V svet motokrosa z desetletnim Maticem: »Bolj je blatno, bolj je zabavno!«

Srečanje z Maticem Žibkom, desetletnim Lenartčanom, hitro razkrije navihanost in energičnost mladega športnika. S podporo očeta Roberta in mame Irene se Matic že nekaj let navdušuje nad adrenalinsko vožnjo, njegova zagnanost in hiter napredek v vožnji na motorju po urejeni in zavarovani progi z naravnimi ovirami pa sta ga v sezoni 2023 ob spodbudi staršev prvič privedla do tekmovanja na državnem in pokalnem prvenstvu v motokrosu. Njegova pot, polna skokov in divjih ovinkov, priča tako o odlikah in nevarnostih tega manj znanega športa kot tudi o finančnih izzivih, s katerimi se spopadajo mladi talenti (oziroma njihovi starši) v tem športu. Pogovoru pripenjamo tudi video Matica v akciji.

Od nogometa do divje vožnje po dveh kolesih

Matic Žibek je mladi Lenartčan, ki ga oče Robert že ob začetku pogovora opiše kot adrenalinskega in aktivnega, pravi, da je »pravi mali živec«. Najprej so ga vpisali na treninge nogometa, kaj kmalu pa po nakupu električnega štirikolesnika ugotovili, da mu še večji nasmešek kot žoga na obraz nariše divja vožnja. »Ni bilo dolgo, ko je s štirikolesnikom že vozil kroge po dveh kolesih. Prvi štirikolesnik je hitro prerastel in uničil. Nato smo kupili malega krosarja, na katerem se je učil osnove, novembra 2021 pa je tudi ta odslužil svoje. Marca letos smo kupili novega krosarja, ustreznega kategoriji, v katero Matic s svojimi leti trenutno spada. Zdaj aktivno treniramo, letos pa Matic prvič tekmuje tudi v državnem in pokalnem prvenstvu,« povzame Robert, ki tudi sam uživa v vožnji na dveh kolesih, a skromno doda, da ne prevozi niti četrtine Matičevih kilometrov.

Matic, ki čez nekaj dni vstopa v peti razred lenarške osnovne šole, se hitro in nič kaj sramežljivo pridruži pogovoru: »Zabavno je, ko sva z atijem hkrati vsak na svoji »kroski«. Tudi obe sestri - Maša in Maruša - sta jo poskusili, le mame ne moremo prepričati. Pa vsem sošolcem sem moral vse predstaviti, ker tega športa prej niso poznali.«

Matičeva debitantska sezona: »Brez pričakovanj, za veselje.«

Matic s svojimi desetimi leti vozi in tekmuje v kategoriji 65 ccm, kar pomeni, da bat in cilinder motorja ne smeta presegati 65 kubičnih centimetrov. Njegovi sotekmovalci so stari med devet in dvanajst let, vsi pa vozijo konkurenčne motorje, na katerih so seveda možne izboljšave v obliki boljše elektronike, vzmetenja, izpušnih sistemov, zavor itn.

Sezona 2023 je Matičeva prva, vanjo so se po besedah očeta Roberta podali »brez pričakovanj, za veselje«. Za zdaj so zadovoljni z rezultati, še bolj pa z napredkom. »Treniramo večinoma dva- ali trikrat tedensko. Vsak trening je sestavljen iz kakšnih štirih rund po pol ure, se pravi, da traja nekje dve uri. Je pa vse pogojeno z vremenom, čeprav je motokros »blaten« šport.

Bolj je blatno, bolj je zabavno! Veselje je spremljati Matičev napredek, mu pa seveda nekatere proge ležijo bolj kot druge. Na treningih je običajno prisoten tudi trener, ki otroke usmerja – pokaže jim kakšne trike, linije, pripravo na skok ipd. Vsaka proga ima svoje zakonitosti, ki jih moraš spoznati in ponotranjiti. Enako kot na cesti nasploh, le da otroci teh osnov prej sploh še ne poznajo.«

Od začetka lanske sezone Matic trenira pod okriljem Motokros akademije Sašo Kragelj v Orehovi vasi, ki je bila ustanovljena leta 2009 in je prva tovrstna akademija v Sloveniji. S sloganom »Vozi z glavo za zabavo«, ki mi ga Matic in Robert pokažeta tudi na majicah, ki jih nosita, akademija ne stremi le k učenju in spodbujanju vožnje v motokrosu, temveč (mlade in starejše) voznike usmerja tudi k varni vožnji in občutku ter odgovornosti tako zase kot za sotekmovalce.

Med blatom in nebom: skok v nevarnost

In kako nevarni so prvi (ter naslednji) koraki v tem motociklističnem športu? Robert odgovarja:

»Na tekmah imam občutek varnosti, ker so stvari res urejene, prisotni so sodniki, ki situacijo v bistvu tudi varnostno spremljajo. Treningi pa znajo biti včasih kar naporni, sploh če je na progi hkrati več velikih in malih motorjev. Pred skokom recimo sploh ne vidiš pristajalne točke, ko pa si enkrat že v zraku, ne moreš več kaj dosti spremeniti. Poleg tega veliki motorji včasih naredijo takšne kanale v blatu, da z malim motorjem sploh ne moreš zapeljati čezenj. Si pa v njem hitrejši, ker je tam boljši oprijem. Glavna linija se pač zvozi in postaja z vsakim voznikom bolj globoka.«

Zlata sredina na poti do uspeha

Od skupno trinajstih dirk dotične sezone, ki se je začela 2. aprila, jih je letos za Maticem že približno polovica. Naslednja ga v Škednju čaka že prihodnjo soboto, 26. avgusta, ostale sledijo še vsak vikend v septembru. Mladi lenarški up tekmuje tako na državnem kot na pokalnem prvenstvu, obe pa potekata pod okriljem AMZS. Na posamezni tekmi običajno vozi med 13 in 17 tekmovalcev, Matic pa večinoma pristane nekje v zlati sredini. Zjutraj potekajo kvalifikacije, na katerih si tekmovalci izborijo štartno mesto oziroma rampo, nato sledi tekma, sestavljena iz dveh delov po dvanajst minut, čemur sta dodana še dodatna dva kroga. Vsak del tako traja približno 15 minut.

Po končani sezoni se treningi nadaljujejo

Sezona običajno traja do konca septembra, ob neugodnem vremenu pa se lahko zavleče tudi v oktober. Po končani sezoni pa Matica ne bo pričakal počitek – vzdrževati je treba tako fizično kondicijo kot občutek na motorju. Za prvo Matic poskrbi z nogometnimi treningi v Jarenini, za drugega pa z »zimskimi« treningi: »Kadar je temperatura zemlje pod lediščem, ne smemo trenirati na blatu oziroma je to prenevarno. Takrat se opravimo na Madžarsko na proge z mivko, kjer zamrzne le površina, ki jo prebiješ in lahko normalno voziš. Je pa to čisto drugačen trening kot na blatu, vsako ima svoje zakonitosti in zahteva drugačne gume.

Tako kot nogometa v telovadnici ne moreš igrati s kopačkami, tako ne moreš z enimi gumami voziti na drugačni podlagi,« pojasni Robert.

Motokrosisti v tekmi za dovoljenja

Se pa navdušenci nad motokrosom tudi sicer soočajo s celoletnimi izzivi, ki so čisto drugačne narave. Zanimanja za ta adrenalinski šport je veliko, številni posamezniki se trudijo in dobro urejajo tudi poligone. Nasproti pa jim stoji država.

»Upravne enote so zaradi hrupa, ki ga treningi in tekme povzročajo, zelo skope z deljenjem dovoljenj. Vse lepo in prav, a v več primerih je bil najprej poligon, šele nato so okrog zrasle hiše. Kot da bi se preselil na vas in potem tarnal, ker ima sosed hlev,« je kritičen Robert.

Nam najbližjo progo najdemo v Orehovi vasi, nato v Škednju, pa na Janževem Vrhu, v Mačkovcih in tako dalje. Skozi pogovor me večkrat preseneti Matic, ki kar začne naštevati, opisovati ali razlagati namesto očeta. Kolikor mi uspe spoznati njuno dinamiko skozi pogovor ob kavi, je čutiti predvsem družinsko ljubezen in zaupanje. Robert ob vsakem vprašanju pusti Maticu, da pove, karkoli želi, ob čemer ga le usmerja in dopolni, kadar je to potrebno. Ob tem me presenetita Matičeva širina in znanje o dotični temi.

Marsikateri mladi talent ugasne

Preseneti pa me tudi cena »otroškega« motokrosa. »Startnina za vsako tekmo je 35 evrov, kar pa je v bistvu še najmanjši strošek, potem so še letno zavarovanje, prevozi, trener, treningi ... Največ pa je vložkov v motor in njegovo vzdrževanje. Obleka oziroma dres zdrži približno eno sezono, nato je uporabna le še za kakšne treninge«, pojasni Robert in nadaljuje:

»Pri teh mlajših kategorijah je tako rekoč nemogoče dobiti sponzorje. Bi moral imeti res kakšne posebne veze, prijatelje. Ker je to najina prva sezona, se v to sploh še nismo spuščali, bi pa z veseljem sprejela kakšno sodelovanje, da bi pokrila vsaj delčke potrebnega – tudi če samo gorivo, kakšno gumo ali kaj podobnega.«

Robert, sicer zaposlen kot poklicni gasilec v Mariboru, ima poleg službe tudi svoj s. p. Tratko, urejanje in vzdrževanje okolice. Omeni, da bi si brez dodatnega zaslužka tak »otroški hobi« družina težko privoščila in da prav zaradi pomanjkanja denarja ugasne marsikateri mladi talent.

Nadalje pove, da je – tako kot Maticu – tudi njemu in ženi Ireni vse novo. Presenečeni so, kako slabo medijsko podprt je (otroški) motokros. Zasledimo ga lahko skoraj izključno na družbenih omrežjih, kjer tekmovalci sami delijo vsebine na to temo.

Na koncu se izkaže, da otroški motokros ni le vznemirljiv šport, ampak tudi kompleksen in finančno zahteven podvig. Matičeva strast in vztrajnost, podprta s starševsko ljubeznijo, naj služita kot opomin, da v ozadju vsakega uspešnega mladega športnika stojijo trdo delo, obilica nenehno rastočega znanja in neizmerno veselje do tega, kar počnejo.