Jurovski gasilci z novim vodstvom in smelimi načrti za prihodnost

Robert Kukovec iz Zgornjega Partinja je vse od otroškega sedmega leta del gasilske zgodbe v Prostovoljnem gasilskem društvu Sveti Jurij. Zadnjih petnajst let je opravljal naloge poveljnika društva, pred tem je bil pet let podpoveljnik. Zadnji občni zbor, na katerem so se jurovški gasilci zbrali zadnjo soboto v februarju, je prinesel spremembe; dosedanji poveljnik je postal novi predsednik. Ob tem mu je volilno leto podelilo še eno novo funkcijo – zaupan mu je bil stolček poveljnika Gasilske zveze Lenart. Robert Kukovec nam je povedal več o praktičnih novostih, ki mu jih prinašata nova naziva, pa tudi o gasilskem podmladku v občini, o nabavi novega vozila ter najtežjih preizkušnjah in najlepših nagradah tega zahtevnega, posebnega a nagrajujočega poklica.

 Mladino je potrebno spodbujati, ji dajati možnosti in priložnosti ...

Eden prvih spominov, ki jih ima Robert na svoje sodelovanje v gasilskih vrstah, sega daleč nazaj. Kot sedem letni dečki, pionirčki, so se uvrstili na dvodnevno državno tekmovanje v Ribnici. To je bil takrat izjemen dogodek, še v časih, ko avtobusni (gasilski) izleti še niso bili tako vsakdanji, kot so danes. Z nasmehom mi pove, da so sicer osvojili drugo mesto, a so bili diskvalificirani, ker s seboj niso imeli osebnih dokumentov. S posebnim spoštovanjem mi pove o mentorju, zdaj že pokojnem Francu Lorbeku: »Očitno je res znal delati z nami, mladimi, saj je to zagotovo velik del oziroma razlog, da smo ostali pri gasilcih.«

 Foto: arhiv društva

Sam sicer ni izrazito tekmovalen tip, a se zaveda, koliko tekmovanja pomenijo otrokom. S tem namenom v domačem kraju vsako leto organizirajo gasilsko tekmovanje, ki otroke motivira za vaje in treninge:

»Gre za strošek, ne zaslužek. A če v zameno za to dobimo oziroma obdržimo naš podmladek, je seveda vredno,«

pokima sam sebi. In gasilski podmladek je v Svetem Juriju v Slovenskih goricah še kako številčen. Za nekaj več kot štirideset glavo razigrano druščino je prej skrbel Aleksej Gajser, po novem pa je njihova mantorica Karin Najdenik. »Z otroci načeloma ni problema; otroci so, gasilsko delo jih zanima; je pa si zanje potrebno vzeti čas,« doda Robert.

... v Svetem Juriju ji organizirajo tudi poseben občni zbor

Za gasilsko mladino vsako leto organizirajo poseben občni zbor. Na njem je bilo letos prisotnih 45 mladih gasilk oziroma gasilcev. Pripeljejo jih starši, a na občnem zboru ne ostanejo. Ta je resnično namenjen otrokom, njihovemu druženju, komentarjem, idejam. Skupaj so pogledali fotografije dogajanja lanskega leta, se pogovarjali o preteklih tekmovanjih in začrtali letošnje leto. Cilj jih ni omejevati ali »bremzati« temveč spodbujati, jim dajati možnosti in priložnosti. Robert izpostavi, da so lansko leto ob dnevu gasilcev oziroma v mesecu požarne varnosti iz Gornje Radgone pripeljali avtolestev in jo predstavili otrokom. To je bilo zanje izjemno doživetje. Če je kaj manjšega oziroma ne nevarnega, gasilsko mladino vzamejo s seboj tudi na intervencije. Podiranje dreves, čiščenje, in podobno. »Privlači jih, da so praktično vključeni. V veselje jim je pomagati, tudi če jih pokličemo zgolj za čiščenje gasilskega doma, se takoj odzovejo.«
Težko je reči, kako se bodo skupine obdržale v naprej. Največji upad je namreč, ko otroci vstopijo v srednjo šolo, kjer spoznajo nove ljudi, odkrijejo nove interese.

»Če jih uspemo obdržati od recimo petnajstega do dvaindvajsetega leta, potem večina ostane vse življenje.

V srednji šoli so običajno tudi časovno obremenjeni – šola, učenje, seveda tudi prijatelji in zabava.« to temo zaključi Robert.

Vsak projekt, poleg finančnih sredstev, zahteva predvsem čas

PGD Sveti Jurij trenutno sestavlja nekaj manj kot sto aktivnih članov, po uradnih zapisih še kakšna glava več.

»Čeprav nas je veliko, so stvari, ki jih zaradi prezaposlenosti ne uspemo izvesti, kot bi želeli. Kot mentor, poveljnik ali predsednik imaš takoj ogromno obveznosti. V naši okolici so vsi gasilci prostovoljni, nikjer ni nobenega zaposlenega. Vse, kar delamo, delamo ob svojih službah.«

Robert je zaposlen v lenarškem MD Consultico, podjetju, ki se ukvarja z računalniškimi storitvami, računovodskim servisom, spletnimi rešitvami in inštalacijami. Po kmetijski šoli se v stroki, na področju katere se je šolal, ni našel, zdaj se ob vseh ostalih dejavnostih dodatno izobražuje. Do naziva mojster elektroinštalacij ga loči le še poslednji izpit. Ob prenatrpanem urniku Robert nekako vseeno najde tudi čas za druženje, čeprav je v njem včasih potrebno združiti prijetno s koristnim.

Volilno leto Robertu nadelo kar dve novi funkciji

Lepo število, okrog 115 gasilcev oziroma gasilk s partnerji, je zadnjo soboto v februarju našlo čas za udeležbo na rednem občnem zboru. Ta je bil za našega sogovornika prav poseben, prinesel mu je namreč nov naziv; po petnajstih letih se je iz poveljnika prelevil v predsednika. Povprašam ga, kako dojema novo funkcijo in kaj bo zanj sedaj drugače: »V vlogi poveljnika sem se počutil dobro, dolgo sem gradil na tem položaju, zdaj pa je prišel preobrat. Mislim, da to niti ni ravno pogosta praksa, ne poznam v okolici nobenega primera, ko se je zgodilo, da je kdo iz ene vloge prestopil v drugo. Poveljnik ima preko namreč operativne zadeve – izobraževanja, tehniko, taktiko. Predsednik je pa odgovoren bolj za ljudi, za društvo, papirologijo ...«

Primernega človeka za tako odgovorne funkcije je težko najti, še toliko težje, ker niti slab mesec pred občnim zborom niso vedeli, kaj jih bo doletelo. »Dobro smo delovali, dobro se razumemo, tako, da je bil umik predsednika najprej kar šok za vse navzoče. Sledilo je premišljevanje in iskanje pravega naslednjika. Nekateri imajo želje, drugi jih nimajo. Nekateri imajo že polne roke, za druge vemo, da si nebodo vzeli dovolj časa. Tega si je namreč za nekatere stvari, prireditve, dogodke, pač treba vzeti.«

»... Veliko že vem, na marsikaj se spoznam,« nadaljuje Robert: »tako, da se mi posebej učiti ne bo treba nič novega, tudi praktično se mi ne bo kaj dosti spremenilo. Bom pa, ob morebitnem »škripanju«, zagotovo uporabil pomoč tistih, ki so to delo opravljali do sedaj. Skrbi me predvsem projekt našega novega gasilskega vozila, ker gre za veliko odgovornost in velik finančni zalogaj.«

Z nabavo novega gasilskega vozila se ukvarjajo že več kot leto in pol, avto bi naj v nov domač kraj prispel 20. maja. Nekaj težav so sicer imeli z nabavo komponent, vendar je sedaj avto v izdelavi in bo po pogodbi končan najkasneje 28. aprila. V društvu strmijo predvsem k dobri izdelavi, tudi, če bi to pomenilo kak dan zamika.

Letošnje volilno leto je Robertu Kukovcu poleg naziva predsednika društva prineslo še eno izjemno funkcijo. 25. marca, ko je svoj redni občni zbor izvedla Gasilska zveza Lenart, je bil Robertu zaupan stolček poveljnika gasilske zveze. Čeprav priznanje za dolgoletno vlaganje duše in telesa v gasilsko delo znotraj in izven kraja prihaja v obliki dodatnih nalog, dela in odgovornosti, gre zagotovo za pomemben in časten naziv, ki hkrati prinaša nova znanja in izzive.

Težke podobe in zvoki požarov se trajno vtisnejo v spomin

Sogovornik mi pred koncem pogovora pove o najtežjih preizkušnjah: »Po obsežnosti je bila seveda največja akcija lanskoletno gašenje požara na Krasu. Tam so sicer bili trenutki, ko je bilo napeto, se pa niti nismo zavedali situacije, dokler kasneje nismo govorili z domačini.

V nekem trenutku smo bili obdani z ognjem, pa tega sploh nismo vedeli. Umakniti se ne bi mogli, tudi če bi se želeli.

Na Krasu sem doživel tudi neverjetno usklajenost gasilcev, ki jo je kar težko opisati. Varovali smo neko vas in se v vrsti premikali naprej. Na neki točki smo ugotovili, da ne bo šlo. Obtičali smo sredi gozda, pred nami so se čez jaso v trenutku raširili plameni. Zunaj je bilo čez štirideset stopnij, v avtu je v trenutku nastala popolna tišina. Vsi so si, brez debate, kot eno zapeli jakne, nadeli podkape in čelade. Vsak je točno vedel, kaj mora, v popolni koncentraciji se je cela vrsta uskaljeno premaknila nazaj. Ob tem moram res pohvaliti tamkajšnje krajane. Kapo dol.

Ploskali so, se zahvaljevali. Majhni otroci so nam prinesli pijačo, spraševali, kaj lahko naredijo, kako lahko pomagajo, kaj potrebujemo.

Moraš doživet, teh stvari se res ne da opisat.

Tudi v našem okolju smo v preteklosti reševali večje katastrofe. Bilo je obdobje, ko smo imeli delo s požigalcem, ki nam je pripravljal stvari. Izpostavim lahko še požar v lenarških obratih Papir servisa in Saubermacherja. Večkrat so zagorela gospodarska poslopja, iz katerih je bilo potrebno reševati živino. To so grozni zvoki – kuljenje prašičev, mukanje v stiski, cviljenje.

Ko vidiš živali, iz katerih se vije dim, ko se jih dotakneš in ti v roki ostane kos kože ... Take slike se zagotovo vtisnejo v spomin. Težko je.

Včasih med požarom vidiš stvari, pri katerih ne veš, ali je prav, da se vpleteš in jih sporočiš naprej pristojnim organom. So se pa nekatere zadeve že precej spremenile. V preteklosti ni bilo nujno tako, zdaj pa na prizorišče takorekoč zmeraj pride tudi Policija. Smo pa mi običajno prvi in vidimo tudi stvari, ki jih policisti oziroma kriminalisti morda ne.

Dvakrat smo reševali tudi človeška življenja,«

slišim ga, kako iz stiske pogoltne slino, a brez premora nadaljuje: »enkrat od tega nam ni uspelo. Najtežje je nositi trupla iz hiše. Potem se jih niti ne sme takoj odpeljati, zaradi postopkov,« govori nekoliko tišje, »v tistem trenutku niti ne dojemaš, veš pač, kaj moraš narediti. Take stvari te ne pustijo ravnodušnega, sploh kasneje, ko jih podoživljaš.«

Kaj je tisto, kar vsemu skupaj daje pomen, vrednost?

»Pomoč nekomu, ki te v tistem trenutku res potrebuje, je zagotovo na prvem mestu. Ker smo prostovoljci, je velik del našega društva tudi druženje.«

Z nasmeškom mi pove, da se včasih v stresu in napetih trenutkih tudi skregajo, a se še ni zgodilo, da se dan ali dva kasneje ne bi pogovorili in priznali vsak svoje napake.

»Lepo je pomagati, z veseljem se družimo, posebno zadovoljstvo sta tudi dobrota in spoštovanje sokrajanov, ki smo ju deležni na vsakem koraku.«

Robert po terenu hodi že odkar je bil star kakih 16 let. Pove, da so tako v preteklosti kot danes, brez težav dobili sredstva, hrano, pijačo. »Ko pridemo k hiši, je skoraj povsod denar že pripravljen. Včasih kdo pojamra, kako je nasploh vse drago, nam pa vseeno da.

To, kar dobimo od naših krajanov, je res pohvale vredno. Res smo deležni podpore in spoštovanja.«

Nadalje mi pove, kako so septembra delali nabirko za gasilsko vozilo – krajani so večinoma že vedeli, kaj se dogaja, za kaj zbirajo in kdaj bodo prišli. »Pobirali smo podobno, kot za koledarje. Od hiše do hiše, isti gasilci, isti tereni.« Čeprav so donatorje in botre v naprej opredelili in se je vedelo, kaj približno pričakujejo, so mnogi dali celo več, kot se je pričakovalo. Krajani so se res izkazali. »V začetku decembra smo potem šli še enkrat, tako kot vsako leto, za koledarje. Pri tem ni bilo slišati niti enega komentarja, češ »saj ste bili nedavno tukaj«, niti se ni poznalo v nabranem denarju."

Gasilci PGD Jurij se še trudijo, da se odzovejo na vsako prošnjo po pomoči. Vso delo opravljajo prostovoljno, brezplačno, včasih pa svoje delo le pospremijo z besedami »boste konec leta dodali kak evro pri koledarju.« Pri tem opažajo, da ljudje omenjeno pomoč potrebujejo oziroma iščejo vse pogosteje. Vedno več je zanašanja na gasilce, tudi pri manjših dogodkih, ki bi jih ljudje z nekaj samoiniciativnosti in sodelovanja lahko reševali sami. »Včasih smo zgolj gasili požare – teh je, hvalabogu, s spreminjanjem in izboljševanjem infrastrukture ter požarne varnosti vedno manj – zdaj sodelujemo v vse več intervencijah ob neurjih in v naravi nasploh; črpanje vode, podiranje in obrezovanje dreves, kurjenje v naravi in podobno,« zaključi Robert.