Kaj pomeni biti uspešen športnik z dosežki v športnem ribolovu?

Športni ribolov je na žalost silno nespoštovana disciplina

Ribištvo je v bistvu zelo pomembna panoga, ki bi prek društev, zvez, ribičev in drugih sodeležnikov, ki se ukvarjajo s tem področjem, lahko ali bi celo morala soustvarjati in sodelovati pri odločitvah v zvezi z okoljem, na področjih, ko gre za floro in favno ipd., ker poseduje zelo pomembna znanja, zlasti pa izkušnje, ki so neposredno povezane s temi področji. S »pravim« ribolovom se ukvarja Trojičan Mitja Kmetec, ki se lahko pohvali z veličastnim nazivom svetovnega podprvaka, a ostaja zelo skromen, čeprav skozi pogovor odkriva izjemno široko paleto znanj, izkušenj, mnoge ure treninga, veliko vztrajnosti in truda, potrpežljivosti, strpnosti in ljubezni do narave. Vse povzema zelo umirjeno in sproščeno. Mitja je s svojo življenjsko dejavnostjo združil poklic, šport in hobi, tako da ima ob ribištvu še svojo ribiško trgovino. Z ribolovom se ukvarja od tretjega leta starosti, ko je z mamo hodil k jezeru in z »rajco« lovil ribe. Kasneje se je v šoli priključil h krožku, ki ga je vodil takratni učitelj in ravnatelj Ljubo Kšela. Prek krožka so mladi ribiči začeli tekmovati v ribiški družini in potem se je Mitja začel udeleževati državnih prvenstev, kjer je dosegal kar dobre rezultate. Zato je tudi ostal v tem »poslu« in se lahko pohvali z dejstvom, da lovi ribe že 37 let in 27 let tekmuje. Za sabo ima že več kot dvajset svetovnih prvenstev in s tem povezanega veliko dela.

Mitja, kam vas lahko umestimo, če se pogovarjava o športnem ribolovu?

»V ribolovu obstaja neke vrste »ranging lista«, na kateri sva že nekaj časa dva uvrščena med dvajset najboljših na svetu. Ta »ranging lista« se dela skozi pet let, vsako leto imamo eno evropsko in eno svetovno prvenstvo, iz katerih se potem črpajo rezultati.

Ribolov je kot atletika, ki ima prav tako ogromno panog. Tako je tudi pri ribolovu, kjer imamo plovčkanje (to je še vedno kraljeva disciplina), muharjenje, krapolov, feder disciplino (talni ribolov) in vijačenje.

V Sloveniji imamo trenutno državno ligo kraparjev, letos se bo prvič ustanovil feder in seveda so tu še muharji, ki pa bolj zajemajo drugi del Slovenije. Ta del Slovenije se ukvarja s krapolovom, plovcem in fedrom.

Najbolj ponosen sem na svoj zadnji pokal iz lanskega leta, ki je prvi in bojim se, da tudi zadnji, ki mi je prinesel naziv svetovnega podprvaka v posamični konkurenci, ekipno pa smo dosegli četrto mesto, kar je prav tako lep rezultat za Slovenijo.

Kako je z rekreativnim ribištvom?

V bistvu je to dodatna dejavnost, ki jo lahko ponudijo kraji, ki imajo takšne in drugačne vode, saj so tisti, ki radi kampirajo, lahko ob vodi, kjer je zagotovo lepše, ob tem pa vržejo dve palici v vodo, ju nastavijo na signalizator, da zapiska, ko se kaj ulovi. Medtem si lahko pripravijo kaj na žaru, ženske rade preberejo kakšno knjigo, gredo na sprehod, otroci se lahko igrajo. To je gotovo še bolj polno preživet prosti čas, ki ga ne gre zanemarjati. Za takšen rekreativni ribolov priporočam lovljenje na feder, ker je to najcenejša in najenostavnejša oblika ribolova.

Kako pa se tekmovalni ribolov razlikuje od rekreativnega?

Prva razlika pri tekmovalnem ribolovu je že oprema, ki je imamo ogromno. Vesel sem, da na primer v Trojici vsako leto organiziramo državno prvenstvo, ekipno in posamezno. Za to nam izredno dobro služi trasa ob jezeru, ki tekmovalcem ponuja dokaj izenačene možnosti ulova in daje torej enaka tekmovalna izhodišča, kar je za tekmovalce zelo dobro in pomembno. Ekipno prvenstvo pomeni, da šteje vsaka reprezentanca pet članov in potem vsak lovi z enim iz vsake države. Lani je bilo na primer na Hrvaškem triintrideset držav, po navadi nas je okoli štirideset. V plovčkanju je na primer več podkategorij, kar pomeni, da je mogoče loviti s štekom (13 metrov dolge palice), z mečem, s katerim se lovi na 50–60 metrov, z zelenko je možno loviti na kratko palico male ribice. Za to je potrebnih ogromno priprav, usvojiti je treba veliko tehnik. Ko gremo na primer na svetovno prvenstvo, gredo boljše reprezentance na kraj tekmovanja že teden ali dva prej, spoznavajo vodo, delajo taktiko ipd., kar je tudi bistveno. Najprej je namreč treba vodo spoznati, ugotoviti, kaj prijema, kakšna vaba ipd. Imamo na primer deset vrst črvov. Ulov je odvisen od vabe, od vrste trnka, laksa, globine vode in vremena, od tega, kakšna hrana, koliko hrane, koliko črvov, kdaj hraniti, kakšno kepo narediti (trdo, mehko) itn.

Za to, da v svetu prideš v vrh, se razvijaš deset, dvajset let. To se ne zgodi kar čez noč. Zato ni iz trte izvito reklo, da je v pravega ribiča mogoče dozoreti šele pri štiridesetih. No, jaz sem jih dopolnil toliko, torej bi se že moralo kje poznati (smeh).

Koliko treninga je potrebnega za udeležbo na tekmovanju?

To je odvisno od tehnike ribolova. Ribič mora ugotoviti najboljšo taktiko v določenem času. Na primer v Trojici se eno leto na tekmovanju lovi samo na štek, drugo leto samo na meč, tretje leto se lovi samo manjše ribe. To pomeni, da je potrebnega čim več treninga za to, da je mogoče »naštudirati« vse mogoče dejavnike, ki lahko vplivajo na obnašanje rib v danem trenutku. Na tekmah je po navadi tako, da so od ponedeljka do petka treningi, v soboto in nedeljo pa je tekma, tako da potem ribič v dveh dneh doseže svoj rezultat s seštevkom teže rib. Seveda je v zvezi s tem veliko predpisov, ki jih je treba upoštevati. Tu je res treba vložiti veliko dela. To pomeni, da ob šestih zjutraj vstanemo, nekaj malega pojemo ali pa še to ne, si pripravimo hrano in vabe, gremo na traso, se tri ure pripravljamo. To pomeni, da delamo naveze, pripravi se hrana, razdelijo se vabe, vabe je treba vzdrževati itd. Nekje od desetih do šestih zvečer pa je trening. To pomeni, da se cel dan lovi, popoldne se še kaj naveže, se pripravi za naslednji dan, pozno zvečer ležemo k počitku in naslednji dan spet znova. Največja težava pri tem je, da je treninge, ki so časovno velik zalogaj, težko uskladiti z ostalimi obveznostmi.

Znanje je možno izboljšati s treningi in še s čim?

Vedno povem, da smo se ogromno naučili od starejših ribičev. Za vse lovorike, ki jih sedaj pobiramo, so zaslužni tudi bivši tekmovalci, ribiči, ki so se že upokojili, nekateri so tudi že odnehali, ker so prestari. Vsi ti so nam predali veliko znanja.

Zmeraj, ko imam priložnost opazovati ribiče, se čudim njihovi potrpežljivosti, vztrajnosti in popolni umirjenosti. Skozi pogovor z vami ugotavljam, da to niti ni tako dolgočasna in enolična dejavnost, temveč je prej vse kaj drugega.

To je lahko zelo aktiven in zanimiv šport, ki ves čas zahteva določeno akcijo. Dobrodošlo je, če se v ribolov vključijo otroci, pa tudi ženske.

Škoda je, da ni več pravega časa za to, da bi ponovno začeli z izvajanjem ribiškega krožka, s čimer bi privabili k dejavnosti v naravi otroke in jih s tem »odlepili« od računalnikov.

Menim, da bi morale na tem področju več narediti ribiške družine. Na primer, če se vrnem petindvajset let nazaj, skoraj trideset, je bilo iz Osnovne šole Sveta Trojica po trideset otrok, ki so prihajali na ribolov.

Kakšen je občutek, ko ulovite ribo?

Pri ribolovu je najpomembneje to, da veš, zakaj si ribo ujel, in veš, da si vse naredil prav. To, da ribo ujameš, ni naključje. Recimo, ko ribiču uspe ulov kapitalne ribe, je seveda ulova zelo vesel, četudi se mu je posrečil, a pri tem je najbolj bistveno, da je ribiču jasno, kaj je bila tista merodajna akcija, zaradi katere je ribo dobil. Velika razlika je namreč, če grem načrtno čakat krapa v Trojici in ga dobim, kot pa če ga dobim po naključju.

Kje je po vašem mnenju ribolov bolj cenjen?

V Italiji, Franciji, Angliji, Belgiji in na Madžarskem je ribolov bistveno bolj cenjen. V Sloveniji temu, da ribolov ni tako cenjen, precej botruje zakonodaja, ki je precej skregana z vsako logiko.

Ribiči ste sicer lovci, a ste do živali silno sočutni in skrbni.

Ko nek živalski svet tako dobro poznaš, se zagotovo v tem odnosu razvije ena posebna vrsta spoštovanja in skrbi do živali. Ne le do rib, temveč tudi do drugih živali. Na primer, če gre za ulov večje, kapitalne ribe, je treba imeti posebno posteljo, ki je na določenih vodah že obvezna, da sploh lahko loviš. Ribo je treba dati z mrežo na posteljo, da se ji nič ne more zgoditi, da se ne poškoduje. Vsa postelja je namočena, da je riba v bistvu v vodi. Tako se naredi fotografija in riba se ponovno vrne nazaj v vodo. Riba sicer ne čuti tako intenzivno kot človek, a se seveda strinjam s tem, da jih nikakor ne smemo mučiti. Če pa je bila riba ulovljena za obrok, jo poskusimo čim bolj humano ubiti in jo damo na hladno, nato si jo pripravimo za obrok.

Veste, ni prav, da bi na ribištvo gledali kot na uničevanje in škodljivo delo, nanj je treba gledati kot na panogo, ki je v današnjem svetu, v katerega je človek tako močno posegel, da se ne more več uravnavati sam, zelo pomembna in potrebna, kajti brez tako imenovanega nadzora se lahko ribe razmnožijo do te mere, da postanejo nevarne, bodisi drugim živalim bodisi same sebi.

V tej zvezi rad povem primer, ko smo se pred leti hodili kopat na Schwarzelsee v Avstrijo, kjer je ribolov v glavnem prepovedan (samo na enem delu je dovoljeno nekaj malega loviti). Tam so kleni, ki so najbolj plašne rečne ribe, ki so se zaradi prepovedi ribolova razmnožili do te mere, da niso imeli več dovolj hrane za preživetje. To sem ugotovil, ko sem metal racam kruh, ker so mi, čeprav so to silno plašne ribe, prišle tako blizu, da sem lahko šel v vodo in jih hranil z roko, ker so bile tako zelo lačne. In ko nisem imel več hrane, sem jim vrgel bananin olupek, ki so ga tako dolgo lizale, da od njega ni ostalo nič. Vidite, to je res hudo mučenje. V takšnih primerih mora človek resnično poseči vmes zelo premišljeno in vzpostavljati ravnovesje. Zato dejavnosti Društva za zaščito ptic ne razumem, ker v Sloveniji ne poznam in še nisem slišal za koga, ki ne bi maral ptic, vse ostalo uravnavanje pa je nujno potrebno za zaščito tudi drugih živali in rastlin.

Kako pa je s sponzorstvom v športnem ribolovu?

Res je, to je drag šport. Na primer, če želi imeti reprezentanca vse tako, kot je treba, porabi ribič samo za vabe 3000 evrov, za hrano je potrebnih 1000 evrov, potem so tu še nočitve, prevozi ipd., kar nanese veliko denarja. Tako da reprezentanca, ki želi iti kakovostno na svetovno prvenstvo, potrebuje od 10.000 do 15.000 evrov. So pa tudi svetovna prvenstva, kjer je potrošnja manjša. Sponzorjev je zelo malo.

Nataša Bauman