zombi 2

Vpis

Recept za dolgo življenje: malo jesti, malo piti in se gibati

Ga. Bogomila z županom Petrom Škrlecem Ga. Bogomila z županom Petrom Škrlecem

Mnogi jo poznajo kot kuharico pri župniku Rojhtu v župniji Sveti Jurij v Slovenskih goricah, kjer je delala kar 24 let. Skromna, predana, delovna in preprosta. Mislim, da bi te besede najbolj slikovito opisale gospo Bogomilo Zaletinger, ki danes šteje 96 jeseni in se vsakega obiska na njeni domačiji v Jurovskem Dolu nadvse razveseli. Med pogovorom nama je družbo delal mucek Tonic, gospa Bogomila pa je na vprašanja odgovarjala zbrano in tako slikovito opisovala dogodke, da sem na trenutke dobila občutek, da se ji pred očmi izrisujejo slike iz preteklosti. V sobi, kjer je nekoč stala postelja njenih staršev in kjer je v skrajnem desnem kotu stal „šporhet na drva“, ki je v zimskih časih grel "da bog pomagaj", sva midve z Bogomilo poskušali ogreti spomine od leta 1925 naprej.

V družini Zaletinger so se rodile štiri hčerke. Dve sta zgodaj umrli, ostali pa sta Marija in Bogomila. Zaletingerjevi so bili v tistih časih spoštovani in delovni, saj je bil oče tesarski mojster, mama Marija pa skrbna gospodinja in mati. Po svojem 21. letu je kar 24 let preživela v župnišču na trgu v Jurovskem Dolu, kjer je bilo stalno dogajanje. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so v centru Jurovskega Dola delovale kar tri gostilne: Špindler, Platais in Krajnc. Primerjati življenjski standard v tistih časih z današnjimi je, milo rečeno, nemogoče. Če danes delamo, delamo v veliki meri za to, da si lahko kaj več privoščimo. Nekoč so garali, da so lahko imeli za golo preživetje. Kot opisuje gospa Bogomila, so životarili in delali od jutra do večera z golimi rokami, brez strojev. Izbire tako rekoč niso imeli, za to pa tudi dandanašnja mladina težko razume, da je treba za hrano, plačevanje položnic in tudi uspeh ogromno delati. "Ko so moški spomladi rezali župnijsko trto, ki se je nahajala na Vardi, jih je bilo več kot 10 na delu. Zanje sem v "farofi" pripravila kosilo in ga odnesla peš na Vardo – v košari, na glavi! Tudi takrat, ko je bil čas pobiranja sladkih grozdov, sem pripravljala nekaj za pod zob za okoli 20 ljudi in s pomočnico sva to skupaj na glavi odnesli na Vardo. Življenje je muka," pripoveduje Bogomila. V župnišču so imeli tudi konja, ki so ga uporabljali za delo na travnikih in poljih ter pri prevozu "prascov" na tržnico v Maribor. Vožnje z vozom se je lotila tudi ona.

peter3
Sejemski dan v Jurovskem Dolu (60. leta prejšnjega stoletja), arhivska last časopisne hiše Večer

Bogomila pripoveduje umirjeno in hitro. O težkem življenju, ki so ga tod živeli Slovenjegoričani, so se razpisali že mnogi, a le redki smo se iz njihovih zgodb tudi kaj naučili. Velikokrat sem bila priča dogodkom, ki so prikazovali življenje nekoč v Slovenskih goricah, in vedno znova sem dobila občutek, da so ob delu uživali in se imeli lepo, si pomagali, se družili in smejali. Bogomila brez sramu pove, da ni bilo tako: "Ah kje pa, zabave ni bilo nobene, hudo je bilo. Delali smo kot norci! Ko sem šla v Maribor na tržnico prodajat domača jajca, skuto, maslo in smetano, sem se že ob treh zjutraj zbudila! Hoja do Maribora je trajala 3 ure, s tem, da si na glavi moral nositi težo izdelkov, ki si jih želel prodati." Na vprašanje, ali so kdaj bili tudi veseli dnevi, pa hitro odgovori: "Da, lepo je bilo na Jurjevo, 23. aprila, ko je bilo žegnanje, pa ob birmah in podobnih dogodkih. Ljudje so se zbrali in prodajali vse mogoče stvari: od likerjev, medu, vina in še in še. Tudi muzikantje so bili!"

Skromna in preprosta ženička orisuje svojo zgodbo, polno spominov in obrazov, ki jih ni več med nami. Poročila se ni nikoli, saj, kot je dejala, ji ni bilo: "Ni bilo pravega. Nekaj časa je, potem pa si lahko še tepen "hcoj". Ko je župnik Janko Rojht leta 1970 umrl, je tudi Bogomila zapustila župnišče in nato še 12 let delala v kuhinji v gostilni Kos. Veliko, kot pravi, ne potrebuje, tudi posebnih želja nima. Nekoč se je najbolj razveselila rojstnega dneva, saj so jo takrat obiskale njej drage osebe, malo so pojedli in popili, in to je to. Danes rada spije požirek ali dva piva in je velika borka, saj je preživela tudi koronavirus, in to brez večjih zdravstvenih zapletov. V sobi, kjer so stene debele in nosijo veliko zgodb, Bogomili družbo delajo fotografija njene družine, fotografija z županom Petrom Škrlecem, ki jo vsako leto obišče ob njenem rojstnem dnevu, in podoba Marije, ki jo je prejela, ko je zapustila župnišče.

Danes je izjemno hvaležna nečakinji Miliki, ki tako lepo skrbi zanjo in bi verjetno brez njene pomoči že bila "v jami", pripoveduje. Spomini ostajajo, ljudje odhajajo. "Takšno je življenje, vsi pridemo na vrsto," še zaključi Bogomila. Srečno, gospa Zaletinger, naj vam zdravje in pozitivna naravnanost služita še veliko let!

peter4
Poročna fotografija pred gostilno Špindler-Caf. Na fotografiji je tudi župnik Janko Rojht in Slavek Belna z godbo, arhivska last časopisne hiše Večer

Nazadnje urejeno: sobota, 27 november 2021 12:47