Izjema med poštarji: psi ga obožujejo

Pogovarjali smo se z »novim lenarškim pismonošo«, Miho Lekežičem. Po slalomu med različnimi poklici je sedaj ponovno našel zaposlitev, za katero mu zjutraj ni težko vstati. Povedal nam je, da ga ljudje polnijo z energijo. Miha svoje prigode in dobra dela opisuje iskrivo, preprosto – tak človek pač je. Občanom, poleg tega, da jim prinese pošto, pomaga s pogovorom, kidanjem snega, pred prazniki je nekaterim pustil celo lepe želje v nabiralnikih. Prav poseben poštar je tudi zato, ker ga - v nasprotju s splošnim prepričanjem in »tradicijo« - obožujejo tudi psi. In on njih. Več nam je povedal tudi o štirih neobičajnih hišnih ljubljenčkih, ki so si jih omislili z družino.

Po izobrazbi si gradbeni tehnik, do nedavnega si bil zaposlen kot kuhar. Nam lahko razložiš, kako te je pot prinesla čez tako raznolike poklice do dela na Pošti Slovenije?

»Drži, res sem gradbeni tehnik, ki pa je spoznal ženo, katere družina ima Gostilno Lekežič v Benediktu. Najprej so me naučili pomivati posodo, sčasoma še vse ostalo. Je pa gostilna po novem med tednom zaprta, delamo samo vikende, tako, da sem si bil primoran najti še novo zaposlitev.«

Že med omejenim delovanjem in zaprtji med izbruhi koronavirusa je Miha iskal različne načine, da bi na obraze gostov vseeno narisal čim več nasmeškov. Prirejal je nagradne igre ter tu in tam koga razveselil z brezplačno pico. Vsako »dobro delo«, ki ga pogovor prinese na plano, Miha opiše tako iskrivo, preprosto - tak človek pač je. Prav to poslanstvo, delati dobro, je zdaj prenesel na novo delovno mesto. Mimogrede pove, kako se je eni od starejših občank ponudil, da ji ob sneženju skida sneg na dvorišču, drugemu paru pa je pred prazniki, ko je prinesel pošto in ju ni bilo doma, da bi jima voščil čaroben konec leta, lepe želje zapisal in pustil v nabiralniku. Veselje do življenja in do tega kar počne, se lahko odraža le, ko je posameznik resnično zadovoljen v svoji koži. Miha z iskrenim nasmehom pove, da se sedaj ponovno z veseljem vstane in odpravi v službo.

Miha doda: »Sicer je bil pa upravnik Pošte Lenart že moj dedek – Banič. Smo pa, po tem, ko sem začel delati na Pošti, dodatno ugotovili še, da je bil tudi pradedek poštar. Tudi ata se je preizkusil, ampak on je vztrajal zgolj dva meseca. Tako, da zdaj v bistvu nadaljujem družinsko tradicijo.«

Radovedna sem, kako so potekali predvsem prvi dnevi. Začetki običajno niso preprosti, ker prinesejo toliko popolnoma neznanih izzivov.

Miha povzame takole: »Na Pošto sem prišel decembra, v največjo gužvo. Običajno vsak nov najprej dela 21 dni z mentorjem, mene pa so že po desetih dneh ven poslali samostojno. Mentor je tisti, ki pove, kdo ima rekla, kdo ne, kakšne so posebnosti pri številčenju hiš in podobno. Jaz sem si od vsega začetka ogromno stvari zapisoval, ker nisem hotel ponavljati vprašanj, na katere so mi že bili podani odgovori. So mi pa na začetku rekli, da bom prve dni verjetno delal do petih – to je najkasneje, ker moraš potem vse, kar ostane, odložit na poslovalnico - da ne bom uspel vsega dostaviti dovolj hitro. No, kmalu se je zgodilo, da sem se vračal celo prej, kot ostali, in smo zato naknadno preverjali, če delam vse prav. Sem pa imel to prednost, da sem teren – nekatere ulice - poznal že od prej, nekaj tudi ljudi in priimkov, kar mi je prišlo prav. Problem je, ker nekatere hiše niti niso označene in se moraš pač znajti. V večstanovanjskih blokih je težava, kjer so na enem nabiralniku napisani po trije priimki, kar lahko spet povzroči zmedo. Še vedno sem bolj kot ne na sveže, ampak upam reči, da mi gre zares dobro.«

Kako pa poteka običajen dan zdaj, ko si že nekoliko bolj suveren?

»Začnemo ob šesti uri zjutraj. Iz Maribora pripeljejo palete, ki so že označene po krajih. Ločeno so pripravljeni paketi in ostala pošta. V skladišču pri Mercatorju si nadalje razvrstimo sami v za to pripravljene »nabiralnike«, kar običajno vzame kakšni dve uri. Potem pa iz teh »nabiralnikov« samo prevzdignemo v škatle in naložimo vsak na svoje prevozno sredstvo. Razvrščanje je od začetka kar težko, ker moraš poznati teren, da si vse smiselno pripraviš. Sodelavci, ki so že utečeni, delajo to precej hitro; vsak, ki je nov, jih v bistvu zaustavlja. Nekatere stvari sem si poslikal in se jih doma naučil, da bi mi šlo v službi lažje in hitreje. Okrog osme pa se odpravimo vsak v svojo smer, na teren. Nikoli pred pol osmo, ker prej ne smemo zvoniti. Na terenu smo kakšne štiri ure - včasih več, včasih manj - odvisno od dneva. Zadolžen sem za približno 500 gospodinstev. Začnem pri socialni, sledijo bloki, Jurčičeva, Cankarjeva, do polovice Jurovske. Se pa ob prihodu na delo in ob odhodu »štemplamo«.«

 Miha ob avtomobilčku, ki so ga občani poimenovali kar papamobil. Foto: Nina Zorman

Kot si omenil, imate pismonoše na voljo več različnih prevoznih sredstev. Kako se dogovorite, kdo bo vozil katero? Sam voziš električni avtomobilček, kako se znajdeš z njim?

»Sami se med seboj dogovorimo, kdo bo kaj vozil. Starejši so recimo navajeni na moped in se tega držijo. Tudi sam sem začel na mopedu, ampak sem se moral trikrat dnevno vračati nazaj v skladišče po pošto. Te avtomobilčke imamo tri ampak med pismonošami niso preveč priljubljeni. Meni je pa moj všeč – občani so ga poimenovali kar papamobil. Večjih paketov nimam – paketna dostava je namreč posebej - tako, da je ravno dovolj velik, da si lahko vso pošto naložim naenkrat. Dnevno naredim dobrih 25 kilometrov. Včasih nekoliko več, odvisno, koliko se motim. Porabim pa običajno približno 20 odstotkov baterije, tako, da je realen doseg veliko večji. Avtomobilček se polni kar tam, kjer imamo skladišče in kjer je parkiran čez noč.«

Povprašam ga o ljudeh – kako so ga sprejeli in kakšen odnos imajo v splošnem do pismonoš.

»Kolikor imam do zdaj izkušenj, so vsi zelo prijazni, dobil sem občutek, da poštarje zelo spoštujejo. Seveda naletiš tudi na druge, ampak v splošnem je odnos res dober. Sploh starejši bolj pristopijo, se pogovarjajo – za tiste na podeželju sem kak dan edini stik s svetom.

Ponekod sem na začetku slišal »spet imamo novega«, tudi na poštarja se namreč navadiš. Slišati je bilo tudi komentarje v smislu »spet bomo čakali«, ampak sem kar odgovoril, da ja, da sem nov in da se moram tudi jaz vsega priučiti.

Sicer pa res uživam v službi. Rad sem med ljudmi, to mi dviga energijo. Verjamem, da je odziv odvisen od pristopa. Če imaš iskreno dobre namene in želiš le dobro, te bodo ljudje lepo sprejeli.«

In z ljudmi se, kolikor je po Lenart slišati, tudi odlično razumeš. Smo pa opazili še nekaj. V nasprotju s splošnim prepričanjem in »tradicijo« te obožujejo tudi psi – nekaterim si se močno prikupil.

»S psi sem odraščal, na njih sem nor. Od začetka sem zraven na delo jemal priboljške od mojega psa, da sem lahko dal kateremu od teh, ki sem jih srečal pred hišami. Seveda le tisti, kjer sem lastnika vprašal in dobil dovoljenje. Dajem pa strogo samo pasje priboljške, nobene druge hrane ali sladkarij. Nekateri kužki me zdaj prav čakajo in pritečejo pozdravit, ko prispem. Z veseljem jih pocartljam. Se je zgodilo že tudi, da katerega od »mojih« psov ni bilo, pa sem mu nastavil priboljšek v nabiralnik, tako, da je tudi on tisti dan dobil pošto.«

Miha z enim izmed psov, ki ga vsak dan komaj pričakuje. Foto: Barbara Ribič

Omenil si, da imaš doma tudi svojega psa. Njemu družbo medtem, ko ti raznašaš pošto, delata še dve muci in pa štiri nekoliko manj pogoste domače živali. Nam lahko poveš več?

»Če povzamem, sta si hčerkici želela hrčka, a se nama z ženo ni zdel najboljša izbira zaradi kratke življenjske dobe. Nekako smo prišli na dihurje, kateri živijo okrog osem let, nekatre vrste še nekaj let več.
Prvega smo kupili na Ptuju in smo takoj vedeli, da želimo še vsaj enega, ker gre za družabne žvali, ki so rade vsaj v paru. Nato smo drugega pripeljali iz Celja. Vzeli smo ga od lastnika, ki je imel dihurja zaprtega v majhni kletki v garaži. Takrat je bil star pet mesecev in je potreboval kak mesec, da se je uvedel k nam. Nikomur ni zaupal, vsega se je bal ... zdaj pa je tako rekoč »glaven«. In po tistem mesecu sva na facebooku videla oglas, da dva dihurja iz Portoroža iščeta nov dom. En od teh je albino, kakršnega smo si še posebej želeli. Seveda smo vzeli oba, nismo ju hoteli ločiti. Ta tadrug, smo kasneje ugotovili, da je bratec od tistega, ki smo ga rešili v Celju. Naj si sicer ne bi zapomnili drug drugega na tak način, ampak se nam je zdelo, da sta se prepoznala. Tudi prejšnja lastnica je potrdila, da sta bila kot majhna zelo povezana, in verjame, da je možno.
Pri dihurih je problem, ker pogosto – predvsem zaradi hrane – zbolijo za rakom. Mnogi jim dajejo mačjo hrano, kar seveda ni njihova prava hrana. Z ženo jim hraniva samo surovo svinjsko in puranje meso ter dodatke, ki jih potrebujejo.
So pa nori na sladko smetano v spreju. Čez celo hišo slišijo, če v kuhinji spustim malo smetane. Jim pa mlečni izdelki škodijo, tako, da jo dobijo zgolj kot priboljšek tu in tam.«

 Foto: osebni arhiv