Roman Črnčec: zlat Jurijev nagrajenec zaprisežen glasbi, folklori in gasilstvu

Roman Črnčec zagotovo velja za eno izmed legend Jurovskega Dola. Strast do glasbe, folklore in gasilstva ga je vodila skozi življenje, skupaj z drugimi prispevki na področju kulturnih, družbenih in humanitarnih dejavnosti pa mu je na nedavni osrednji proslavi ob 17. občinskem prazniku prinesla tudi najvišje priznanje občine, tako imenovan Jurijev zlatnik. S svojo petdesetletno prisotnostjo, osebno pripadnostjo in aktivnim vključevanjem v različna društva na različnih funkcijah in z različnimi vlogami je veliko prispeval h kakovosti družbenega in družabnega življenja ter bivanja v občini in zunaj nje. Dokaz, da v srcih ljudi pušča trajen pečat, Roman sprejema tako kot vse ostalo na svoji življenjski poti: nasmejano, a skromno, predvsem pa s poudarkom na tem, v kolikšni meri povezanost skupnosti prekaša zmogljivosti posameznika.

 Na osrednji proslavi ob letošnjem občinskem prazniku je Romanu župan predal najvišje priznanje občine, tako imenovan Jurijev zlatnik. Foto: arhiv Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah

Roman je že od mladih nog sodeloval v folklornih in glasbenih skupinah. Spominja se, kako so se s peščico prijateljev v šestem razredu zbrali in nastopali na šolskih prireditvah, pod mentorstvom učitelja Slane pa so se udeležili tudi Veselega tobogana – radijske oddaje, v kateri so priložnost dobili mladi glasbeni talenti. Nato se je vključil še v folklorno skupino pod vodstvom učiteljice Cilke Neuvirt. Odtlej se je njegova pot v svetu ljubiteljske kulture le še nadaljevala in stopnjevala. Njegova nadarjenost in trud sta ga pripeljala na mnoge odre doma in v tujini, kjer je s ponosom predstavljal svojo deželo in kulturo.

Rojen v Zgornjem Partinju je po poroki živel na Gasteraju in v Jurovskem Dolu ter se nazadnje ustalil na Spodnjem Gasteraju, kjer zdaj majhni kmetiji skupaj s partnerko pravita dom. Poleg poklicne poti – izučil se je v Gradisu, bil sedem let zaposlen v Intesu, preostalo delovno dobo pa je nabral pri podjetju Certus, današnji Arrivi – sta bila prav obdelovanje zemlje in skrb za živali tista, ki sta ga spremljala celo življenje in ga tudi marsikaj naučila. Danes, ko že desetletje uživa v zasluženi upokojitvi, si urnik še zmeraj rad napolni, kolikor se le da. Pridnost in želja po delu ga držita vpetega v veteranske gasilske vrste in svojo generacijo folkloristov, še zmeraj je tudi član Jurovskega okteta.

Gasilska predanost tradiciji in dobrobiti skupnosti

Roman z vsem, kar počne, prispeva k ohranjanju tradicij ter skrbi za varnost in dobrobit drugih ljudi:

»Nisem izbral take poti, življenje te velikokrat kar samo nekam zanese, nato pa brez tega več ne znaš. Ko si v nekaj vpet, te ta stvar vleče,« lahkotno pove.

Ta radovednost in sočutnost pa kljub vsemu morata od nekod izvirati. Del gasilskih vrst je bil že Romanov oče, nato Roman skupaj z obema bratoma, družinsko tradicijo pa nadaljujeta tudi sin in zdaj že vnukinja. »Lepo je, če ima družina skupne interese, je pa dovolj že, če te najbližji samo podpirajo,« še doda Roman.

Sam se je Prostovoljnemu gasilskemu društvu Sveti Jurij pridružil leta 1977. Opravil je tečaje za različne specialnosti, skozi temeljna gasilska izobraževanja pa je pridobil čina gasilski častnik I. in II. stopnje. Kar 25 let je opravljal operativno funkcijo poveljnika, 5 let pa funkcijo podpoveljnika gasilske enote. Roman je prejemnik priznanj gasilske zveze II. in I. stopnje, značk za 10-, 20-, 30- in 40-letno delo v gasilstvu, značke za 40-letno delo v operativi, pa tudi prejemnik gasilske plamenice III., II. in I. stopnje ter prejemnik plakete gasilskega veterana. Zadnjih deset let je bil član upravnega odbora društva in predsednik komisije gasilskega društva za veterane.

Prav z veteransko ekipo še šestih gasilcev pod svojim mentorstvom se redno udeležujejo različnih srečanj, izletov, pohodov, v kratkem jih ponovno čaka tudi tekmovanje. Ob tem so vključeni še v tekmovalno ligo veteranov, za katero tudi redno vadijo.

Roman je pravi zgled v svoji skupnosti. Njegovi predanost in vztrajnost sta vrednoti, ki bi jih morali ceniti in spodbujati v vseh vidikih našega življenja. Sam ju ni vpletal le v svoje gasilsko udejstvovanje, temveč tudi v kulturno ustvarjanje.

Več kot 30 let zvest folklorni dediščini

Kot 15-letnik je leta 1973 postal plesalec v takrat ustanovljeni folklorni skupini Kulturnega društva Ivan Cankar in je član skupine ostal več kot 31 let. Nastopil je na številnih prireditvah v domači občini in širše po Sloveniji, sodeloval pa je tudi na gostovanjih v Srbiji in na Hrvaškem. Kot ljubiteljski folklornik je prejemnik bronaste, srebrne in zlate Maroltove značke ter prejemnik jubilejnega priznanja območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije za več kot 30 let udejstvovanja v ljubiteljski folklorni dejavnosti.

 Roman je s folklorno skupino nastopil na številnih prireditvah v domači občini in širše po Sloveniji, sodeloval pa je tudi na gostovanjih v Srbiji in na Hrvaškem. Foto: osebni arhiv

Harmonija glasov ga je popeljala tudi na mednarodna gostovanja

Roman Črnčec je bil tudi član prve zasedbe Jurovskega okteta v letih od 1974 do 1977, ves čas pa je tudi član aktualne zasedbe. Kar 6 let je istočasno deloval v oktetu in v folklorni skupini. Kot pevec ima velike zasluge, da je Jurovski oktet v letih svojega delovanja posnel tri zgoščenke, ob 15-letnici pa na domačem odru zapel s Slovenskim oktetom. V 20-letnem delovanju Jurovskega okteta je Roman več kot 250-krat nastopil na javnih prireditvah v domačem kraju in po različnih krajih v Sloveniji, na gostovanjih v Avstriji, na Hrvaškem in v Nemčiji ter na območnih in regijskih revijah malih vokalnih skupin.

Na področju pevske dejavnosti je prejemnik bronaste, srebrne in zlate Gallusove značke ter prejemnik priznanja Zveze kulturnih društev občin Lenart, Benedikt, Cerkvenjak, Sveta Ana, Sveti Jurij in Sveta Trojica za dolgoletno ljubiteljsko kulturno udejstvovanje. Je tudi dolgoletni pevec v cerkvenem pevskem zboru domače župnije.

 Roman Črnčec je bil član prve zasedbe Jurovskega okteta, ves čas pa je tudi član aktualne zasedbe. Foto: arhiv Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah.

Tudi ljubezen do »ljudskega« petja, kot Roman med pogovorom naslovi petje domačih pesmi, oziroma do glasbe nasploh je uspešno predal naslednji generaciji. Oba sinova, Marko in Robi, sta namreč glasbenika. Prvi spada med najbolj nadarjene in mednarodno uveljavljene jazz glasbenike, drugi pa kot trobentač igra v narodnozabavnem ansamblu Srčni muzikanti.

Kulturna vpletenost v mlajših generacijah vse šibkejša

Tako znotraj svoje družine kot v kraju pa Roman opaža, da mladi danes niso več tako navdušeni nad tradicionalnimi kulturnimi aktivnostmi. Meni, da so sodobna glasba in neskončne možnosti brskanja po svetovnem spletu prevzele njihovo pozornost. Kljub temu verjame, da na podeželju še obstaja močna povezanost s kulturnimi dogodki, kot so različne kmečke igre, dramske skupine in ljudsko petje. Večinoma se mladi na podeželju vključijo v tovrstne aktivnosti skozi šolske in obšolske dejavnosti, zaradi sklenjenih poznanstev in prijateljstev pa mnogi v teh dejavnostih ostanejo dolga leta. Roman meni, da je treba mladim ponuditi priložnosti za izražanje in raziskovanje svojih talentov ter jih spodbujati k ohranjanju kulturne dediščine.

Vse življenje svoje veselje, strast in čas razdaja drugim

Roman Črnčec je bil dolgoletni aktivist Občinske organizacije Rdečega križa Sveti Jurij. Ena njegovih prednostnih nalog so bile krvodajalske akcije, prejel je tudi priznanje za 50-krat darovano kri. S svojim zgledom je navdihnil mnoge ljudi v skupnosti, da so pomagali reševati življenja, na tak ali drugačen način. Z gasilskimi izkušnjami je bil neprecenljiv član ekipe, ki je nudila pomoč in zagotavljala podporo v kriznih situacijah.

Skozi pogovor spoznavam, da Roman vse življenje sodeluje v pestrem naboru dejavnosti, ki pa imajo skupno lastnost. Prav v vseh deluje v skupinah, na način, da drugim – poslušalcem, gledalcem ali pomoči potrebnim – razdaja svoje veselje, strast, čas. Sogovornik pojasni:

»Sam ne moreš kdaj dosti postoriti, za vsak projekt potrebuješ ekipo. Sam težko poješ, težko plešeš, težko pomagaš v tolikšni meri, kot bi lahko, če bi stopili skupaj. Danes se mnogi obnašajo, kot da smo nenehno na tekmovanju – želimo vedno več, vedno se za nečim ženemo. Včasih so znali delati skupaj in se ob tem zabavati. Imeli so manj, a so bili bolj srečni, kot znamo biti zdaj.«

Z dobrovoljnimi ljudmi je tudi delo veselje

V prvih treh mandatih Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah je bil Roman občinski svetnik in predsednik Odbora za družbene dejavnosti, zdaj je član Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Pove, da se sam vseskozi zavzema za enakopravno razdeljevanje sredstev v krajevne skupnosti in društva. Sam največji napredek v razvoju vidi predvsem od časa, ko so postali samostojna občina – nova šola, obnovljena dvorana, sanirana cestna infrastruktura.

Radovedno ga povprašam, kaj v domačem kraju oziroma občini še pogreša:

»Res nimam kaj pogrešati. Mi smo se od nekdaj znali družiti, ne glede na prostor. Naj bo stara ali nova dvorana, nas lahko v njej zagotovo ujamete med veselimi vajami, tudi na zvoke gramofona, če bi bilo treba.«

In prav to za konec polaga bralcem na srce:

»V času, ko se nam nenehno mudi, ko si zastavljamo vedno nove cilje: obkrožite se z dobrovoljnimi ljudmi, ki so z vami pripravljeni delati in tudi uživati.«