Uglajen gospod, ki je zavezan kulturi, kraju in domoljubju

Miroslav Breznik je odraščal v Jurovskem Dolu, kjer sedaj z aktivnim sodelovanjem v različnih društvih in v občinskem svetu z upokojenskim stažem soustvarja življenje v občini. Najvidnejši je v vlogi predsednika Kulturnega društva Ivan Cankar Jurovski Dol, kot organizatorja različnih kulturnih prireditev. Skupaj z ženo še posebej skrbita za brezhibnost oblek in nastopov Folklorne skupine Jurovčan. Izobražen pravnik je velik del svoje kariere zgradil v službi Policije – med drugim je pomagal pri prijetju osumljenca v primeru umora Ivana Krambergerja in bil del ekipe, ki je varovala papeža Janeza Pavla II. med prvim uradnim papeškim obiskom v Sloveniji – kjer so ga poznali kot izjemno načelnega, poštenega in delovnega, za kar je ob upokojitvi prejel Zlati ščit policije. 

V Kulturnem društvu Ivan Cankar Jurovski Dol je bil Miroslav aktiven že leta 72, takrat zgolj kot plesalec Folklorne skupine Jurovčan. Nato se je v enako vlogo vrnil šele leta 98, že naslednje leto pa je bil izvoljen za predsednika kulturnega društva.

Na njegovem zeljniku so zrastle ideje in spodbude za Jurjevo srečanje folklornih skupin, zabavno glasbeno prireditev Zašpilaj in zakrikaj po domače, likovno sekcijo kulturnega društva ... Slednja je sedaj ena izmed aktivnejših sekcij društva, seveda poleg folklorne skupine, Jurovskega okteta in dramske sekcije.

Likovna skupina je bila ustanovljena leta 2013. Od takrat pripravlja skupinske in samostojne razstave v Avli Fredija Neuvirta ter v avli OŠ Jožeta Hudalesa, redno se udeležuje tudi območnih in regijskih razstav JSKD območne izpostave Lenart. Vsako leto organizirajo in izvedejo EX TEMORE na temo Jurjevanje.

Dramska skupina je skozi leta uprizorila več kot 20 iger oziroma dramskih del. Ob tem pripravlja prireditve ob Slovenskem kulturnem prazniku, osredno občinsko proslavo in podobno. Vodja skupine je Vida Ornik, aktualna podpredsednica kulturnega društva.

Jurovski oktet organizacijsko vodi Franci Črnčec, strokovno pa Franci Divjak, ki je dolga leta vodil tudi nonet Certus. Oktet nastopa na javnih prireditvah po različnih krajih v Sloveniji in na gostovanjih v Avstriji, Hrvaški in Nemčiji. Udeležuje se območnih, medobmočnih in državnih revij odraslih pevskih zborov in malih vokalnih skupin. Leta 2012 so organizirali prvo zdaj že tradicionalno srečanje Oktetov in malih vokalnih skupin na osrednjem trgu v Jurovskem Dolu.

V okviru folklorne skupine delujeta odrasla in mladinska folklorna skupina. Folklorna skupina letos obeležuje 50. jubilej neprekinjenega delovanja. Odraslo FS strokovno vodita Cilka Neuvirt in Darinka Kramberger, mladinsko pa Nevenka Gungl, organizacijski vodja obeh je Miroslav. Vsa ta leta člani folklorne skupine raziskujejo, predstavljajo in obujajo ljudske običaje, navade in šege domačega kraja, ki jih z ljudskimi pesmimi in plesi pretežno iz Vzhodne Štajerske, predstavljajo v svojih odrskih postavitvah. Dodatno so v osnovni šoli aktivne še tri skupine, od koder se potem mladi vključujejo v kulturno društvo.

Foto: osebni arhiv

Miroslavovo aktivno vključevanje v dejavnosti kulturnega društva seveda ni popolnoma obšlo njegovih družinskih članov, v delovanje društva sta vpletena tudi njegov sin Alen in žena Jelka. Ponosno mi pove: »Žena je že skoraj 20 let garderoberka folklorne skupine – skrbi za likanje in splošno urejanje oblek. Pri kreiranju in izbiri blaga se je poglobila v terensko raziskavo dr. Marije Makarovič – za delavska in pražnja oblačila. Dobro pozna tudi kroje. Tako, da vedno sodeluje pri pogovorih o izdelavi novih kostumov. Ona je vez med nami in šiviljo. Sicer je pa trgovka, ima svojo trgovino z blagom, tako, da se na to področje res spozna.
Je tudi članica tehničnega odbora in v tej vlogi skrbi za vse, kar je potrebno, da se izpelje različne prireditve in pogostitve.«

Za opremljanje folklorne in pevske skupine so v društvu organizirali zbiranje prostovoljnih prispevkov, pri čemer je finančno pomagala tudi občina. Krajani opazno cenijo prostovoljno delo članov društev in se vselej lepo odzovejo na njihove prošnje. Društvo z zbiranjem denarja ne lepša le svojih članov na nastopih, temveč humanitarno pomaga mnogim: soorganizirali so dobrodelni koncert za pomoč domači slepi deklici in pomagali Kulturnemu društvu Peter Golob iz Jakobskega Dola pri organizaciji humanitarne akcije »Da bi mamica spet hodila«. Dodatno je Miroslav kot član Krajevne organizacije rdečega križa Sveti Jurij v Slovenskih goricah pomagal pri administrativnih zadevah, obveščanju javnosti, organiziranju zbiranja prostovoljnih prispevkov v kulturnem domu in zbiranju opreme za pomoč družinama Črnčec in Predan, ki ju je zaporedoma doletel katastrofalen požar.

Miroslav mi pove, da po preteku zadnjih dveh štiriletnih mandatih predsednika društva, ni želel več kandidirati, a so ga zmeraj prepričali v nasprotno:

»Rad bi se umaknil. Prav je, da vodstvo prevzamejo mladi. Sem pa zadovoljen vsaj, da imamo v upravnem odboru sicer sorazmerno izkušene, a mlade ljudi. Upam, da bo kdo od njih prevzel mesto predsednika. Naj se domislijo nečesa novega, naj delajo; jaz pa bom pomagal, kjer me bodo želeli in potrebovali.«

Med mladimi sicer opaža nekoliko manj zanimanja za kulturna in podobna društva. Izpostavi, da je v šoli na splošno veliko zanimanja za različne dejavnosti in društva. Pohvali tudi občino, ki programe kulturnega društva odlično sofinancira in v Kulturnem domu nudi zelo dobre pogoje za delo.

Različne sekcije v društvih pa ne ponujajo le napredovanja in razvoja na določenem področju, temveč sodelujočim podarijo tudi ogromno novih povezav, znancev in prijateljev.

Kot upokojenec je Miroslav vesel, da živi aktivno življenje in da ima toliko prijateljev, s katerimi skupaj ustvarjajo – naj gre za vaje, nastope, prireditve, piknike ali izlete.

Poleg naziva predsednika kulturnega društva je Miroslav še predsednik nadzornega odbora v Društvu upokojencev Sveti Jurij v Slov. goricah, predsednik častnega razsodišča Zveze društev upokojencev Sovenskih goric in član Strelskega društva policist, Planinskega društva Hakl Sv. Trojica, Policijskega veteranskega društva Sever Maribor in Kluba upokojenih delavcev ONZ Maksa Perca Maribor.

Z zadnjima dvema se že več kot dvajset let redno udeležuje organiziranih pohodov, »pravi Slovenec« je z dotikom Aljaževega stolpa na Triglavu »postal« že več kot šestdeset krat:

»Na Triglav sem se velikokrat povzpel z različnimi društvi, rad pa skočim nanj tudi z družino in drugimi prijatelji. Hodil bom, dokler mi bo zdravje to dopuščalo.«

Foto: osebni arhiv

Življenja v domači občini pa Miroslav Breznik ne soustvarja le skozi delo v različnih društvih. Trenutno mu namreč teče že tretji mandat v vlogi občinskega svetnika. Mladi lokalno zgodovino včasih premalo poznamo, nekoliko starejši pa se boste še spomnili, da je Miroslav v Občini Sv. Jurij v Slovenskih goricah nekoč nekaj mesecev igral še pomembnejšo vlogo.

Bili ste prvi izvoljen župan takrat novonastale občine Sv. Jurij v Slov. goricah, a ste zgolj po treh mesecih odstopili s položaja. Kot razlog ste navedli zdravstvene oziroma osebne razloge. Ste pripravljeni povedati kaj več? Za kaj je pravzaprav šlo, kje se je zapletlo?

»Aktivno sem sodeloval pri utemeljevanju razlogov za ustanovitev svoje občine. Uspešno – dosegli smo visoko udeležbo na referendumu in z veliko večino sem bil izvoljen za prvega župana. So pa po volitvah ostale velike politične napetosti v kraju, zaradi česar sem v bistvu odstopil.
Moje prejšnje delovno mesto je bilo na položaju, kjer sem sodeloval z vsemi, pomagal in dajal navodila. Na hitro sem prešel iz avtoritativne službe v demokratičen položaj, ki je bil pa praktično gledano bolj podrejen kot demokratičen. Naenkrat sem se znašel v situaciji, kjer bi se moral ukloniti nekaterim, katerih zaradi njihove preteklosti nisem mogel povsem spoštovati. Počutil sem se nemočnega. Podrejenega. Bal sem se, da bom izgubil sam sebe. Nisem mogel spati. Zato sem odstopil. Sem se pa nekaj let kasneje ponovno povezal na način, da sem postal občinski svetnik. Zdaj sem v tej poziciji že tretji mandat. Kot neodvisni svetnik se zavzemam za sodelovanje z županom, občinsko upravo in z vsemi svetniki, ne glede na njihovo politično opredeljenost. Na lokalnem nivoju je najpomembnejše, da vsi konstruktivno sodelujemo pri načrtovanju in sprejemanju skupnih projektov pomembnih za razvoj kraja.«

Če zdaj gledate nazaj, bi ponovno sprejeli enako odločitev?

»Za vsemi temi odločitvami stojim. Ne bi mogel živeti na tak način. Tudi takrat sem verjel, da lahko sodelujem z vsemi strankami in delujem v dobrem interesu vseh občanov, zato tudi nisem bil član nobene stranke. Sem pa takoj po volitvah videl, da so se tisti, ki so že prej držali skupaj, na nek način skupaj obrnili proti meni. Tudi večinska stranka je bila druga, tako, da bi se moral popolnoma podrejati njihovim ciljem in odločitvam, kar mi je bilo tudi jasno povedano. To je težko, sploh, če si načelen človek.«

 Foto: osebni arhiv

In načelen človek z odgovornim delovnim mestom je Miroslav vsekakor bil. Po srednji policijski šoli in Višji šoli za notranje zadeve na Pravni fakulteti v Ljubljani je pridobil naziv pravnik notranjih zadev. Zadnjih petnajst let delovne dobe je namreč opravljal različne zahtevne naloge v Policiji. Na Policijski upravi Maribor je opravljal delo policijskega inšpektorja na področju varovanja varovanih oseb, pritožb občanov in notranjih preiskav v policiji.

Miroslav mi opiše enega izmed dogodkov, ki so mu iz časov služenja policiji ostali v trajnem spominu. Gre za tako imenovane Pekrske dogodke. V Pekrah pri Mariboru, kjer je bil dober teden dni prej ustanovljen Učni center slovenske Teritorialne obrambe, se je 23. maja 1991 zapletlo z Jugoslovansko ljudsko armado. Vojaški oklepniki so zapustili vojašnice in obkolili učni center, ko so teritorialci zaustavili dva izvidnika JLA in ju začasno pridržali. Aktivirana je bila Posebna enota milice. Miroslav je na kraj dogodkov prišel kot poveljnik voda PEM s skupino miličnikov PEM in prevzel varovanje od miličnikov, ki so že bili na kraju. Poveljnik enote JLA, ki je kmalu za tem prispela na kraj s kolono vojaških vozil – transporterjev (niški specialci), je pristopil do Breznika in zahteval, da umakne ljudi in miličnike s ceste in jim s tem omogoči prost dostop do željenega cilja, kar mu je Breznik zavrnil. Kljub dejstvu, da so imeli miličniki izpolnjene vse zakonske pogoje za uporabo strelnega orožja, in, da so bili tako vojaki kot miličniki pripravljeni na uporabo orožja, do medsebojnega streljanja ni prišlo. Temu gre pripisati dobro usposobljenost in zbranost miličnikov, z Miroslavom Breznikom na čelu, veliko množico ljudi in odvisnost obeh poveljnikov od svojih nadrejenih povelij.

V času umora Ivana Krambergerja, junija leta 1992, je bil Miroslav zaposlen na PU Maribor, kot inšpektor za varnost in zaščito. Po odredbi Urada za varnost in zaščito, Generalne policijske uprave Republike Slovenije, je opravljal in vodil naloge varovanja varovanih oseb, ko so se te nahajale na območju PU Maribor, ali so ga samo tranzitirale. Ivan Kramberger v času umora ni imel statusa varovane osebe, zato ni bil varovan na ta način. Miroslav se shoda v domačem kraju sicer ni udeležil, je pa se samoiniciativno takoj odpravil na kraj dogodka, saj so obstajali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Po zbiranju obvestil in izvedenih ukrepih za prijetje osumljenca v nadaljnem postopku ni več sodeloval.

Foto: osebni arhiv

Med drugimi pomembnimi varovanji dogodkov in oseb, je bil Miroslav leta 1996 pomočnik vodja štaba za pripravo in izvedbo varovanja obiska papeža Janeza Pavla II, ko je ta Sloveniji namenil prvi uradni papeški obisk. V Mariboru je koordiniral in vodil celotne priprave in skrbel za izvedbo varovanja.

Foto: osebni arhiv

Do upokojitve leta 2006 je z dolgoletnim zagnanim, požrtvovalnim, vestnim in poštenim delom večkrat dal pomembne prispevke in dosegel izjemne uspehe na posameznih področjih dela, predvsem na področju pritožb in notranjih preiskav in s tem bistveno pripomogel h krepitvi ugleda policije in širjenju varnostne kulture v okolju, kjer je opravljal svoje delo. Za dolgoletne razvojno raziskovalne prispevke v policiji je ob upokojitvi prejel Zlati ščit policije, ki ga podeljuje Ministrstvo za notranje zadeve.

Povprašam ga, ali bi morda lahko opredelil, kako se je v zadnjih letih spremenil odnos do Policije, policistov in njihovega dela.

»Predvsem se v zadnjih letih čuti močan politični vpliv, v smislu vmešavanja političnih igric v delo raznih odgovornih organov. Ko sem bil sam na tem položaju, je zmeraj veljalo pravilo zakonitosti – vedelo se je, da se trudimo in da strogo sledimo zakonu.
Enkrat samkrat, leta 1989, še v starem sistemu torej, so nekateri člani tedanjih političnih organov hoteli doseči, da ne bi podali kazenske ovadbe, zoper sorodnico takratnih političnih vplivnežev. Vztrajali smo pri svojih ugotovitvah, temelječih na materialnih dokazih in ovadbo vložili na pristojno tožilstvo."

So službe, ki te še posebej posrkajo vase, in katerim zaposleni običajno namenijo še posebej veliko sebe in svojega časa. Predstavljam si, da ste, kot bivši policist, z nekdanjo zaposlitvijo še zmeraj na kak način povezani. Se strinjate?

»Seveda. V službi se spletejo različne vezi, ki se ohranijo. S sodelavci se pogosto srečujemo na izletih, pohodih, v planinah in obujamo lepe in tudi slabe spomine. Kot dober občan tudi občasno sodelujem s policijo in ostalimi pristojnimi organi. Kar se tiče (prometnih) prekrškov in odstopanja oziroma gledanja čez prste, pa sem do zdaj vedno izkusil korektno izpeljan postopek in pripadajočo kazen. Nobenega odstopanja ni bilo zgolj zato, ker sem bil nekdaj v službi policije. Ni nekih privilegijev, kot si marsikdo misli.«