Prostor, kjer se gostje počutijo kot doma

Domačini se vsakodnevno tam srečujejo na jutranji kavici in popoldanskih druženjih, gostje od nekoliko dlje pa čez vikend zasedajo dvorano za zaključene družbe, ki sprejme do devetdeset ljudi. Nataša Lorenčič, lastnica Okrepčevalnice pri Ančki, sicer hčerka ustanoviteljev, sedaj skupaj s svojo hčerko razvija okrepčevalnico in sledi trendom v gostinstvu ter prehrani. Z velikodušnimi donacijami vsakoletno podpirajo domače športnike, gasilce in ostala društva.

Avgusta leta 1990 se je v Jurovskem Dolu odprl gostinski lokal s trgovinico. »Oče je imel prej kleparsko in ličarsko delavnico. Tisto poletje sta se z mamo odločila, da bo tudi ona ostala doma in tako sta odprla bar in trgovino,« pove Nataša Lorenčič. Omenjena dejavnost trgovinice je delovala sedem let, nato so se ob odpiranju velikih marketov odločili za preusmeritev zgolj v gostinske vode.
Kako leto ali dve kasneje so se začele porajati prve ideje o razširitvi ponudbe iz pijače tudi na hrano. Leta 2000, po pridobitvi vseh potrebnih dovoljenj, je Natašina mama odprla okrepčevalnico.

Nataša, ki je od desetega leta tako rekoč živela z in za gostinstvo je po končani osnovni šoli izbrala Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Maribor, kar se ji je takrat zdela logična odločitev. Vmes je našla še posebno veselje do ekonomije in magistrirala na področju bančništva ter financ. Obe področji pa zdaj že leta uspešno prepleta.

»S tem, kjer sem se znašla sedaj, sem srečna. Zelo mi odgovarja kombinacija službe in dela doma. Ne bi mogla pustiti ne enega, ne drugega.

V službi imam kolektiv, delovne pogoje in bonitete, ki mi odlično odgovarjajo,« pripoveduje Nataša. Že deset let je zaposlena v podjetju, kjer opravlja delo v računovodstvu.

Družina Lorenčič zmeraj prisluhne tistim, ki potrebujejo pomoč. Številna društva v občini velikodušno podpirajo: tako so donatorji gasilcem za novo gasilsko vozilo, nad točilnim pultom pa bogata zbirka pokalov nazorno prikazuje sodelovanje pri športnih igrah med zaselkih, ki jih organizira Športno društvo Sveti Jurij. Njihova pomoč se dotakne tudi društev iz drugih občin, kot je na primer Motoristično društvo Perniški asi. Dodatno je Nataša že petnajst let aktivistka pri Občinski organizaciji rdečega križa Sv. Jurij, sodeluje pa tudi pri združenju Europa Donna, ki v Sloveniji osvešča o raku dojk in rakih rodil.

Domače podjetje je uradno prevzela leta 2006, od takrat lahko sledimo tudi opazni rasti oziroma širitvi.
»Sprva je bila v osrednjem prostoru trgovina, tam, kjer sta zdaj kuhinja in pralnica pa bife. Ko smo prostore prvič preuredili, smo bife premaknili v ta osrednji prostor. Nekje v tistem času, ko sem sama prevzela posel, smo postopoma začeli preurejati še veliko sobo. Do takrat je imel oče v njej delavnico, nato pa smo najprej polovico spremenili v prostor za zaključene družbe, drugo polovico pa v garažo. Kmalu je tudi ta prostor postal premajhen, tako, da smo garažo uredili izven osrednjega poslopja, bivšo delavnico pa smo v celoti spremenili v dvorano, ki zdaj sprejme do devetdeset gostov.«

Nataša pove, da trenutno ne razmišljajo o dodatni širitvi prostorov: »Za delo je tako ali tako že to več kot dovolj. Sploh, ker oba z možem hodiva še v službo.

Doma delamo, da vzdržujemo, kar smo ustvarili, in da se nekaj dogaja. Všeč mi je akcija, rada sem med ljudmi. Delo tudi doma, še po službi, mi je prej sprostitev kot napor. To se pozna tudi med strankami; zadovoljne so, ko se jih postreže z nasmeškom.«

In tako so postregli tudi mene. Nasmejana mama, ki je letos dopolnila 68 let, mi je lično postregla dišečo kavo, med pogovorom pa prišla preveriti, ali bi morda želela še kaj. Nataša mi na terasi predstavi tudi svojega 70-letnega očeta, ki z jutranjimi gosti kramlja ob kavi.

Za nekaj minut najin pogovor prekine Natašina hčer, ki hiti po opravkih. Izvem, da bo letos stara 21 let in da obiskuje Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem Maribor. Poleg predavanj opravlja prakso v Restavraciji Sedem in v Casinoju Mond. Zanimata jo predvsem sodobna prehrana in nutricionistka. Nataša pristavi, da ima dodatno še poslovno enoto za ličenje, ker se hčera ukvarja tudi s tem.

Prav skozi ta kratek pogovor hitro spoznam dinamiko družine oziroma okrepčevalnice. Tako kot starši sta tudi hčera in sin polna energije, delovne vneme in poslovnih idej. Sin zaključuje osnovno šolo, vleče ga na Srednjo ekonomsko šolo. Oba od majhnih nog živita z gostinstvom in priskočita na pomoč, kjerkoli in kadarkoli ju potrebujejo.

Vsak teden sproti se s kolektivom, glede na druge obveznosti, dogovorijo in sestavijo urnik. Kak teden je bolj naporen, spet drugi nekoliko lažji, prav nikoli pa ni strahu, da bi dela zmanjkalo. Nataša mi skorajda sramežljivo pove o zasedenosti. Ta je

»bolj kot ne polna, za letos smo morali nekaj skupinam žal že reči ne. Se pa držimo tega, da skupin nikoli ne mešamo. Tudi, če našo dvorano najame manjša skupina, ki je tehnično gledano ne napolni, jim ne dodamo še ene. Kdor prvi pride, prvi melje – kdor prvi rezervira, dobi.«

Dnevni gostje so sicer večinoma domačini, kar pa se zelo razlikuje od zaključenih skupin: »Domačinov je bolj malo, se pa ta trend zadnja leta morda nekoliko dviguje. Sicer gostje večinoma prihajajo iz kroga, ki bi lahko zarisali od Velke, Sladkega Vrha, vse do Maribora, Šentilja, Kungote, Pesnice ter nato čez Voličino, Dolge Njive in na drugo stran do Svete Trojice, Lenarta, Svete Ane in Benedikta,« opiše Nataša. Ko jo povprašam o razlogu, zakaj je domačinov opazno manj, mi sicer nekoliko žalostno a razumevajoče povzame:

»Vsak se odloči praznovati nekje, kjer se počuti dobro. Nekateri želijo iti nekoliko dlje, nekam, kjer se lažje sprostijo. Drugi želijo videti kaj novega.

Nič od tega ni napak, lepo in prav je širiti krog poznanstev in znanih lokacij. Res je tudi, da smo doma v malem kraju, kjer le domači gostje ne morejo biti dovolj za resen uspeh.« Imajo pa tudi v Okrepčevalnici pri Ančki krog ljudi, prijateljev, s katerimi sodelujejo že dolga leta. Ti so mešanica domačinov in okoliških prebivalcev, za katere že v naprej vedo, kdaj jih bodo ponovno obiskali.

Prav takšni gostje, tisti, ki se zmeraj znova vračajo, so Nataši v posebno veselje. Tako namreč vedo, da so gostu zares ustregli in izpolnili njegove želje. Pogosto nove stranke postanejo tudi tisti, ki so prvič prišli kot gostje.

»Vse se širi od ust do ust. Še nikoli se nam ni bilo potrebno oglaševati, za marketing nismo porabili niti evra,«

previdno in nekoliko zadržano pove Nataša.

Glede na dolga leta izkušenj v gostinstvu sogovornico povprašam, ali bi lahko izpostavila kakšne spremembe v željah ali zahtevnosti gostov:

»Na dan, ko nekdo praznuje, morajo biti upoštevane vse njegove želje. Enako bi želela sama, za to se trudim, da jih najprej dobro poslušamo, potem pa jim ponudimo in pripravimo zabavo, ki je čimbolj po njihovih željah.

Ne opazimo toliko, da bi bili gostje vedno bolj zahtevni ali da bi imeli neke nove želje. Je pa res, da je treba samoiniciativno slediti trendom. Če bi obstali na enem mestu, če se ne bi razvijali in rasli, bi gostje seveda postajali vse manj zadovoljni.« Ob tem Nataša izpostavi, da je druženja opazno zajezila korona – ne le v času strogih ukrepov, temveč še kar nekaj časa po njih.

V Okrepčevalnici pri Ančki se trudijo, da je vse pristno in prijateljsko, da se gostje počutijo kot doma. Ker so okrepčevalnica, ne gostilna, nimajo vsakodnevne ponudbe hrane, kjer bi se gostje lahko mimogrede ustavili na kosilu ali malici. V glavnem delajo čez vikende za večje skupine, se pa da vedno kaj dogovoriti; vse ob predhodnem naročilu, saj je njihovo glavno vodilo, da mora biti hrana sveža in pripravljena tik preden se postreže.

Iz standardne ponudbe zagotovo izstopa gobova juha: »Ta je pri nas nekaj posebnega. Pripravimo jo po starem, tradicionalnem načinu, nič ne eksperimentiramo … gostje jo pa zmeraj znova izjemno pohvalijo,« se nasmehne Nataša. Meso in zelenjavo v ponudbo vključujejo od lokalnih proizvajalcev. V zadnjih letih narašča število gostov, ki imajo posebne zahteve, kar se tiče prehrane. Vedno več je raznovrstnih diet, veganstva, vegetarijanstva. »To me zanima predvsem iz osebnih zdravstvenih razlogov, tudi hčera o tem ve že ogromno, zato ni nikoli problem – nama je toliko lažje iti gostu nasproti, ponuditi, svetovati in se dogovoriti, tako, da so na koncu vsi zadovoljni in siti.

Skoraj pri vsaki skupini je nekdo, za katerega pripravimo hrano malo drugače.«

Njihova prednost je, da omogočajo postrežbo sadja, peciva in tort, ki si jih prinese gost sam. Seveda pa na željo gosta za vse to z veseljem tudi sami poskrbijo. Poskrbljeno je tudi za otroke – ti se lahko razigrajo na zunanjih igralih; na gugalnici, toboganu, stolpu in peskovniku. Neposredno mimo ne pelje nobena cesta, tako, da lahko starši med igranjem brezskrbno uživajo. Ko se skupaj sprehodimo do igral, je vidno, da je v izgradnji pokrita terasa, kjer sta že zrasla krušna peč in velik kamin. Nataša pove, da je to sicer predvsem za dušo družine, vendar ni izključeno, da se bo kdaj v prihodnosti tukaj spekel kak odojek ali domač kruh tudi za goste.

Lokacija na podeželju, izven vrveža mestnega jedra, ima tako svoje prednosti, Nataša pa ob zaključku pogovora izpostavi še slabost, ki jo je tudi sicer večkrat moč slišati med občani Svetega Jurija v Slovenskih goricah. Občina se po besedah prebivalcev namreč premalo zaveda pomena ponudnikov in dogajanja izven centra Jurovskega Dola.