za 12€‎ mesečno voziš neomejeno prog. Gre za pravo simulacijo, občutiš naklon oziroma silo klanca, voziš lahko tudi skupaj s prijatelji, kot, da bi igral računalniško igrico. Je pa pomembno, da imaš dober hladilec oziroma ventilator. Zunaj te namreč med vožnjo hladi naravni veter, ki ga v notranjih prostorih seveda ni. Telo se lahko začne pregrevati, pretirano se začneš potiti, pade ti učinkovitost.

Čez zimo torej pridno trenirate, kdaj pa se začne sezona?

Marca se začnejo dirke. Pokal Slovenije je sestavljen iz osmih dirk, s tem, da se najslabši dve odbijeta in se tako šteje najboljših šest. Letos sem jih vozil le pet, sem pa vseeno zmagal v skupnem seštevku, ker sem skoraj vse odvožene tudi dejansko zmagal. Tako, da sem letos drugič zapored osvojil Pokal Slovenije-cesta v moji kategoriji seveda, to je master B – starost med 35 in 40 let. Kolesarska zveza s predsednikom Marđonovićem na čelu je ob Zbiljskem jezeru organizirala tudi podelitev pokala. Seveda gre za amatersko kolesarstvo. Si pa upam trditi, da se je amatersko kolesarstvo res razvilo in napredovalo. Ni več takih razlik med amaterskim in profesionalnim kolesarjenjem. Razen na alpskih, gorskih progah, kjer je veliko klancev.

Se manjšajo tudi razlike v denarnih nagradah, če primerjamo amatersko in profesionalno kolesarstvo? Nam lahko zaupate kakšne številke?

Velikokrat me vprašajo, kako je z denarjem. Če dobim kaj plačano. Žal ne, vse gre iz mojega žepa. Vozim, ker to rad delam, ker me to veseli. Vedno imam nek cilj. To je moj način življenja in hvala bogu me domači pri tem tudi podpirajo.

Kaj pa sponzorji?

Lani sem vozil za Branik, letos vozim za Pocinkovalnico Celje. Bolj kot ne dobiš povrnjeno kako štartnino. Na dirko se nas ponavadi pelje več skupaj, da to ne predstavlja nekega stroška. Če vse skupaj preračunaš moraš pač imeti rad kolesarstvo, to je edino, kar ostane. Na srečo imam pokrito športno prehrano, prehranske dodatke, ker sodelujem s podjetjem »Neversecond«, podružnico oziroma uvoznikom za Slovenijo. Letos mi je izredno pomagalo tudi podjetje »VS Bike«. Vlado Savić ter Andrej Kogler, ki ima zdaj v Lormanju urejen prav »showroom« z razstavljenimi kolesi, mi je prodal kolo za odlično ceno, podaril mi je drese, tudi kolo za kronometer mi je posodil ...

Letos ste se imeli možnost preizkusiti tudi v vožnji z omenjenim kronometrom. Kakšna izkušnja je bila to za vas?

Kronometer je specifika, ker moraš imeti posebno kolo, ki dodatno spet veliko stane. Huspel sem si ga izposoditi, kar pa seveda pomeni, da nisem imel možnosti veliko trenirati. Gre za zelo specifičen trening, da se navadiš na aeropozicijo. Ves čas si sklonjen, zaradi česar se pojavijo bolečine v vratu. Celo zbolel sem vmes, še teden dni pred tekmo sem bil na antibiotikih. Vseeno sem uspel osvojiti četrto mesto in ko sem na koncu pogledal rezultate, kako sem vozil, sem bil zadovoljen. Vem, da sem dal vse od sebe in da je zaenkrat to moj maksimum. Je pa res, da mi je zmanjkalo zgolj par sekund do tretjega mesta, kar je zmeraj grenko-sladko, vendar mi uvrščenost tokrat ni bila toliko pomembna.

Kakšni so načrti za naslednje leto?

Naslednje leto bom spet vozil tudi v Kitzbuhlu in Ötztaleru. To sta dve etapi, ki se lahko primerjata z etapo na Tour de France, isto višincev in ista dolžina. Slednji – Ötztaler – je eden izmed najtežjih v Evropi. Potekal bo spet naslednje leto v juliju. Se pa moraš prijaviti in biti izbran, ker je omejeno število prijav. 220 kilometrov dolga proga premaga kar 5000 višincev.
Vedno rečem, da je kolesarstvo novodobni gladiatorski šport – ker je to tak napor, padci, se pobereš in greš naprej, raztrgan. Včasih gledaš nogomet, kjer se malo spotaknejo in se kar kotalijo po tleh. To je v kolesarstvu čisto drugače. Včasih so poškodbe res hude, kolesar pa še kar vztraja in ga je treba prav prepričati, da je boljše odstopiti, ker si dela dodatno škodo.

Profesionalni športniki so pogosto podvrženi doping kontroli. Kako je s tem v amaterskem kolesarstvu? Imate morda tudi sami kakšno izkušnjo iz prve roke?

Na Franji, ko sem bil najboljši, sem moral na doping kontrolo. Gre za cel postopek, sploh, ker si po tekmi dehidriran. Delaš pa vse sam, po navodilih. Vzorec se da v vrečko, ta se zapre v škatlo. Vse se takoj označi s šifro in se te nadalje vodi le pod to šifro, da se ne ve, kdo si. Tudi testirat se da v Avstrijo, da so rezultati neodvisni in ne more priti do škandala. Bil sem v istem procesu že leta 2005 – negativen, takrat in zdaj.
Močno podpiram doping kontrole, v amaterskih športih bi teh testiranj moralo biti še več. Sam vem, kaj je možno, in ko vidim nekatere rezultate oziroma čase… ne vem no, nočem nikogar obtoževati. Je pa vsekakor premalo kontrole, bi rekel, da je mogoče v amaterskem kolesarstvu prav zato dopinga lahko več. Pogovarjal sem se z Žiberno – glavnim v Sloveniji za antidoping - in je problem, ker doping testi veliko stanejo.

Je v amaterskem kolesarstvu hrana pomemben del ali morda nekaj bolj postranskega? Ste na kaj posebej pozorni?

Sploh na dirkah je hrana velik faktor. Ogljikovi hidrati, geli, izotoniki. Pravilno in smiselno moraš kombinirati. Vse je potrebno premisliti in preizkusiti že med treningi, da vidiš, kako se tvoje telo odziva na določene dodatke, v določenih količinah ...
Med tekmo vzamem recimo 80g ogljikovih hidratov na uro. To znese dva ali tri gele na tekmo. Geli so super, ker jih je preprosto pogoltnit. V bidon si dam dodatno še izotonik, ki ima 30g hidratov na pol litra. Spet pa potrebuješ približno en bidon na eno uro tekme. Dodatno je v pijači še sol – natrijev klorid – ki nadomešča izgubljeno s potenjem, kar je pomembno zaradi krčev. Po tekmi v obliki šejka spijem še proteine - beljakovine v prahu in maltodeksin – kompleksni ogljikov hidrat, pa malo C vitamina – za odpornost. Potem je nujno v roku dveh ur zaužiti pravi obrok, spet čim več ogljikovih hidratov, recimo riž ali testenine.
Seveda je razlika med prehrano športnikov in prehrano manj aktivnih posameznikov. V Kitzbuhlu sem recimo na eni tekmi pokuril 6000 kalorij. Drugače za osnovne življenjske funkcije telo potrebuje slabih 2000 kalorij za celodnevno delovanje. Sam vem, koliko porabim na treningu, na tekmi, in to tudi ustrezno vnesem. Jem pa vse, nisem pristaš nekih diet, čeprav jih tudi razumem za specifične športnike.
Je pa to postala cela znanost - razmerja, testi, koliko, kdo, kaj je optimalno … Hrana je veliki faktor, ki lahko tudi veliko stane. Sam nekaj dobim, ker sodelujem pri uvozu teh prehranskih dodatkov v Slovenijo. Na srečo tudi nimam problemov, prehrana in dodatki, ki jih imam, mi ustrezata.
Med tekmo imamo tudi – to je zdaj zelo dobro urejeno – odmetalne cone, kjer lahko odvržeš smeti in bidone. Drugje dobiš kazen zaradi onesnaževanja okolja. Te cone pa organizatorji potem počistijo, prej je pa včasih res ostajal nered za takšnimi tekmami.

Tekme so seveda pomembne, tako za spremljanje lastnega napredka kot za pomerjanje z drugimi. Ni pa nič brez treningov, nam jih lahko na kratko opišete?

Med tednom seveda delam krajše treninge. Čez vikend grem rad čimbolj zgodaj, okrog osmih, da sem ob dvanajstih že nazaj. Med sezono se tedensko trenira 15 do 20 ur, kar znese kakih 400 km. Običajno treniram sam, drugi veliko vozijo po dva ali trije skupaj.

Letos ste nabavili tudi novo kolo. Kako je s to ponudbo pri nas?

Veseli me, da je pri nas vedno večja in vedno boljša ponudba koles in rezervnih delov. Na žalost so, tako, kot vse ostalo, tudi te cene šle v nebo. Problem nastane če padeš, če se kaj zgodi. Pred kratkim sem se dal tudi nezgodno zavarovati. Sploh, ker je kultura voznikov in njihova (ne)strpnost katastrofa. To, kar se pri nas dogaja na cestah …
Letos sem imel recimo nesrečo. Peljal sem se iz Areha in mi je osebno vozilo iz stranske ceste, iz za stop znaka, vzelo prednost. Nekoliko sem uspel upočasniti, me je pa vseeno zadel in sem padel na bok. Še dobro, da ni bilo nič hujšega – oba s kolesom sva dobila zgolj nekaj prask. Je pa mojster kar odpeljal... na srečo sta šla mimo dva pohodnika, ki sta preverila, če sem dobro.
Niso pa vsi vozniki isti, seveda. Posebej vidna je razlika z Italijo in Avstrijo. Vozniki imajo čisto drugo kulturo. Bil sem priča, ko je avtobusni šofer peljal v klanec za kolesarjem in je bilo kolesarju spredaj že nerodno, se je odmikal ... pa ga avtobusni šofer ni hotel prehiteti, čisto neko drugo spoštovanje.

Velikokrat se pogovarjamo o otrocih, kako so nezainteresirani za gibanje. Zakaj mladim priporočati kolesarstvo?

Letos sem imel možnost kolesarstvo predstavljati dvema skupinama otrok. Z veseljem se udeležim takih dogodkov. Ponosno lahko rečem, da so bili kar navdušeni. Pri kolesarstvu nisi sam med štirimi stenami, narediš nekaj zase, za svoje zdravje, za kardiovaskularni sistem. V primerjavi s tekom je manj invazivno za sklepe, manj škode si delaš. S kolesom tudi prideš dlje kot s tekom, je pa tek cenejši. Bi pa vsem res priporočal naj se s športom ukvarjajo zase, za svojo glavo in za svoje telo.

Kako v splošnem vidite razvoj kolesarstva, sploh pri nas?

Kolesarstvo pri nas prej ni bilo tako popularno, zdaj se končno res dobro razvija. Pogačar, Roglič, Mohorič. Konec koncev imamo najboljšega kolesarja na svetu. Še nekaj let nazaj smo bili srečni že, če je kdo od naših sploh vozil turo. Zdaj pa zmagujemo, celo med seboj se naši kolesarji borijo za zmago. Vsak pozna Slovenijo, vedo, da imamo te zlate fante. Tudi zaradi njih je kolesarstvo pri nas vedno bolj popularno. Če pogledamo še lokalno – pozna se, da je dirka po Sloveniji potekala tu skozi, mimo nas. Otroci vidijo ta šport, kupujejo se kolesa, nekaj se dogaja. Nimam nič proti nogometu, ampak je prav, da vidijo, da so še drugi, mogoče lepši športi.

Morda nam zaupate še, kakšni so vaši osebni načrti za prihodnost?

Kot sem omenil sem kupil novo kolo, kar je definitivno investicija, nekaj let bom zagotovo še vozil. Ne glede na vse, mi bo kolesarstvo vedno ostalo. Ne bom dirkal v nedogled, potem bom vozil zgolj še zase. Nisem rad med štirimi stenami, rad grem ven, rad se gibam. Partnerka sicer zaradi službe dosti manj, kot jaz, se pa včasih tudi skupaj kam peljeva, na kak izlet do Svete Trojice na primer. Ni problem, ne meni in ne njej.