Jožef Kramberger: zdravnik s harmoniko in čebelami

Jožef Kramberger je doktor medicine, specialist splošne medicine, v Lenartu dela kot zdravnik. V devetdesetih letih je prevzel vodenje Zdravstvenega doma Lenart. V času njegovega vodenja je stavba Zdravstvenega doma Lenart večkrat spremenila podobo in se tudi večkrat dogradila. Tako so se prostori, namenjeni zdravstvu v Lenartu, povečali za okrog 1700 kvadratnih metrov.

Je domačin, rojen v Lenartu, prihaja iz zdravniške družine, tako oče kot dedek sta bila zdravnika. Njegov dedek Ludvik je bil avgusta 1919 imenovan za začasnega zdravnika zdravstvenega okrožja Sv. Lenart v Slovenskih goricah. Iz družine Kramberger sta izšla tudi njegov stric Ludvik, znani pediater v Trbovljah, in bratranec, ortoped Slavko (sin veterinarja in kasnejšega župana Občine Lenart). Z družino živi in dela v Lenartu.

Kako se spominjate svojih začetkov kot zdravnik?

Kot zdravnik sem začel delati v Lenartu proti koncu prejšnjega stoletja. To je čas začetka privatizacije zdravstva v Sloveniji, ki ni zaobšla Lenarta. Zdravniško prakso sem začel v Zdravstvenem domu Ormož, ker se po začetni privatizaciji ni natanko vedelo, koliko zdravnikov bo v Lenartu potrebnih. Zadovoljen sem, da sem se kalil na območju, kjer je bilo stanje v zdravstvu v zelo težkem položaju, delali smo tudi 280 in celo 300 ur v mesecu. Po prihodu v Zdravstveni dom Lenart sem videl vso prostorsko žalost in začel opozarjati, da je nujno urediti prostorsko stisko. To je bila tudi moja prioriteta po nastopu direktorskega mandata.

Omenjate privatizacijo zdravstva - ali privatizaciji nasprotujete?

Ne, samo vse mora biti transparentno in enako za vse.

Na kaj ste kot direktor Zdravstvenega doma Lenart v vseh teh letih najbolj ponosni?

Kot sem prej omenil, je bila ob začetku mojega vodenja Zdravstvenega doma Lenart stavba prostorsko neustrezna, prav tako oprema, stara dobrega četrt stoletja. Širitve in obnove smo se lotili sistematično. Najprej je bila na vrsti prenova zobnih ordinacij, nato je sledilo dokončanja prizidka, ki je nekaj let sameval nedokončan. V stavbi zdravstvenega doma sta bili samo dve ordinaciji splošne medicine, ena od teh je bila v najemu zasebnice. Ordinacijo, namenjeno dispanzerju za žene, je najemal drug zasebni zdravnik. Z dokončanjem prizidka smo pridobili dve ordinaciji splošne medicine, ordinacijo medicine in prostore za rentgen.

Po končanju prizidka in prenovi starih prostorov se je lahko v »svoje« prostore selil zdravnik z zasebno prakso, Zdravstvenemu domu Lenart pa so bili »vrnjeni« prostori dispanzerja za žene. To je pomenilo, da smo lahko vzpostavili celoten program, kar pomeni, da je ginekologinja začela delati pet dni v tednu. Prav tako je bila vzpostavljena ambulanta za pljučne bolezni z RTG-jem, pridobljenih je bilo več zobnih in fizioterapevtskih programov, vzpostavljen je bil center za krepitev zdravja in uresničena je bila ideja prenesti staro Devidejevo lekarno v večje in sodobne prostore stavbe zdravstvenega doma. Slednje nama je uspelo uresničiti s takratnim direktorjem Mariborskih lekarn Lovrom Dermotom. Na to sem res ponosen.

Ves čas direktorovanja nekaj gradite, izboljšujete, direktor ste že več kot četrt stoletja. Kaj se je v tem času spremenilo, kdo se je pri tem ob vas še posebej angažiral? Sedaj poteka nadgradnja prizidka, katerega investitor je občina, zato ne bova o zapletih pri tej gradnji, ki se sedaj nadaljuje. Mislim predvsem na prizadevanja za izboljšanje tako prostorskih kot delovnih razmer.

Povedala sva, koliko smo povečali prvotno površino prostorov. V vsem času so mi stali ob strani moji sodelavci. Zunanji sodelavci so bili bolj ali manj domačini, ne smem pozabiti takratnega podžupana Karla Vogrinčiča, arhitektov Branka Krambergerja in dr. Durjave, izvajalcev in donatorjev Stanka Bernjaka, Draga Kereca, Srečka Knupleža in sedanjega častnega občana Bogdana Šavlija kot velikega donatorja Zdravstvenemu domu Lenart. Pri izvedbi so pomagali mnogi, kot na primer Elektro Lenart na čelu z Edijem Golobom, Mariborski vodovod, Upravna enota Lenart z načelnikom Jožetom Kranerjem in vodjem pristojnega oddelka Slavkom Vedernjakom. Nikakor ne smem pozabiti skorajda nepogrešljivega Jožeta Dukariča iz občinske uprave. V okviru svojih pristojnosti sta sodelovala vsakokratni občinski svet in župan.

Kot sva že dejala, pravkar poteka nadgradnja prizidka, katerega investitor je Občina Lenart. Katare prostore boste pridobili po dokončanju prizidka?

Vsak izvajalec ve, da za dejavnost potrebuješ prostore. Zdravstvo se ne glede na trenutne razmere razvija. Prisotni so nove zahteve, novi načini in pristopi, večje in hitrejše diagnostične možnosti, z več osebja in več strokovnjaki. Če želimo v Lenartu v korak s časom, moramo tozadevno postaviti temelje. In to bomo pridobili s prostori v nadzidku, torej prostore za družinsko medicino, dispanzer za žene, pljučni dispanzer, prostore za zobozdravstveno varstvo, ultrazvočno ambulanto in prostore za preventivne dejavnosti.

Dolga leta ste delali pri Sveti Ani, tudi v največjem socialnovarstvenem zavodu, to je v SVZ Hrastovec, vzpostavili ste ordinacijo v Domu sv. Lenarta. Zakaj je pomembna ta širitev zdravstvene oskrbe?

Zdravnica, ki je delala pri Sv. Ani, je sodelovala v privatizaciji zdravstva in pridobila koncesijo, se razume, da ne za Sv. Ano. Tako sem pri Sv. Ani ostal 12 let. Na prošnjo takratnega direktorja SVZ Hrastovec mag. Josipa Lukača sem skupaj s še tremi zdravniki 15 let pomagal kot zdravnik v tem zavodu. Zanimivo in težko delo.

Leta 2008 sem vzpostavil ambulanto v Domu sv. Lenarta. To je zelo težko in zahtevno delo. Delaš s pacienti v njihovem zadnjem življenjskem obdobju. Primerjajte otroškega zdravnika, ki dela z otroki in se lahko ves čas veseli novega življenja, spremlja rast in napredek svojih malih pacientov, na drugi strani pa delo zdravnika s pacienti v zadnjem življenjskem obdobju, ob tem pa so še vsa bolj ali manj nerealna pričakovanja svojcev starostnika …

Kaj pa Jožef Kramberger počne, ko ni zdravnik ali direktor? Ste čebelar, ukvarjate se s fotografijo, všeč vam je zgodovina, učite se igrati harmoniko. Tukaj so še taborništvo, planinarjenje, starodobni avtomobili ...

Na prvem mestu je družina. Zaradi obveznosti sem zamudil mnogo lepih trenutkov, ki bi jih bilo mnogo bolj smiselno preživeti z družino kot pa pogosto biti boj z mlini na veter. Je pa to cena in to neprecenljiva cena, ki jo plačaš, če se odločiš za vodstveno funkcijo. S taborništvom in planinarjenjem se ukvarjam priložnostno. Fotografiram pa rad. Včasih izberem kako fotografijo za uokvirjanje. Dolgo že razmišljam o postavitvi fotografij skupaj z besedili, ki jih občasno zapišem. Čebelarim šele 15 let. Opazujem čebele, ki imajo neverjetno razvito hierarhijo. Vsaka pozna svojo nalogo.

Zanimivo je, da bolj kot gremo proti jugu in vzhodu, več zdravnikov se ukvarja s čebelarstvom. Pogosto v okviru komplementarne medicine, ki poleg čebelarstva vsebuje še mnoge poglede na človeka kot celoto, česar ni mogoče zanemariti. V Sloveniji je tega le za vzorec. Človeka je treba pogledati celostno. Pomislite na 4000 let staro tradicionalno kitajsko medicino, ki je tudi filozofija. Bistvo te je reševanje zdravstvenih problemov tako, da odpravlja vzroke za nastalo bolezen. Ne zdravi samo simptomov.

Na podlagi dognanj tradicionalne kitajske medicine so znanstveniki za potrebe zdravljenja članov ekip v raziskovanju vesolja razvili zdravilne tehnike, kjer telo prejme informacije in energijo, ki ju potrebuje za samozdravljenje. Veličastno. Ojej, ponovno sem se ujel v medicino!

Res je, kaj pa Jožef s harmoniko v roki?

Veste, harmoniko sem se želel učiti pri osmih letih. Takratni učitelj ni imel več prostih mest. Tako sem se učil frule, kasneje sem igral F-bas. To je ogromen instrument, vidite ga lahko pri godbi na pihala. Pred dobrima dvema letoma pa sem se odločil, da se začnem učiti harmoniko (smeh).

Kako vam gre?

No, virtuoz nisem, nekaj pa že znam. Trenutno se učim Slakovo »Moj avto«.

Všeč vam je tudi zgodovina …

Vedno sem imel rad zgodovino. Dolga leta sem želel predstaviti delovanje orlovske organizacije v osrednjih Slovenskih goricah med obema vojnama. Letos se mi je želja uresničila. Zgodovinar dr. Marjan Toš je avtor knjige, ki je pravkar izšla pri lenarški založbi Kreativna Pika. V njej je precej dokumentarnega gradiva, ki ga hranim jaz, saj je bil predsednik orlovske organizacije v Slovenskih goricah moj ded, dr. Ludvik Kramberger.

Prenašate talente na svoje otroke?

Poskušam. Upam, da mi uspeva.