Tradicionalne vrednote podeželja pred delo postavljajo le družino

Ob materinskem dnevu smo se pogovarjali z mamo od tam, kjer tradicionalne vrednote še nekaj veljajo. Brezpogojna in neutrudljiva skrb za družino, ob njej pa pridnost, poštenje in trdo delo, so temelji, na katerih Marjeta Ribič s svojim možem že več kot 25 let piše uspešno, zadovoljno zgodbo. Čeprav življenje včasih zariše svojo pot, ki je vse prej kot brez ovir, je življenje na kmetiji dogodivščina, ki ob pravih ljudeh ponuja ogromno. Kako je ob ne usihajoči kopici dela vseskozi našla čas ne le za svoja dva otroka, temveč tudi za kup nečakov in nečakinj, nam je zaupala tekom iskrenega pogovora ob kavi.

Ljubezen je ob svojih dveh otrokih prenašala tudi na nečake in nečakinje

»Kot majhne smo se s prijateljicami igrale s punčkami in si predstavljale, da so naši dojenčki, da smo že mame. Nato se spomnim, da sem v srednji šoli razmišljala samo o karieri, vse ostalo je bila zame takrat španska vas. Ko pa spoznaš pravega fanta, začneš razmišljati o skupnem življenju, pogovarjaš se tudi o otrocih. Kmalu ugotoviš, da je to bistvo tvojega življenja,« pogovor otvori Marjeta, ko ji povem, da se bova pogovarjale o materinstvu.

Izkušnje in ljubezen do otrok je začela nabirati preko nečakov – sama je (s kar nekaj leti razlike) najmlajša med štirimi otroki, tako, da je najprej postala teta in šele kasneje mama. Do takrat, ko je pri 24 letih rodila prvega otroka, sina Jožefa, sta se od doma že odselila brat in sestra, ona pa je skupaj s še enim bratom ostala na domačiji, pri svojih starših. Brat in njegova žena sta si ustvarjala svojo družino: rodila sta se jima dva sinova in ena hčerka. Marjeta mi pove, da je bilo »lepo opazovati, ko se je v naši družini začela rojevati nova generacija. Z ljubeznijo sem spremljala prva leta vseh nečakov in nečakinj. Največjo ljubezen pa sem prenesla na te tri otroke, s katerimi smo živeli skupaj. Vsem trem sva z možem krstna boter in botra, dvema tudi birmanska. Sploh najmlajšo, nečakinjo, sem pogosto čuvala. Najprej le njo, nato skupaj s svojimi otroki.« Dve leti in pol po prvem sinu se je Marjeti in možu Jožefu rodila še hči Barbara. Prišepne mi, da si je hitro po rojstvu fantka zaželela še punčko, k odločitvi za drugega otroka pa je pripomogla predvsem želja svojemu podmladku podariti to, kar je imela sama:

»Če nimaš bratov ali sester, ti je sicer vse na dosegu roke, vse na razpolago. Ko pa si nekoliko starejši ugotoviš, da nimaš osebe, na katero bi se lahko kadarkoli obrnil. So prijatelji, seveda, a verjamem, da je brat ali sestra tisti, ki je zmeraj prvi v vrsti, ko potrebuješ pomoč.«

V skupnem gospodinjstvu jih je tako živelo kar enajst. Sicer velika hiša je začela postajati premajhna za tri pare in pet razposajenih otrok. »Brat in svakinja sta že gradila hišo nekaj številk vstran, v isti vasi. Vedeli smo, da se bodo prej kot slej odselili, midva pa bova ostala na moji domačiji, z mojimi starši. Živeli smo kot ena velika složna družina. Od mame smo se učili materinske ljubezni, ki smo jo v polni meri prenašali naprej, na svoje otroke. Dopolnjevali smo drug drugega: vsi smo sodelovali pri delu na kmetiji, ko pa so bili mož, brat in svakinja v službi, pa sem jaz prevzela vlogo varuške. Velikokrat za vseh pet otrok. Tudi njih smo od majhnega učili, da morajo držati skupaj, si pomagati, deliti.

Na vseh pet sem gledala enako, vse sem imela rada, kot da so moji. Tudi brat in svakinja sta imela najina dva otroka enako rada kot svoje.

Nikoli se ni delalo razlik, vsaj ne načrtno,« mi Marjeta razloži dinamiko takrat še enajstčlanske družine. Kjer je toliko lačnih ust je seveda potrebno marsikaj postoriti, še posebej na kmetiji.

Samostojnost je vrednota, ki so ji bili otroci priča od malih nog

Radi rečemo, da so otroci kot gobe, ki vsrkavajo novo znanje. Ribičeva otroka sta od rojstva naprej vseskozi spremljala delovne, poštene, pridne ljudi. »Od malega smo vseh pet učili poprijeti za različna kmečka opravila, seveda letom primerna. Nikoli jih nismo silili v delo, so pa bili zmeraj dobrodošla pomoč. Na tak način – skozi in ob delu - smo se najpogosteje družili. Če se je recimo kuhalo, je tudi otrok ustvarjal: narezal zelenjavo ali olupil kak krompir. Skozi to, kar so videli pri starših, so se učili. Deklice so kaj kmalu samostojno zasadile svoje prve vrtičke po vzoru maminih. Tudi sicer smo jih vzgajali v samostojne – znali so si najti zaposlitev, se igrati skupaj, brez nenehnega vodenja ali nadzora. Če je bilo potrebno, se je otroka na nek način pač zaposlilo, da si v miru končal, kar je bilo nujno postoriti.« Potem se je spet našel čas za igro. Otroci so hitro dojeli, da prej, kot so stvari narejene, prej je čas za igro. Te je bilo največ ob dolgih zimskih večerih, tudi nedelje na sploh so bile običajno namenjene družini. Radi so brali, se igrali družabne igre, in v časih, ko se je pred prvimi računalniškimi zasloni v gospodinjstvih gnetlo več radovednih glav hkrati, skupaj igrali računalniške igrice ali pogledali kak otroški film.

Marjeta izpostavi, da so, čeprav jih je bilo pet, bili zares simpatičen in neproblematičen kup otrok. So pa seveda znali tudi kaj ušpičiti. »Sumljivi« so bili predvsem, če so bili kar »preveč« pridni in tihi. Takrat je bilo nujno preveriti, kaj počnejo, saj bi lahko šlo hitro vse narobe. Znali so tudi stopiti skupaj, redko so se med seboj zatožili. Sogovornica mi z nasmeškom pove, da je nekaj skrivnosti ostalo vse do danes. Za nekatere dogodke še zdaj niso priznali, kdo točno jih je zakuhal.

 Na redkokateri fotografiji sta Marjetina otroka sama – Čeprav so se sorojenci odselili, se skupaj z otroki redno vračajo domov. Na domačiji v Šetarovi tako še dandanes skorajda ne mine dan brez obiskov in veselega druženja.

En od drugega so se učili: prvi je hodil v šolo, naslednji so se skupaj z njim učili črke, ker so mu želeli sledit. Ko se je prvi naučil voziti kolo, so drugi sledili po hitrem vrstnem redu. Seveda se je bilo potrebno takoj pognati za njim, da ne bi kdo slučajno kaj zamudil. Večkrat so šli skupaj plavat, kjer je bilo spet podobno: Ko je zaplaval prvi, so starši napeto opazovali tudi najmlajše, ki so pri res mladih letih pogumno zaplavali za njim.

»Naši otroci so znali plezati po drevesih, brez, da bi jih mi medtem ves čas budno opazovali in opozarjali na nevarnosti. Vedeli smo, kaj je varno, česa so zmožni, pri nevarnih stvareh pa smo postavili primerne ovire,«

ne zaskrbljeno razloži Marjeta in doda, da ni nič narobe, če se otrok kdaj spotakne in stakne kakšno prasko: »Seveda po svojih najboljših močeh deluješ v dobro otroka, nismo pa nikoli komplicirali. Nobena tragedija ni, če se otrok med igro umaže. Oblačila gredo v pralni stroj, mali zaklad pa pod tušem ne more nehati govoriti o doživetem tekom dneva.«

Ob delu od  jutra do večera je težko najti kvaliteten čas za družino in zase

Finančno oziroma materialno jim ni nikoli ničesar primanjkovalo. Na drugi strani pa je bil pogosto problem čas oziroma delo, ki ga je bilo potrebno opraviti. Marjeta mi zaupa, da ji ni bilo nikoli težko delati od jutra do večera, bi pa si želela, da bi lahko več časa preživeli kot družina, brezdelno: »Osebno mi je bilo na kmetiji najtežje, da si nismo mogli vzeti toliko dopusta, toliko prostih dni, kot bi si jih želela. Vsako leto smo sicer šli poleti na dopust, na morje, ostalo pa so bili bolj krajši dopusti ali dnevni izleti. Želela bi svojim otrokom dati več: daljša, bolj edinstvena potovanja.

Mislim, da sta bila od vsega najbolj prikrajšana za čas.

Tudi, ko sta bila majhna, se nisem z njima sprehajala ure in ure. Če sta zaspala v vozičku, sem tisti čas kaj postorila – zalila rože, okopala gredo, skuhala. Ko pa sta bedela, sem si vzela čas za njiju.«

Za otroke, ki so bili zmeraj na prvem mestu, se je torej z nekaj kreativnosti, načrtovanja in odrekanja vseeno našel tudi kvaliteten čas. Si pa Marjeta praktično nikoli ni vzela časa samo zase. Redko, če sploh, se je našel čas za kavo s prijateljicami. Ena za drugo so si začele ustvarjati družine, nato nekako več niso našle časa druga za drugo. Spremenijo se prioritete – na prvo mesto večina postavi družino, Marjeta je takoj za njo v vrsti prioritet postavila delo: »Rada sem imela vse urejeno, rada sem videla, da je okrog hiše bujno cvetelo. Druženje z najstniškimi prijateljicami je za nekaj časa na mojem seznamu nekoliko zdrsnilo. Zdaj, ko gremo proti abrahamu, smo začele vse to pogrešati. Otroci so zrasli, našli so si partnerje, selijo se v svoja gnezdeca. S prijateljicami pa smo se začele na novo povezovati – zdaj se kličemo, si pišemo, se vabimo na rojstne dneve. Obljubile smo si, da bodo nadoknadile ves zamujen čas.«

Ko otroci odrastejo in začnejo stopati po samostojni življenjski poti, se ponovno premešajo prioritete: najde se več časa zase in za prijatelje. (Marjeta je oblečena v modro, na njeni levi se je drži njena mama)

Vloge in prioritete se tekom življenja spreminjajo

Nekatere prioritete v življenju si postavimo sami, glede na trenutno razmišljanje in zastavljene cilje. V spremembo drugih načrtov pa nas življenje včasih prisili.

»Kot kmečka žena si zelo težko vzamem bolniški stalež. Čeprav si že 25 let plačujem pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne morem kar odpreti bolniške in reči »nekdo bo že naredil stvari namesto mene«.

Ni tako kot v službi, kjer je skorajda samoumevno, da bo že nekdo vskočil. Potrebno je najti osebo, ki zna, ki te lahko kvalitetno zamenja in namesto tebe opravi določena dela. Tudi, če bi v tem času želela nekoga zaposliti, je to skorajda nemogoče. Na eni strani niti ni zainteresirane delovne sile, po drugi strani pa gre za specifična dela oziroma znanja, tako, da bi bilo to osebo potrebno priučiti. Zato skoraj vedno pridejo v poštev le družinski člani, ki kmetijo in delo na njej poznajo.«

Na kmetiji so vse skozi živele tri generacije. Prej sta bila mama in oče še mlada, nekatera dela sta še opravljala samostojno ali sta bila vsaj v pomoč. Potem so se stvari počasi začele obračati. Za Marjeto je bilo to obdobje – ko so starši oslabeli, mož pa je še hodil v službo – najtežje:

»To je bil čas, ko sem na svojih plečih nosila veliko breme. Vse je bilo potrebno postoriti v hiši, poskrbeti je bilo treba za živali, velikokrat delati tudi s stroji.

Smo pa imeli velike cilje, nikoli nismo delali s krediti, tako, da je vsak evro, tudi tisti od moževe plače, prišel še kako prav. Danes, ko sva oba doma, pa je vse lažje. Delo se lažje enakopravno porazdeli. Otroci so zrasli in odrasli, vedno več so bili sposobni in pripravljeni pomagati.

»Moja vloga se je obrnila. Prej sem skrbela za otroke in jim nudila vse, da bi doraščali čim srečnejši. Potem sta starša postala ostarela in sta potrebovala vedno več pomoči. Tudi za starejše moraš namreč najt čas, tako, kot za otroke. Pomagati pri vsakdanjih opravilih, samostojnosti, higieni. Očeta danes žal ni več med nami, mami pa vedno močneje nagaja demenca, tako, da potrebuje vedno več oskrbe in spremljanja.
Samoumevno se mi zdi, da svoji mami pomagam – čeprav mi to vzame veliko časa in energije. Ob tem se tolažim, da otroka spremljata, kako skrbim za svojo mamo, in vem, da bosta na moja stara leta tudi onadva poskrbela zame. Na način, kot jima ga bosta čas in služba dopuščala.«

Na eni strani otroci odraščajo in pridobivajo samostojnost, na drugi strani pa starši ostarijo in le-to izgubljajo. Marjeta je na fotografiji ujela svojo mamo med peko gibanic, ki jih še pečejo v krušni peči.

Da je prav vzgled najboljši način učenja, je vseskozi slišati v Marjetinem pripovedovanju. Otroci ponotranjijo največ tistega, kar doživijo, čemur so priča. Vzgledi vlečejo in so največja šola za življenje.

Kaj je tisto, kar je v vzgoji otroka najtežje?

Sogovornica brez daljšega premisleka odgovori, da je posebej naporno obdobje šolanja. Kot starš hitro spoznaš, da skupaj z otrokom rastejo tudi skrbi.

»Otrokoma sva postavila visoke cilje. Želela sva, da sta uspešna, da imata na podlagi šolskih uspehov in ocen možnost izbrati katerokoli pot v življenju.

Čeprav je bilo delo na kmetiji, je bilo potrebno pregledati naloge, se z njima učiti, ju voziti na popoldanske aktivnosti. Vpeti smo bili med delom in prevozi: v šolo, iz šole, na različne športe in v glasbeno šolo.« Marjeta nekoliko obrne pogovor: »Seveda tudi na zabave. V najstniških letih, ko so kak vikend ponočevali, nisem nikoli zatisnila očesa, dokler se nista oba varno vrnila domov. To je eno tako stresno obdobje.« V smehu doda, da je bila prav ona, mama, tista, ki je bedela do zadnje minute, mož, ata, pa je medtem brezskrbno spal. Slednji iz druge strani dnevne sobe doda, da sta otrokoma zmeraj dala vedeti, da sta na voljo. Če je kateri potreboval prevoz ali kakršnokoli pomoč, sta bila le klic vstran, do takrat pa je kakršnokoli obremenjevanje nesmiselno.

Še en poseben, nekoliko težek korak je za Marjeto bila odselitev hčerke pred nekaj meseci.

»Hkrati si ponosen, da je otrok samostojen, da se postavlja na svoje noge, da želi in zna poskrbeti zase. Še vedno je blizu, pogosto prideta s fantom domov na kavico ali obisk, a takrat je bilo iz nekega razloga vseeno težko. Navajen si, da si otroka več kot dvajset let imel ob sebi, ga vzgajala, poslušal o njegovem dnevu. Potem pa se nekako v trenutku vse spremeni.«

Oba otroka sta si izbrala življenjske partnerje, s katerimi se Marjeta in mož Jožef odlično razumeta.

Zanimivo je tudi obdobje, ko začnejo (zdaj že odrasli) otroci domov voziti svoje partnerje. Marjeta mi s širokim nasmehom na obrazu pove, da se vsi odlično razumejo: tako z izbranima partnerjema hčerke in sina, kot tudi ostalih nečakov. Večkrat se zgodi tudi, da se kdo od »domačih« ne more udeležiti kakšnega dogodka ali le kavice, pa pride zato partner sam, kar je še posebej lepo.

Na kmetiji se prijetno zmeraj združuje s koristnim

»Nikoli nam ni dolgčas, ker je tukaj domačija, na katero se vsi radi vračajo. V tistih špicah sezone, ko je dela največ, ni nikoli problema, če se zaprosi za pomoč. Skupaj opravimo večja dela tekom leta: pobiranje krompirja, trgatev, skladiščenje žit in ostalih pridelkov. Znamo pa združiti prijetno s koristnim, po dobro opravljenem delu se nato podružimo ob dobri hrani in kapljici domačega vina.«

 Pri večjih delih tekom leta na pomoč priskočijo vsi družinski člani.

Največ štejejo "male" zmage

Iz pripovedovanja razberem, da gre za družino, ki zna praznovati tudi »male« stvari. Zadnje izpite, prve plače v novi službi, godovne dneve … taka druženja štejejo. Marjeta nadaljuje: »Tudi za največje praznike – božič, novo leto, velika noč - se zbere vsa širša družina, četudi se nekateri ustavijo le za par minut, toliko, da si voščimo. Res je, da sem takrat spet obremenjena z delom, potrebno je pripraviti praznično mizo in zbrane pogostiti. Je pa to eno posebno veselje, ker se imamo radi, ker se imamo dobro. Zdaj so tudi vsi otroci že veliki, tako, da je lažje, ker vsi pomagajo pripravit in pospravit.«

Življenje se zapleta in razpleta, plete svoje zgodbe. Ponudi priložnosti, ki jih preprosto moraš živeti. Marjeta pove, da je v srednji šoli trdno prepričana trdila, da zagotovo ne bo nikoli kmetovalka, a življenjska pot jo je zanesla po svoje. »Štiri leta sem hodila v službo, od takrat naprej delam doma.

Čeprav je bilo včasih res težko – kot bi bilo v katerikoli služi, kakršnemkoli stilu življenja – sem zdaj zelo zadovoljna s tem, kjer sem. Od staršev sva z možem prevzela urejeno kmetijo, ki jo zdaj dopolnjujeva in nadgrajujeva. Piševa uspešno, zadovoljno zgodbo.«