zombi 2

Vpis

Burger House Lenart: Kar gostom pokažeta, to tudi dostavita

Foto: Barbara Ribič Foto: Barbara Ribič

Kjer so sedaj postavljene lične mize za goste, so se še pred nekaj leti menjavali avtomobili. Prej je bila tukaj avtomehanična delavnica. Potem se je prostor preuredil v lokal s hitro prehrano. Prvi najemniki so mu nadeli ime »Burger House«, ki se je obdržalo tudi, ko sta prostor prevzeli Lana Sakač in Lili Kraner. Povesta, da sta kar nekaj časa pred odločitvijo prihajali v sosednjo kavarno na pijačo ter se vsakič znova spogledovali s tem prostorom.

Lana v kuhinji dela od leta 2008, nazadnje je pred samostojno kulinarično in poslovno potjo kuhala za goste v priznani mariborski restavraciji »Jack & Joe«. Ker se zaposleni običajno hrane, ki jo kuhinja ponuja, kar hitro naveličajo, je tudi tam Lana večkrat pripravila kakšno svojo burger kreacijo za sodelavce. Ti so bili vedno znova navdušeni. Tako je ideja in želja po nečem svojem pridno rasla in dobivala vedno večja krila.

Otvoritev njunega Burger House-a je bila sprva načrtovana za april 2020, vendar sta jo bili zaradi pojavitve korona virusa in z njim povezanih mnogih oteževalnih okoliščin prisiljeni zamakniti za nekaj mesecev, na 20. junij.

»Novi začetki, sploh, kadar prvič stopaš na samostojno poslovno pot, so zmeraj polni dvomov in strahov. Takrat so bila vsa ta čustva še dodatno potencirana zaradi korone in varnostnih ukrepov – omejitev, pogojev, zapiranja. Je pa bil nato dejanski začetek super uspešen. Prva dva tedna so ljudje prihajali tako rekoč množično. Kadar se pojavi nov ponudnik, gostilna, trgovina, prebivalce seveda zanima, kaj se je odprlo. Z radovednostjo so prihajali pokušat, kaj nudiva. Po začetni bombi se je situacija nekoliko umirila, vendar se je celoten posel lepo razvijal. Reklama je potovala po družbenih omrežjih pa tudi od ust do ust,« se Lana in Lili sedaj z nasmeškom spominjata otvoritve.

burger ponudba Foto: osebni arhiv

Opažata, da je v zadnjem času vedno več novih gostov, kar ni presenetljivo glede na širjenje samega Lenarta pa tudi okoliških krajev. Se pa stranke pripeljejo tudi iz širše okolice, iz Maribora, Ljutomera, Prlekije. Tudi tuji obiskovalci niso nič neobičajnega – Avstrijci, Nemci, Italijani. Ti se, veliko bolj kot domačini, zavedajo pomembnosti dobrih ocen in mnenj na spletnih platformah. Tudi Mariborčani jima s pisanjem le-teh pridno pomagajo. Iz mariborske strani pa ni slišati le pohval temveč tudi povabila, naj ponudbo preselita kam bližje:

»To je še posebej lepo slišati. V mestu imajo namreč raznoliko in številčno ponudbo burgerjev in seveda ostale kulinarike. Že, da se nekomu iz te nasičenosti zdi vredno pripeljati k nam, pomeni, da delamo dobro.«

Kljub velikim strahovom in dvomom ju je naprej ves čas potiskala želja, da to, kar radi delata, predata ljudem. Povesta, da sta sicer slišali že veliko pohval, pa to kljub temu ostaja najboljši občutek. Ko lahko s ponosom stojiš za produktom, ker veš, da je vsak njegov sestavni del prišel izpod tvojih rok. Da je vse, kar gre iz njune kuhinje plod njunih idej, znanja, truda in dela.

Včasih bi radi še več, še hitreje, pa preprosto ni možno, nam povesta: »Ko je gneča, je potrebno delati zaporedoma. Nekaterim je težko počakati 10 minut, drugi brez problema počakajo tudi po dobre pol ure.«

burger house 2a Foto: Barbara Ribič

Potrebno je, glede na želje gostov, ustrezno speči »ta debelo« pleskavico. Solate se mešajo sproti, da so zmeraj sveže in hrustljave. V vsak burger gredo tudi po dve ali tri omake, ki jih prav tako pripravljata sami. Povesta nam:

»Nekateri se ne zavedajo, koliko osebnim stvarem in prostemu času sva se primorani odpovedati. Koliko delava, koliko je treba nabaviti, pripraviti, pospraviti. Kolikšen del vzame še država. Je pa na srečo več tistih ta drugih – tistih, ki vse to razumejo. Tem lahko rečeva samo hvala. Iskrena hvala.«

Izpostavita, da je nekaterim težko počakati zgolj deset minut. Hitreje in več od tega seveda ne gre. So pa mnogi, ki brez problema počakajo tudi po 45 minut. Ti so tisti, ki se tudi pogosto vračajo. »Najzvestejši« gostje ju obiščejo tudi po trikrat na teden. Pravita, da takšni vedno znova presenetijo tudi njiju. Radovedno ju povprašam, kolikokrat si svoj burger privoščita sami. V smehu izdata, da sta si od začetka skoraj vsak dan kakšnega pripravili in razdelili na pol. Zdaj po njem posežeta morda vsak drugi teden, ko jima res »zapaše«. In še vedno so enako dobri. Prav na to sta namreč posebej pozorni, nam povesta:

»Zastavili smo si merila, pod katera nočemo pasti. Nočemo delati prevelikega števila naenkrat, saj se v burgerju hitenje hitro pozna v nenatančnosti. Zato je potrebno včasih malce počakati, nam pa marsikdo sam od sebe pove, da se splača. Prav pohvale so zdaj še pomembnejše. Tisti zagon, ki sva ga imeli na začetku, so nekoliko dotolkle preobremenjenost, utrujenost, stres. Vedno težje je vse nositi na lastnih ramenih in hkrati ohranjati ljubezen, ki jo dajeva v hrano. Ljudje pravijo, da to ljubezen čutijo. Da ustvarjamo burgerje z dušo.«

Slednje je tudi moto Burger Housa Lenart, zapisan pod logotipom. »It’s all about love.«

burger house logo1a

»Najpomembnejše je, da ostajava zvesti sami sebi. Trudiva se biti pristni – včasih to pomeni nasmeške do ušes, spet drugič morda tudi kaj slabe volje. Delava po najboljših močeh, včasih tudi preko svojih zmožnosti,« nadaljujeta.

Njun burger si lahko gostje privoščijo vsak dan, razen ob ponedeljkih in nedeljah ter ostalih praznikih. Nedelje si punci vzameta proste, ponedeljke pa izkoristita za čistilne akcije, urejanje papirjev, naročanje robe in ostale leteče opravke. Med pogovorom večkrat pomislim, kako smo se ljudje razvadili - navajeni smo, da nam je zmeraj vse na dosegu roke. Kadar Lana in Lili potrebujeta nekaj dni za dopust in polnjenje baterij, se gostje spet delijo na dva pola. Pojasnili sta nam takole:

»Nekaterim se zdi grozno odveč, da smo izjemoma tu in tam kak dan ali vikend zaprti. Žal drugače ne gre – ker ne gre za številčno ekipo, ki bi lahko pokrivala proste dneve ostalih je zaprtje edina možnost. Morava si tu in tam vzeti nekaj dni za oddih, dopust, osebne dogodke in praznovanja. Če si ne spočiješ, nisi funkcionalen, nisi natančen, ne moreš delati s pozitivo. Hvaležni sva vsem, ki naju razumejo. Tisti, ki prihajajo večkrat, tisti, ki opazijo in cenijo ves vložen trud in predvsem čas, nama rečejo celo, da si premalo vzameva prosto.«

Dodatno delovno silo je namreč težko dobiti. Lana in Lili sta skoraj tri leta delali čisto sami. Nedavno sta našli še en par pridnih rok, septembra se jima je pridružila Samira. »Vsak, ki pride, doda svoj košček. Vse tri delamo vse in si med seboj pomagamo. Sploh, ko pride več naročil naenkrat – takrat je pomembno, da je delo razdeljeno, da je vsaka na mestu, ki ji najbolj ustreza. Če si tega nikoli ne sprobaš, ne veš, ampak v kuhinji so včasih veliki pritiski.«

burger house skipa1a Foto: osebni arhiv

Po treh letih sta torej razširili ekipo, spogledujeta se tudi z večjimi prostori. Trenutna kuhinja, skladišče in prostor za goste namreč postajajo premajhni. Ker imata lokal v najem, je vanj brezsmiselno vlagati. Želja po premiku pa ne pomeni nujno (le) drugih, večjih prostorov. Vse popularnejše postajajo tudi prikolice oziroma tako imenovani »burger truck-i«, s katerim bi se lahko predstavili še drugje po Sloveniji in se udeležili raznih festivalov ter dogodkov.

Tekom pogovora vse bolj čutim njuno ljubezen do tega, kar ustvarjata. Kar hitro mi postane jasno tudi, da sta prav takšni, kot sem si jo predstavljala med pregledovanjem njunega facebook profila, kjer zvesto komunicirata z gosti. Njuno pristnost na nek način opazim še v eni stvari. Vse fotografije – objavljene na družbenih omrežjih, na menuju, na reklamnih letakih … so njune. Kar pokažeta gostom, to tudi dostavita. Burgerje izpod svojih rok sami fotografirata in nalagata na splet.

burger house 1a Foto: Barbara Ribič

Tudi sicer sta na družbenih omrežjih prav takšni, kot sem ju spoznala v živo – pristni, nasmejani, pridni, zgarani, ob vsaki omenjeni pohvali je resnično slišati hvaležnost in zmeraj nov zagon, ki jima ga le te predajo. Želja po nečem večjem, morda premikajočem, pridno tli in brez najmanjšega dvoma sem prepričana, da jo bosta uspeli uspešno ponesti v življenje, bodisi v Lenartu bodisi kje drugje, ter z uresničeno željo narisati nasmeške na obraze zadovoljnih gostov, ki bodo lahko udobno posedeni uživali v sočnih dobrotah in hrustljavem krompirčku.

Nazadnje urejeno: četrtek, 19 januar 2023 07:49