Veterina ni samo, da imaš žival rad

Vinko Mlakar, dr. vet. med., je od svojega prvega delovnega dneva zaposlen na lenarški veterinarski postaji. Skozi skoraj tri desetletja izvajanja velike prakse v veterini opaža mnoge spremembe. Število gospodarskih živali in kmetij na splošno se počasi zmanjšuje, število hišnih ljubljenčkov in ljubezen do njih pa strmo naraščata. Dandanes veterinarji delajo podobne čudeže kot humana medicina, pridejo pa ti s svojo ceno. Ob tem je Vinko izpostavil še skrb o današnji družbi: včasih se zdi, da brez pomisleka poskrbimo za mimoidočo žival, človeka v stiski pa radi spregledamo. Spregovoril je tudi o problematiki izvoza oziroma uvoza mesa, dvoreznem meču širjenja znanja med ljudmi, pa tudi o delu na terenu in veterinarski inšpekciji. 

Vinko je bil slovenskim staršem rojen v Nemčiji, kjer sta takrat delala. Ko je dopolnil enajst let, so se v želji, da odrašča v njuni domovini, obkrožen z maternim jezikom, preselili nazaj v Slovenijo, na kmetijo. Z možnostjo bližnjega stika z živalmi je rasla njegova ljubezen do teh bitji, hitro pa je opazil tudi poklic, ki ga je ocenil kot odlično primernega zase.

»Spomnim se, da sem opazoval veterinarje in si mislil, kako odlično delo opravljajo. Tudi jaz sem si želel to početi.«

Po končani fakulteti se je zaposlil v Lenartu, kjer je ostal vse do danes.

Veterinarska bolnica Lenart je bila pod imenom in v obliki, kot ju poznamo danes, ustanovljena 1. junija 1999, veterina pa je bila seveda na tem območju prisotna tako rekoč od davno. Nekateri bodo še pomnili, da je bila veterinarska postaja včasih še na Jurovski cesti, tam, kjer je bila potem še stara zadruga. Takrat je lenarška postaja še delovala pod okriljem Veterinarskega zavoda Maribor. Leta 1985 so se najprej preselili na Gradiško cesto v lenarški Industrijski coni, kjer so zgradili nove prostore in kjer jih najdemo še danes, leta 1999 pa so se tudi osamosvojili in postali zasebna zdravstvena ustanova. Danes so z osmimi zaposlenimi veterinarji in tremi tehniki ena večjih ambulant v Sloveniji.

 Danes je Veterinarska bolnica Lenart z osmimi zaposlenimi veterinarji in tremi tehniki ena večjih ambulant v Sloveniji. Foto: Stefi Praprotnik Borko

Z leti tudi v našem poklicu ogromno sprememb

Vinko se jim je pridružil 1. oktobra 1994. Do takrat male prakse skorajda ni bilo – izvajali so sicer cepljenja; operacije, sterilizacije in kastracije pa so bile prava redkost. V glavnem se je skrbelo za in zdravilo gospodarske živali z okoliških kmetij. Na takrat še novi kliniki je bila zgrajena velika dvorana oziroma hlev za operacije, kaj kmalu pa so se stvari začele spreminjati. Povečevati sta se začela število hišnih ljubljenčkov ter njihova preventivna in kurativna oskrba; gospodarske živali pa se je vse pogosteje oskrbelo kar na domačih kmetijah, se pravi na terenu. Je pa tega precej manj, kot je bilo nekoč, kar Vinko pripiše boljši hrani in boljši splošni skrbi za živali.

Ko je sam začel s prakso so še obstajale številne majhne kmetije z dvema ali tremi kravami, kakšnih pujsom in parom kokošk. Danes takšnih kmetij skorajda ni več. So se pa nekatere kmetije v tem času tudi izjemno povečale. Skupno število živali je tako ostajalo bolj kot ne isto, spreminjala se je le razporejenost. V zadnjih letih sicer zaznamo počasen trend padanja števila glav živine – vsako leto za dva ali tri odstotke – pri čemer je posebej opazno zmanjševanje prašičereje, kaj dosti pa ne zaostaja niti zmanjševanje govedoreje.

Lenart z okolico oziroma celotna severovzhodna Slovenija kljub vsemu ostaja močno kmetijsko območje. Pri tem se spreminja odnos – manjše kmetije so prej živele s svojim parom ali dvema živali, na katere so bili resnično navezani. Vsaka krava je imela svoje ime, vsako posebej se je z ljubeznijo vsak dan skrtačilo. Danes vse bolj prehajamo na industrijsko predelavo – za živali se sicer dobro skrbi, pri čemer navezanost tone v ozadje, saj na vrh prioritet prihaja finančna korist.

 Foto: Stefi Praprotnik Borko

Poznam kmete in imam zaupanje vanje ter v njihovo delo

Na področju Slovenskih goric pa tudi širše je ogromno govedoreje, a le delček pridelanega mesa pristane na domačih krožnikih. Trgovina deluje in ima svoje zakonitosti; veliko kakovostnega mesa se izvozi, trgovci nato uvažajo cenejše (in manj kakovostno) meso. Pomembno je zavedanje, da potrošniki s svojimi izbirami in kupovanjem vsakodnevno soodločamo o tem procesu.

»Poznam ljudi, poznam kmete – vanje imam zaupanje in verjamem, da delajo dobro. Tudi zdravil se v Sloveniji dokazano uporablja opazno in bistveno manj kot ponekod drugod po Evropi,« pokomentira današnji sogovornik.

Kakšni so standardi veterinarske prakse v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami? »V mali praksi delamo oziroma delajo vedno večja čuda, velika praksa pa počasi izumira. Mislim, da imajo povsod težave s kadrom – v Evropi lahko opazujemo splošno pomanjkanje vseh veterinarjev, še posebej teh veterinarjev, ki se ukvarjajo z veliko prakso, je vse manj in manj. Tako v Sloveniji kot v Evropi.

Ne vem in ne razumem, kaj lahko prinese prihodnost. Kmetje bodo namreč zmeraj potrebovalo našo podporo.«

Psi so družabne živali

Na drugi strani se pri mali praksi zgodba odvija v obratno smer. Število hišnih ljubljenčkov strmo narašča. Ljudje imajo v svojih domovih vse sorte živali: prevladujejo seveda psi in mačke, precej je kuncev, morskih prašičkov, račk, različnih vrst ptic, nekaj tudi kač, legvanov in podgan. Vinko pri tem nekoliko zaskrbljeno doda, da so

»nekateri malce zašli. Kot veterinar imam seveda rad živali, a kakorkoli obrneš, je žival še vedno »le« žival. Včasih se zdi, da bi nekdo brez pomisleka poskrbel za mimoidočo žival, človeka v stiski pa radi spregledamo. Takšna družba smo postali.«

Zadržano se z besedami ozre tudi na vse pogostejšo situacijo psov, ki z lastniki živijo v majhnih stanovanjih v večstanovanjskih stavbah, pri čemer vidi problem predvsem v osamljenosti:

»Ljudje vse več časa preživljamo v službi ali pa sicer od doma in pozabljamo, da so psi družabne živali. Ni jim najlepše biti samim.

Če so spuščeni na dvorišču, imajo vsaj to prednost, da spremljajo okolico, mimoidoče pešce in mimovozeče avtomobile. Če pa so zaprti v stanovanju, je posebej nujno, da jim zagotovimo dovolj izhodov in sprehodov.«

 Ljudje imajo v svojih domovih vse sorte živali: prevladujejo seveda psi in mačke, precej je kuncev, morskih prašičkov, račk, različnih vrst ptic, nekaj tudi kač, legvanov in podgan. Tudi lisička jih je že obiskala. Foto: arhiv Veterinarske bolnice Vet Lenart

Izbira veterinarske postaje, ki bo oskrbela določeno žival, je na trgu prepuščena izbiri posameznika. Veterinarji Veterinarske bolnice Lenart pokrivajo tudi teren izven upravne enote Lenart, prav tako se nekateri ljudje znotraj tega območja odločijo za katero drugo bolnico. Vzpostavljena je konkurenca – ljudje se odločajo na podlagi tega, kje je lepše, ceneje, hitreje.

Medtem ko je izbira tako za oskrbo malih kot velikih živali prepuščena vsakemu lastniku posebej, pa ima Veterinarska bolnica Lenart dodeljeno desetletno koncesijo, ki so jo pridobili na podlagi državnega razpisa in zbranih točk na osnovi opremljenosti in zaposlenega kadra. Za celotno Upravno enoto Lenart tako opravljajo cepljenja, letne preglede in podobno.

»Na terenu vidiš tudi stvari, ki jih ne bi smelo biti. Dejstvo je, da se v nekaterih primerih moramo vmešati.

Pišemo zapisnike, ki gledajo predvsem na dobrobit živali. Kjer so pogoji slabi, državna oziroma veterinarska inšpekcija (z dobljenim seznamom na podlagi naših pregledov in ocen) odredi naslednje korake. Mi kot veterinarska služba nimamo pristojnosti nekih ukrepov – kmetu sicer povemo, kaj je narobe in ga prosimo za ureditev določenih stvari, ne moremo pa odrediti ničesar, razen, da uredimo prijavo.«

Nekateri ljudje imajo težave sami s seboj, kar se odraža tudi na živalih

Vinko zagotovi, da so to na srečo osamljeni primeri – hudih, ekscesnih zadev je resnično malo. Na podlagi lastnih izkušenj in opazovanja domačega okolja zastavim vprašanje, katerega odgovor išče vzrok takšnih primerov. Vem, da mnoge kmetije »propadajo« oziroma se postopno zmanjšujejo zaradi staranja gospodarjev, ki nimajo zainteresiranih naslednikov. Sogovornik brez daljšega premisleka zatrdi, da ni starost gospodarjev tista, ki je kriva za slabo stanje živali v teh primerih. Pove, da pri starejših kmetijah izgled hleva morda res ni vedno »bleščeč«, so pa živali običajno dobro oskrbljene.

»Opažamo, da imajo nekateri ljudje težave sami s seboj, kar se nato odraža na živalih,« povzame sogovornik.

Določene živali so torej pri svojih lastnikih vse bolj cenjene, druge vse manj. Kako pa je z odnosom do veterinarjev? »Nekoč je bil to cenjen poklic. Na terenu so nas pričakali brisače, milo, topla voda. Zdaj ni več tako.

Ne da nismo cenjeni, je pa odnos vsekakor bolj »profesionalen« – pridite, opravite svoje, plačamo in je to to.

Je pa seveda pri vsaki hiši drugače, ni prav, da preveč posplošujemo.« Nadalje pove, da imajo ljudje nasploh vedno več znanja o živalih in njihovi oskrbi, kar pa je dvorezen meč.

»Včasih je kdo kar »preveč pameten,« ko prebere prvi zadetek na Googlu in se mu zdi vse čisto preprosto. Večkrat se zgodi, da ljudje prestopijo prag naše bolnice in skupaj s svojim ljubljenčkom prinesejo tudi diagnozo. Če bi bile zadeve tako preproste, ne bi več potrebovali veterinarjev.«

Ljudje so pripravljeni plačati visoko ceno za celovito oskrbo svojih ljubljenčkov

Nekateri jih obiščejo, ko mogoče še ne bi bilo potrebno, drugi pa, ko je že (skoraj) prepozno. Odločitve so, čeprav tudi s samo skrbjo za žival, večkrat povezane s financami. »Veterina kot taka, predvsem v mali praksi, ni poceni. Je kar nekaj vložkov - v opremo, zdravila ... Dandanes se da narediti že skoraj takšne stvari, kot v humani praksi, pridejo pa le-te s svojo ceno.« Pri tem v lenarški bolnici opažajo, da je vse več ljudi pripravljenih za zdravje svojih ljubljenčkov plačati visoko ceno.

 "Dandanes se da v malil praksi narediti že skoraj takšne stvari, kot v humani praksi, pridejo pa le-te s svojo ceno.« Foto: arhiv Veterinarske bolnice Vet Lenart

Tudi slednje je eden izmed razlogov, zakaj Vinko verjame, da bo veterina v prihodnosti zagotovo korakala v smer malih živali oziroma male prakse, kot jo imenujejo v stroki. Boji se večjega padca števila kmetijskih živali, saj so terenski veterinarji odvisni ravno od kmetijstva. Ogromno je starejših kmetov, ki nimajo naslednika, zato je logično razmišljanje, da čez deset ali dvajset let teh kmetij ne bo več. Hkrati rejo iz ekonomskih razlogov opuščajo mnoge srednje kmetije. Srednja in mlajša generacija potencialnih kmetov pa zaradi stalno hujših zahtev in dodatne birokracije v tej gospodarski panogi ne vidita smisla.

Vinko pogovor zaključi z mislijo, na katero ljudje radi pozabljamo:

»Veterina ni samo, da imaš žival – pa naj gre za psa ali kravo – rad, sestavljena je tudi iz drugih komponent: delo na terenu, veterinarska inšpekcija, klavnice. Nekatere zadeve niso najbolj simpatične, ravno obratno: znajo biti precej težke, tako zame kot za žival, a jih je kljub vsemu treba opraviti.«