Sabina Majerič: "Žalovanje je v prvi vrsti ljubezen"

Kako se soočiti s smrtjo ljubljene osebe? Pogosto ljudje omenjajo osamljenost, ki nastane po smrti svojcev. Kako najti smisel? Sabina Majerič, domačinka iz Svete Ane je svoje poslanstvo odkrila v pomoči ljudem - v poklicu psihologinje. Ambiciozno mlado dekle s svojim znanjem, odnosom in toplino vsakodnevno pomaga ljudem v stiski. Če je nekoč bilo žalovanje, stiska in bolečina tabu tema je danes drugače. Po pomoč se lahko zatečemo na različne konce in osebe, tudi v Slovenskih goricah naj je to sedaj na dosegu roke. 

Kdaj in kako ste začutili, da je študij psihologije pravi za vas?

Zadelo me je verjetno tik pred tem, ko smo se v osnovni šoli odločali o tem, kako naprej, a mislim, da se je ta moja odločitev začela razvijati že veliko prej. Vedno sem rada brala in um se mi je od nekdaj zdel področje, ki je polno zanimivosti in nekaj, kar lahko resnično raziskujem celo življenje in mi ne bo dolgčas. Ko sem pri osmih letih izgubila mamo in tako spoznala, kako malo strokovne in hkrati empatične opore je v Sloveniji na voljo in pod kakšnim tabujem je iskanje opore s področja duševnega zdravja, je moje srce vedelo, da je moj prostor v nudenju opore tistim, ki se srečujejo z izgubo in žalovanjem.

Vse skupaj se je začelo z blogom Življenje je lahko dobro … od kod ideja?

Življenje je lahko dobro je skupnost za žalujoče in za njihove bližnje ter za vse, ki to še kdaj bodo in iz tega se je rodila tudi ideja zanj. Takšnih spletnih in s tem vsem dostopnih skupnosti, ki bi imele podporo strokovnjaka in informacije podajale na način, ki je ljudem blizu, namreč v Sloveniji primanjkuje – lahko bi celo rekla, da jih štiri leta nazaj, ko sem z blogom začela, skorajda ni bilo. Želela sem si ustvariti podporno, empatično skupnost, v kateri lahko iskreno delimo in debatiramo o svojih čustvih, duševnemu zdravju in žalovanju. Kraj, kamor se lahko zatečeš, ko ti je težko in se ti zdi v življenju skoraj nemogoče najti, kaj smiselnega, dobrega. Kraj, ki te opomni da nisi sam in da življenje dela dobro to, da se lahko iz njega učiš, v njem rasteš in resnično zaživiš  - ne le preživljaš - brez občutkov krivde o katerih velikokrat govorijo žalujoči. Nato pa je ta blog prerasel v veliko več – v moje delo in poslanstvo.

Kaj je bil povod za samostojno poslovno pot?

Tekom študija sem imela priložnost poskusiti kar nekaj področji psihologije, imela sem čast sodelovati z izjemnimi ekipami, ki so to kar so delale -  resnično delale s srcem in za to bom večno hvaležna, ker mi je dalo pogum, da tudi jaz grem tja, kjer je moje srce in kjer lahko svetu največ dam in to je opora žalujočim. S svojo osebno izkušnjo in znanjem, ki sem ga in ga še pridobivam v okviru izobraževanj, namreč lahko ustvarjam strokovno, a hkrati v prvi vrsti empatično okolje, ki v ospredje postavi sočloveka ter jasno podajanje konkretnih informacij in načinov opore, upoštevajoč svet v katerem trenutno živimo. V preteklosti sem si namreč velikokrat rekla, kako drugače bi bilo vse, če bi ljudje bolje razumeli proces žalovanja, če bi znali poslušati svoja čustva, izražati svoje potrebe, skrbeti za svoje duševno zdravje. Po zaključku študija pa sem spoznala, da je čas da neham odlašati, ker če te izguba nauči kaj, te nauči kako pomembno je, da izkoristiš čas, ki ti je na voljo in tako je bil tudi čas, da neham prelagati odgovornost in začnem ustvarjati spremembo, ki sem si jo tako želela.

Sabina s svojimi ob prejetju magisterija. Foto: osebni arhiv.

Vaše delo si predstavljam kot psihično zelo zahtevno. Kako ostajate strokovni, si hkrati pridobite zaupanje stranke ter ste opolnomočeni, da stisk ne vežete nase, da bi le-te vplivale na kakovost vašega življenja – kako pomagate sami sebi, saj vendar, da pomagate drugim, morate biti tudi sami zelo opolnomočeni?

Ob tem vprašanju se najprej spomnim na besede ene od mojih profesoric, ki je rekla: »Veš, skrbi te naj, ko se te zgodbe ne dotaknejo več in ne ko se te.«

Pri mojem delu mi je izredno pomembno, da imajo ljudje na drugi strani v prvi vrsti sočloveka, ki jih vidi upošteva, posluša in to pomeni, da vstopimo v svetovalni odnos. To je seveda odnos, ki ima svoje meje, ki jih predhodno tudi zelo jasno določimo in jaz sem tu, da ljudem nekaj časa pomagam nositi njihova bremena, nikakor pa da jih prevzemam nase, ker bi to ljudem odvzemalo njihovo moč – moj cilj pa je vedno, da to moč počasi najdejo v sebi in me enkrat ne potrebujejo več. Vsekakor pa to je iskren, odprt, podporen ODNOS, ker le tako lahko omogočimo, da se ljudje lahko iskreno odprejo in so videni. Da omogočim ohranjanje kakovosti takšnega odnosa,  v trenutkih, ko pridejo težje situacije posežem po superviziji, kjer lahko brez, da razkrijemo osebe s katerimi delamo, strokovnjaki debatiramo z drugimi strokovnjaki, hkrati pa za svoje čustvene potrebe skrbim v okviru lastne terapije, da smo tekom svetovalnega dela s klientom tam resnično le zanj in za njegove potrebe. Vsekakor pa mi moja osebna izkušnja terapije koristi tudi pri tem, da bolje razumem pozicijo in izzive svojih klientov ter lažje predelamo tudi težke trenutke.

Pogovorom o izgubah se laiki radi izogibamo, ker ne vemo, kako pogovor speljati – kakšen je vaš nasvet nam, da bi zmogli komunicirati v vseh okoliščinah in hkrati ne preveč posegati v zasebnost ljudi?

Pridite na moje delavnice in se tega dolgoročno naučite! (smeh) Pa če dam malo bolj direkten odgovor – vedno, ko me to žalujoči ali pa njihovi bližnji vprašajo, kako naj ponudijo oporo, brez, da v nekoga silijo in jim je neprijetno, rečem, da za njih žal nimam recepta, ki bi ustrezal vsem in da ne vem, če je možno, da nam ob takih pogovorih kdaj ne bo vsaj kanček neprijetno, ker so to pogovori, ki nas soočijo z našo minljivostjo, s strahom pred izgubo in še marsičem.  Imam pa  eno noro idejo, ki ni nujno tako zelo nora. Kaj pa – pazite to: Če bi vprašali osebo, kaj potrebuje v tem trenutku, kaj če bi ji iskreno povedali, da ne znamo najti pravih besed v tem trenutku? Kaj, če bi ji pokazali svojo ranljivost in s tem prevzeli svoj del odgovornosti, njej pa prepustili njenega? To je po navadi tisto, kar bodo ljudje najbolj cenili. Raje iskrenost kot pa besede, ki želijo pregnati bolečino čim prej stran ali stavki prekopirani z interneta.  Ker na koncu dneva je to, da poskušamo po svojih najboljših močeh biti v oporo in biti ob njem v bolečini – tudi, če nismo popolni, vredno veliko več.

Ljudje si želijo biti slišani, videni in sprejeti takšni kot v tem trenutku zmorejo biti in to si tudi zaslužijo.

Prihaja pa kmalu v svet tudi program, ki vam bo pomagal biti opora žalujočim tudi v drugih pogostih situacijah, ki nas kot bližnje spravijo v stisko, ker je to eno od najpogostejših vprašanj, ki jih dobim.

Kaj je vaša največja motivacija, kaj vas vodi in spodbudi pri vašem delu?

Moja največja motivacija pri delu so premiki, ki jih vidim pri svojih strankah, trenutki, ko vidim, da iz njihovih ramen pade gora (niti ne skala) bremena, ko začnejo razumeti, da si zaslužijo oporo, da si zaslužijo prijaznost in začnejo bolj sprejemati sebe tekom procesa žalovanja, slediti sebi, ko se začnejo uspešneje spoprijemati s svojimi čustvi, prijazneje govoriti s sabo in imeti tudi kakovostnejše odnose. Vodi me želja po tem, da bi ljudje v naši družbi dobili strokoven a hkrati sprejemajoč prostor zase takšni kot v tem trenutku zmorejo biti, da bi se to znanje infiltriralo v vsako slovensko družino. Da nihče ne bi rabil skozi bolečino sam in bi hkrati znali ceniti dobre strani življenja. Se pa zavedam, da je pot do spremembe na družbeni ravni možna skozi spremembe, ki so na prvi pogled najmanjše – skozi spremembe, ki jih naredijo posamezniki, ki zberejo pogum in rečejo:

»Veš kaj, jaz bom pa poiskal pomoč za svoje duševno zdravje, jaz se bom naučil več o procesu žalovanja, bolje bom razumel sebe, delal na sebi -  tudi, če moja okolica še ni pripravljena na to.«

Motivacija so mi ti pogumni ljudje, ki spremembo za tem prinašajo v svoje družine okolja ter ustvarjajo okolje sprejetosti, razumevanja in nežnosti.

Ljudje pogosto mislimo, da je iskanje pomoči znak šibkosti. Kaj mislite o tem in kdo vse lahko pri vas poišče pomoč, na kak način vzpostavi kontakt?

Bom dala praktičen primer, ki bo pogled na iskanje pomoči morda malo spremenil – predstavljajmo si moškega, ki so mu v domačem okolju cel čas govorili, da je ukvarjanje s čustvi bolj za ženske, to pač dvakrat vdihneš in izdihneš in greš naprej, v njegovi družini je bil jok nekaj sramotnega, če greš k psihologu si pa itak nor in potem se ta moški odloči poiskati pomoč za svoje duševno zdravje ali tekom svojega žalovanja, ker ve, da mu je tako pretežko in da si zasluži več. Predstavljajmo si žensko, ki celo življenje skrbi za druge, njene potrebe pridejo vedno na vrsto zadnje, ker je mama, babica, partnerka in potem se ta ženska prvič v življenju odloči, da lahko eno uro na teden nameni temu, da se z nekom pogovarja o tem, kaj si ona želi, kaj ona potrebuje. Se vem še vedno zdi, da to nista izjemno pogumna človeka? Močna človeka? In vsak od nas ima za sabo neko tako zgodbo, vsak od nas si zasluži oporo v težkih trenutkih. Na žalost pa še vedno živimo v družbi, kjer je iskanje opore tabu, sploh če živiš v ruralnem okolju. Mislim, da je to zadosten dokaz, da je poiskati pomoč izjemno pogumno dejanje na katerega je lahko vsaka seba izjemno, izjemno ponosna. In za vsako od teh oseb si želim, da bi enkrat lahko zbrala pogum in s ponosom povedala, da dela na sebi – ker ko delamo na sebi posredno skrbimo tudi za druge. Tako da naslednjič ko vam nekdo, ki vam je v življenju pomemben pove, da dela na svojem duševnem zdravju – prosim recite mu, da ste ponosni nanj in recite mu hvala, ker to pomeni, da vlaga tudi v vajin odnos.

Pa še k temu, kdo lahko pri meni poišče pomoč. Trenutno nudim psihološka svetovanja (spletno svetovanje in delno tudi v živo v Mariboru) ter podporne spletne skupinske programe na temo spoprijemanja z različnimi izgubami (največ mojih klientov pride k meni kot žalujoči po smrti nekoga pomembnega v njegovem življenju ali kot bližnji nekoga, ki žaluje).  Dobrodošli so tudi vsi, ki se na izgubo bližnjega pripravljajo in pa tisti, ki so izgubili koga ali kaj drugega kot je recimo ljubezenski odnos, izguba služb, zdravja itd. Vsak namreč sam določa kaj zanj pomeni pomembna izguba in skozi njeno stisko ne rabi iti sami – zaslužite si način žalovanja, ki bo podpiral vaše življenje in vam pomagal skozi kopico čustev in zmede, ki ju jih ta proces prinese. Možnosti za delo z mano in pa veliko dodatnih informacij lahko bralci odkrijejo tako, da našo skupnost poiščejo na Facebooku in Instagramu.

Kako je v Sloveniji in predvsem na območju Slovenskih goric poskrbljeno za pomoč ljudem v času žalovanja? Kaj bi še lahko storili na tem področju in predvsem kdo?

Tudi na območju Slovenskih goric deluje Slovensko društvo Hospic, s katerimi sem že imela čast sodelovati. Društvo ponuja oporo umirajočim, njihovim svojcem in tudi žalujočim (še posebej imajo super programe za otroke, ki žalujejo). Njihove storitve so brezplačne, tako da upam, da komu, ki si plačljivih storitev morda ne bi mogel privoščiti in jim ustreza njihov pristop, pokaže eno od močnosti. Težava, ki jo imamo v Sloveniji pa je, da se pojavlja vedno več načinov opore, ki niso nujno strokovni in se ljudje kaj hitro znajdejo tudi v pogovoru s kom, ki lahko naredi več slabega kot dobrega, zato vsem na srce polagam, da naj pogledajo reference ljudi h katerim se obračajo, hkrati pa nas najbolj nazaj drži tabu te teme. Želim si, da bi jo prinesli tudi v šole, službe in morda na odre kulturnih domov po naših občinah, da bi to znanje bilo bolj dostopno in morda enkrat sprejeto brez obsojanja in omejujočega strahu. Vsekakor se bom potrudila, da bi to čim prej postala tudi realnost – če tole bere kdo, ki bi želel organizirati tak dogodek, ve kje me najde.

Končali ste študij psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, a predvidevam, da se na svojem strokovnem področju stalno dodatno izpopolnjujete – kako in kje?

Tako je, magistrirala sem s področja raziskovanja najučinkovitejših  programov za oporo žalujočim po svetu,  na podlagi katerih sem nato razvila nov podporni program ter znanstveno preverjala njegovo učinkovitost na slovenskem vzorcu. Trenutno pa se  za svetovalno in terapevtsko delo z žalujočimi izobražujem v okviru Inštituta za izgubo in prehod v Portlandu v ZDA,  pod okriljem enega od največjih strokovnjakov s področja žalovanja na svetu, Roberta Neimeyerja in njegovih sodelavcev ter nabiram široko paleto znanja specifično za delo z žalujočimi. Neizmerno srečna sem, da živimo v času, ko sta mi takšno znanje in kopica izkušenj lahko dostopna. V prihodnosti pa me gotovo čaka še psihoterapevtski študij v Sloveniji in še marsikaj. Učenje se zame nikoli ne bo zares končalo.

Ena ključnih misli vašega dela je: »Preživeti in živeti ni enako.« Kako razlagate to misel?

Res je, to je ena od ključnih misli za moje delo. Velikokrat nam namreč z načinom žalovanja, ki smo ga imeli do sedaj lahko uspe preživeti – včasih recimo to, da ne razmišljamo o izgubi, da se zapremo vase, edino omogoči naše preživetje, ker še ne poznamo drugih načinov, da bi se spoprijeli s svojo bolečino. A preživeti, obstajati ne pomeni vedno enako kot živeti. Zaživeti življenje tako, da upošteva naš odnos z osebo, ki smo jo izgubili in hkrati da prosto tudi skrbi za našo sedanjost in prihodnost.

Ker vsak od nas si zasluži oboje in ponosni ste lahko tudi, če vam je do zdaj uspelo samo preživeti -  ampak dovolite pa si postaviti tudi vprašanje –ali živim tako kot je najbolje zame in za tiste, ki so mi pomembni? Če je odgovor ne, razmislite o spremembi in se pri njej ne bojte prositi za oporo.

Sabina, včasih slišimo, da je žalovanje cena za ljubezen. Vsakdo se slej kot prej sooči z žalovanjem, pa vendar o tem v veliki večini težko in redko spregovorimo. Imate za naše bralce še kakšno misel za katero želite, da bi nas spremljala v življenju?

Žalovanje je velikokrat res cena za ljubezen – ker ga doživljamo, ko izgubimo nekaj ali nekoga, ki nam je pomemben. Zato se včasih, da bi se zavarovali pred njim velikokrat zapremo tudi pred tem, da druge zares spustimo k sebi. Vsem bi rada rekla, da je vredno, da skozenj ne rabimo sami in da ni sramote v tem, da se o njem učimo, da mu damo prostor. Ker žalovanje je v prvi vrsti – vedno- ljubezen do sebe tudi, če je hkrati še kopica drugih in velikokrat tudi neprijetnih čustev. Z njim nam naše telo poskuša sporočiti, kaj potrebujemo, kaj si želimo. Poskuša nam povedati, da si zaslužimo oporo, ljubezen, razumevanje, sprejemanje, da so tisti, ki smo jih izgubili z nami v naukih, ki so nam jih dali ter da ljubezni do sebe in do drugih ne prelagajmo več na jutri.