Minuli petek, 24. marca, se je evropski poslanec Franc Bogovič mudil na delovnem obisku v Slovenskih goricah. Sprejeli so ga na agenciji Kreativna Pika, kjer so poskrbeli tudi, da je njegov dan tekel kolikor se da gladko. Obisk se je začel in končal »na področju kmetijstva« – Bogovič je uvodoma spregovoril za Radio Slovenske gorice, obisk pa zaključil z dialogom na protestu slovenskih kmetov. Vmes je z županom Občine Lenart Janezom Krambergerjem govoril o spremembah v lokalni samouprav, na ogledu sodobno grajenih novih bivanjskih enot Socialno varstvenega zavoda Hrastovec pa se jima je pridružil še direktor slednjega Aleksander Gungl.

Bogovič je med svojim obiskom v Lenartu na občini obiskal župana, katerim sta spregovorila o izzivih, ki jih prinašajo s strani vlade napovedane spremembe v lokalni samoupravi.
Skupaj z direktorjem SVZ Hrastovec Aleksandrom Gunglom in izvajalcem Marjanom Bračkom so si ogledali gradbišče, kjer je tekom zadnjih mesecev zraslo sedem dislociranih bivalnih enot. Hiške, ki bodo sedemdeset stanovalcev sprejele v prihodnjem letu, bodo omogočile, da se bo pospešila izpraznitev gradu Hrastovec, hkrati pa bodo stanovalcem in stanovalkam omogočeni kvalitetnejši bivalni pogoji. Moderne smernice deinstitucionalizacije namreč narekujejo, da se takšni zavodi selijo v manjše enote, ki pomenijo bolj domače, gospodinjske skupnosti. Gungl se je ob tej priložnosti z Bogovičem posvetoval, kako povezati gradnjo omenjenih bivalnih enot z evropskim projektom pametnih vasi za razvoj podeželja.

Nadalje so se odpravili še na ogled gradu Hrastovec, kjer že potekajo obnovitvena dela baročnega stopnišča. Evropski poslanec si je z zanimanjem ogledal viteško dvorano in notranjost gradu, ki je v dobrem stanju. Tako lokalna skupnost kot trenutni upravljavec si želijo, da urejenost gradu ohranijo tudi po izselitvi stanovalcev SVZ Hrastovec, pri čemer bodo potrebovali pomoč tako države kot tudi Evrope. Franc Bogovič je podprl predloge o namenitvi določenih oddelkih gradu v turistične namene oziroma za nastanitvene dejavnosti po izselitvi zavoda.

Za konec se je evropski poslanec udeležil opozorilnega shoda slovenskih kmetov v organizaciji Sindikata kmetov Slovenije na lokaciji pri Sveti Trojici. Z zbranimi kmetovalci so se povezali v mirnem dialogu; Bogovič je kmetovalce podprl in med drugim dejal, da sta se enega izmed shodov v Sloveniji udeležila tudi njegov sin in nečak, ki se prav tako borita za ustrezne kmetijske pogoje na slovenskih tleh. Bogovič, ki je odraščal v kmečki družini, študiral agronomijo na Univerzi v Mariboru, bil pet let zaposlen v podjetju Agrokombinat Krško, več let vodil družinsko podjetje, v vladi Janeza Janše zasedal položaj kmetijskega ministra, od leta 2014 pa je tudi evropski poslanec, trenutno član Odbora za regionalni razvoj in namestnik v Odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja je med drugim dejal, da so nemogoče omejitve delno povzročene v Bruslju, delno pa v Ljubljani. Povedal je, da stanje razume, in poudaril, da so protestne zahteve identične temu, za kar se zadnja leta trudi in opozarja v Evropskem parlamentu; okoljska politika na področju kmetijstva je šla predaleč in postaja ovira za normalno kmetovanje ter grožnja za prehransko varnost.

33-letna sociologinja Urška Lipovž je v prvi vrsti aktivistka, ki se bori za pravice mladih in odpravo neenakosti, jasno in glasno zagovarja, da se ne izključuje na podlagi spola in spolne orientacije ter se zavzema za družbeno ureditev, ki bo narejena po meri človeka in ne kapitala. Že nekaj let se giblje v piarovskih vodah, že dobro leto pa jo lahko srečujemo kot desno roko ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Lenartčanka, ki je čut do sočloveka in dela v dobro družbe podedovala od mame Jasne Lipovž, je postala tudi borka za pravice ljudi. Ženska, ki v svoji pojavnosti izkazuje nežnost in mehkobo, je v svojih dejanjih kritična, močna, samostojna in vztrajna. Urško Lipovž zanima predvsem področje kulture, umetnosti in glasbe. Z umetniškimi projekti, ki jih je izvajala z umetnico Majo Smrekar, sta nagovarjali in prebujali mimoidoče po ljubljanskih ulicah v času »lockdowna« ter na tak način izražali nestrinjanje z ukrepi tedanje vlade. Opaziti jo je bilo na številnih protestih, v letu 2018 pa se je aktivno vključila v politiko, saj je želela s svojim prispevkom mladim omogočiti boljšo prihodnost.

Prve korake ste naredili v Slovenskih goricah, zdaj pa že več let živite in delate v Ljubljani. Kako vas je izoblikoval domači kraj in vam dal popotnico za življenje v našem največjem mestu?

Kot pravi pregovor, moraš imeti najprej korenine, preden lahko razviješ veje. Odraščanje v domačem kraju je bilo zame lepa izkušnja, prek katere se mi zdi, da sem lahko vzpostavila nek temelj lastne identitete, ki je nikoli v življenju nisem hotela zakriti ali zanikati. To se odraža tudi v tem, da nikoli nisem izgubila slovenskogoriškega naglasa (hehe).

Urška Lipovž z mamo Jasno. Foto: Ana Marinšek

V Sloveniji že več kot 41 % delavcev delo opravlja v atipičnih oblikah dela. Na lastni koži ste izkusili prekarstvo. Lahko o tem poveste kaj več?

Res je, večino življenja v Ljubljani sem se preživljala s prekarnim delom. Na srečo sem imela zadnja tri leta stalnega delodajalca, in sicer društvo Mesto žensk, ki mi je nudilo stabilno in redno delo, tako da sem imela v tem smislu večjo srečo kot večina prekarcev, sploh na polju kulture. Jaz sem imela srečo, vendar se mlad posameznik, ki je primoran odpreti prislini s. p., ne bi smel zanašati na srečo, pač pa na neko stabilno družbeno ureditev tega področja.

Problem prekarstva je, kot že sama beseda prekarnost nakazuje (lat. precarius, kar pomeni nestabilen), da se prekarni delavci po navadi soočajo z nizkimi in nerednimi dohodki, pogosto z nizkimi socialnimi pravicami in negotovimi delovnimi razmerji. Ker jih veliko kombinira več »služb« hkrati, so primorani delati tudi ob večerih, zato se soočajo z izgorelostjo, ki je posledica prekomernega dela in hkrati stresa ob pritiskih negotovosti. Za prekarce je značilno recimo, da si ne upajo zboleti, ker si bolniške zares ne morejo privoščiti.

Učinki prekarnega dela so na nek način eksperiment, kaj se zgodi, ko delavec nima zagotovljenih delavskih pravic. Ta eksperiment pa je v zadnjih desetih letih pokazal dovolj nazorne rezultate, kako pomembne so te pravice za psihično in fizično dobrobit človeka.

Aktivno ste se vključili v politiko. Kdaj in zakaj?

V politiko sem se vključila leta 2018, ko sem prvič kandidirala na parlamentarnih volitvah. Aktivno sem se v politiko vključila predvsem zato, ker se mi je zdelo pomembno, da svoje usode ne prepuščam politiki, ki je v zadnjih dvajsetih letih ignorirala temeljne družbene probleme, s katerimi se soočamo in se bomo soočale predvsem mlajše generacije – stanovanjska problematika, okoljska kriza, prekarno delo ipd.

Lipovževa na shodu. Foto: Danijel Novakovič, STA

Ko ste kandidirali na zadnjih evropskih volitvah na listi Levice, ste dejali, da ste se za kandidaturo odločili zato, da bi si izborili pravico do prihodnosti?

Pravica do prihodnosti pomeni pravico do bivanja in delovanja v prihodnosti. Osnovni pogoj bivanja je dostojen dom, ki si ga mladi, ki nimajo privilegija lastniškega stanovanja, težko privoščijo in si ga bodo, če ne bomo uredili stanovanjske problematike, še težje privoščili v prihodnosti. Osnovni pogoj bivanja je tudi čisto okolje – zrak, voda, hrana, ki je zaradi okoljske degradacije na udaru. Pravica do delovanja pa pomeni, da ima posameznik možnost, da soodloča in sooblikuje družbo.

Andreja Jernejčič je zapisala, da za piarovko ni dovolj, da je »le lepa«. Kako ste se vi znašli v Službi za odnose z javnostmi?

V piarju sem se znašla, ko sem se odzvala na povabilo ekipe Mesta žensk, ki je iskala novo vodjo odnosov z javnostmi. Z Mestom žensk sem pred tem že imela dolgo zgodovino. Najprej kot redna obiskovalka festivala in dogodkov, nato sem se v študijskih letih redno pridruževala ekipi kot prostovoljka in usposabljanka.

Vabilu sem se odzvala predvsem zato, ker sem si želela z ekipo sooblikovati festival in vsebine. Zame je bil to velik privilegij, ker sem se lahko dve leti aktivno ukvarjala z vsebino, vezano na sodobno umetnost in feminizem, prav tako pa sem lahko bila del izjemnega kolektiva.

Kot piarovka sem dajala glas organizaciji in to delo me je izjemno veselilo.

Posebno navezanost in spoštovanje čuti do ekipe iz Mesta žensk, saj je bila velik del njenega življenja. Foto: Nada Žgank

S kakšnimi delovnimi izzivi se srečujete?

V šali bi lahko dejala, da je delo odnosov z javnostmi na ministrstvu predvsem manevriranje med začrtanimi tedenskimi cilji in nepričakovanimi dnevnimi izzivi. Komuniciranje politik enega izmed ključnih državnih organov je predvsem delo, ki terja veliko odgovornosti. In prav sprejemanje te odgovornosti je najbrž največji izziv, s katerim se soočam. 

Delo na ministrstvu je zanimivo in vsak dan zelo razgibano. Foto: Matej Klarič

Kako poteka vaš službeni vsakdan, ga lahko opišete?

Največkrat se službeni dnevi začnejo s kolegiji kabineta. Na začetku tedna tam začrtamo tedenski načrt in se pogovorimo o aktualnih političnih zadevah in zadolžitvah posameznih članov kabineta. Nato sledijo sestanki, kjer skupaj s sodelavci na področju odnosov z javnostmi in ministrom zastavimo komunikacijski načrt. Vsakdan se iz dneva v dan spreminja, sestoji iz terena, obiskov, poročanja o aktualnih ukrepih in politikah ministrstva, odzivanja na vprašanja novinarjev in novinark, medijskega poročanja in pokrivanja vseh dogodkov, ki se ji udeleži minister.

Kako izgledajo vaši vikendi?

Med vikendi rada malo dlje pospim. Trudim se, da med vikendi ne prinesem preveč dela iz službe domov, ker je izjemno pomembno, da se s počitkom ohranja zdravje. Ob dopoldnevih se odpravim na tržnico in potem se najraje zavlečem v kuhinjo, kjer kuham. Velikokrat pride na obisk tudi moj brat. Večere pa med vikendom preživim s prijatelji, na plesišču ali pa na kaki kulturni prireditvi. Če se med vikendi namenim k staršem, pa pustim, da me doma razvajajo s kuho.

V mesecu marcu se je veliko tem posvečalo ženski, njeni emancipaciji in zadnje čase vedno bolj mizoginiji. Kako to doživljate zdaj, ko prvič v zgodovini Slovenije pomembne politične položaje vodijo ženske, vi pa se tako rekoč gibljete v teh krogih?

Na to vprašanje bi odgovorila tako: morda je res, da trenutno pomembne državne funkcije zasedajo ženske, se pa postavi vprašanje, predvsem kakšne politike na teh pomembnih pozicijah ženske zagovarjajo. A se v teh politikah zavzemajo za izboljšanje položaja žensk, odpravo diskriminacij, nasilja ipd. Je pa to, da sta se na najvišji mesti povzpeli ženski, vseeno izjemnega pomena za našo državo, ker smo v polju politike končno razbili stekleni strop. Najbolj spoštujem ženske, ki pozicije moči izkoristijo, da pomagajo drugim ženskam, in prej kot rivalstvo do njih udejanjajo solidarnost. 

Pred nekaj dnevi se je vrnila iz delovnega potovanja iz New Yorka. Z ministrom Luka Mescem sta se udeležila zasedanja v dvorani Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku.

Kdo se po vašem mnenju boji emancipirane ženske?

Družbeni red kot tak (nasmeh). Napačno se mi zdi prepričanje, da so s tem, ko se ženske emancipirajo, moški v težavah. Mislim tudi, da se feminizma moški ne bi smeli tako bati. Na nek način se s tem, ko ženske zavzemamo javni prostor in nismo potisnjene zgolj v tradicionalne skrbstvene vloge, odpre tudi prostor, da moški razvijajo plati sebe, ki jih tradicionalno v zgodovini niso mogli. S tem ko tudi oni prevzemajo del skrbstvenega dela za otroke, lahko, na primer, s svojimi otroki razvijejo lepše in bolj poglobljene odnose.

S prihodom žensk v politiko smo soočeni z drugačnostjo in raznolikostjo, ki je nismo navajeni, vedno bolj se kaže dvojna morala družbe.

Seveda, ljudje v povprečju ne maramo sprememb. In na vse te spremembe se je treba privaditi. Pred desetletji, ko smo si izborile volilno pravico, ko so sufražetke na ulicah skandirale, se je taka sprememba zdela tedanji politiki nezaslišana. Zdaj se nam zdi dejstvo, da lahko ženske volijo, nekaj povsem samoumevnega. Prvoborke in prvoborci za pravice so po navadi vedno najbolj nastradali, generacijam kasneje, ki so že uživale sadove, je bilo lažje. Se pa je pomembno zavedati, da se je treba za že izborjene pravice konstantno boriti. Lep primer je pravica do splava, ki je vsake toliko časa napadena.

V času epidemije, ko smo bili primorani ostati doma, ste se izražali prek različnih umetniških projektov. Kaj ste z njimi hoteli doseči in koga ste nagovarjali?

Ti umetniški projekti so nastali v soavtorstvu z mojo sostanovalko, intermedijsko umetnico Majo Smrekar, ko sva v karanteni nemočno opazovali represijo tedanje vlade v prvem valu korone. Takrat sta nastala dva umetniška projekta. Prvi je bil video z naslovom GOV SHOP, ki je bil narejen za razstavo Svobodno sonce v Mestni galeriji v Ljubljani. Video je v bistvu satira na koronske ukrepe, ki jih je za kulturne delavce predlagala tedanja vlada. Drugo delo pa je nastalo za projekt Moderne galerije z naslovom Umetniki v karanteni, kjer sva vsak dan na oknu na Gregorčičevi ulici (živiva namreč v stanovanju zraven sedeža vlade) predvajali Internacionalo, ki sva jo v luči takratnih razmer vrteli kot himno simbolične mobilizacije v stanju splošne civilne imobilizacije. Akcija je bila referenca na dogodek iz filma Amarcord režiserja Federica Fellinija, ki se v tridesetih letih prejšnjega stoletja odvija v Italiji: ko v zvoniku cerkvice na mestnem trgu gramofon predvaja posnetek Internacionale, ga po hitrem postopku sestrelijo.

Foto: arhiv Levica

Večkrat prihajate domov k mami in očetu na domačo govejo juho. Ko prisluhnete zgodbam, ki jih pripovedujeta, kaj vas najbolj navduši?

Ker je moja mama izjemno zabavna pripovedovalka, oče pa odličen kuhar, se tovrstnih obiskov doma precej veselim. Najbolj me navdušujejo anekdote iz domačega kraja. Lenartčani smo namreč precej zanimivi ljudje, kot najbrž veste.

Z ministrom Luko Mescem ste nedolgo nazaj obiskali Slovenske gorice, kjer si je minister ogledal gradnjo novih bivalnih enot SVZ Hrastovec v Lenartu. Kako so mu bili všeč vaši domači kraji?

Minister pravi, da so to kraji z najbolj gostoljubnimi in dobrodušnimi ljudmi. Celo »gumidefekt« nam tisti dan ni pokvaril dneva.

Ali je vloga ženske v mestu (Ljubljani) v primerjavi s podeželjem (Slovenske gorice) drugačna? Kako jo vi dojemate?

Podeželje v Sloveniji je v povprečju zaradi večje prisotnosti in vpliva cerkve običajno bolj tradicionalno, zaradi tega je tudi vloga ženske na podeželju bolj tradicionalna. Ampak menim, da se tudi to spreminja in da nove možnosti življenja in delovanja žensk prodirajo tudi na podeželje. Ni pa stvar seveda tako enoznačna. Poznam veliko žensk, ki se iz mest selijo na podeželje zato, ker so tam pogoji za življenje ugodnejši. Zato menim, da se tudi ločnice med načini življenja v mestu in na podeželju brišejo.

Svoje delo opisuje kot "manevriranje med začrtanimi tedenskimi cilji in nepričakovanimi dnevnimi izzivi". Foto: Matej Klarič

Danes, v ponedeljek, 13. marca, sta v prostorih Občine Lenart župan Občine Lenart mag. Janez Kramberger in direktorica podjetja GMW, gradbeništvo, mehanizacija Weindorfer, d.o.o. Petra Weindorfer podpisala gradbeno pogodbo za izgradnjo enostranske dvosmerne kolesarske povezave na območju ORP Slovenske gorice: Lenart-Cerkvenjak-Trnovska vas na trasi 5 Lenart – Sveta Trojica za območje Občine Lenart. Zbrane je uvodoma nagovoril Srečko A. Padovnik iz Razvojne agencije Slovenskih goric, ki je podpis današnje pogodbe označil za majhen a pomemben kamenček v mozaiku novih kolesarskih povezav.

Podpisana pogodba zajema izvedbo dvosmerne enostranske kolesarske poti vzporedno z regionalno cesto R3-747/4120 Lenart – Sveta Trojica v dolžini 580 metrov širine 2,5 metra od krožišča v industrijski coni v Lenartu proti Sveti Trojici in dokončno ureditev dvosmerne enostranske kolesarske poti v dolžini 638 metrov širine 2,5 metra od podjetja TBP do zaključka trase na meji z Občino Sv. Trojica v Slovenskih goricah. Ob izgradnji kolesarske povezave pa bo izvajalec zgradil podporne zidove v dolžini približno 50 metrov višine od 0,8 do 2,2 metra, javno razsvetljavo, odvodnjavanje, prometno opremo in zaščito komunalnih vodov. Skupna dolžina po pogodbi izgrajene kolesarske povezave bo znašala 1.218 metrov. Omenjena kolesarka se navezuje na kolesarsko povezavo preko Porčiča do Sveta Trojice in naprej preko Oseka, Cerkvenjaka, Svetega Andraža do Trnovske vasi.

Današnjo pogodbo je župan Občine Lenart mg. Janez Kramberger povzel takole:

"Danes smo podpisali še za zadnji odsek kolesarske poti, ki vodi iz naše industrijske cone proti Občini Sveta Trojica. Gre za kolesarsko pot v dolžini dobrih 1200 metrov. S prejšnjim izvajalcem je bilo delo prekinjeno, zato smo morali pogodbo podpisat z drugim izvajalcem. Računamo, da bodo do začetka druge polovice tega leta ta dela končana. Ocenjujemo, da bo investicija konkretno pripomogla k varnosti in trajnostni mobilnosti naše občine."

Na vprašanje o morebitnih posebnostih ali pričakovanih zapletih med gradnjo kolesarskih poti župan odgovarja:

"Gre za podporne zidove in premostitvene objekte. Občina Lenart ima tri reke – Velko, Pesnico in Globovnico – ki jih je potrebno premostiti. Drugače pa so to kolesarske poti, ki večinoma potekajo ob prometnicah v širini 2,5 oziroma 3 metre, brez večjih posebnosti."

 Zemljevid poteka trase kolesarske povezave.

Pogodbena vrednost teh del je 462.989,75 evra z davkom, skupna vrednost gradnje odseka z oznako 5 za kolesarsko povezavo na območju Občine Lenart pa bo tako, upoštevaje že izvedena dela v fazi 1, znašala 583.009,01 evra z davkom.

Za izvedbo kolesarske povezave na tej trasi je Občina Lenart pridobila sredstva sofinanciranja EU in Republike Slovenije v vrednosti do 291.596,89 evrov. Rok za izvedbo del je do konca junija letos.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

 Foto: Barbara Ribič

Občina Lenart je nosilna občina v projektu »Kolesarske povezave na območju ORP Slovenske gorice«, v katerega je vključenih 11 občin: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart, Pesnica, Sveta Ana, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, Sveti Andraž v Slovenskih goricah, Sveti Jurij ob Ščavnici, Sveti Jurij v Slovenskih goricah, Trnovska vas in Šentilj. Pomemben deležnik v projektu je tudi Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI), ki se je dodatno zavezala izvesti del projekta, ki se nanaša na državno kolesarsko mrežo.

Zaradi obsežnosti projekta, zahtevnosti postopkov in časovnih omejitev za pridobitev in koriščenje evropskih sredstev, so se občine odločile projekt razdeliti po glavnih trasah na štiri projekte/operacije:

• 1) Lenart-Cerkvenjak-Trnovska vas,
• 2) Lenart-Sv. Ana-Trate,
• 3) Lenart-Benedikt;
• 4) Jarenina-Lenart-Zg. Senarska;

V okviru teh projektov, kateri bodo zaključeni letos poleti, je predvidena izvedba okoli 60 km lokalnih kolesarskih povezav in dodatnih 23 km v okviru državne kolesarske mreže. Vrednost lokalnih kolesarskih povezav je ocenjena na 15 milijonov evrov, od tega je okoli 11,2 milijona evrov odobrenih sredstev sofinanciranja in sicer 80 odstotkov iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in 20 odstotkov iz proračuna Republike Slovenije. Ostala sredstva za izvedbo projekta zagotovijo občine vključene v projekt.

Župana Občine Lenart smo povprašali še o morebitnih načrtih za naprej, se pravi, ali je kak del projekta ostal še za naslednjo finančno perspektivo. 

"V naši občini bomo v tej prvi fazi končali, kar smo si zadali. V sklopu teh občin, s katerimi sodelujemo, pa za drugo fazo načrtujemo še okrog 40 kilometrov kolesarskih poti. Na tak način bodo potem Slovenske gorice pokrite s kolesarskimi potmi, s katerimi se bomo navezali na kolesarsko mrežo v Avstriji; preko Cmureka do Ptuja, iz Radgone preko Kapele in Juršincev proti Ptuju ter iz Šentilja proti Mariboru in naprej preko Lenarta proti Gornji Radgoni," je zaključil mag. Janez Kramberger.

Srnjad še imajo, fazana pa le še ob stari strugi reke Pesnice v Sp. Senarski in v remizi Sp. Verjane
Na 69. letnem občnem zboru so člani LD Dobrava v Slovenskih goricah ocenili delo v minulem letu in sprejeli letošnje programske naloge. Kot je poudaril gospodar tega 36-članskega kolektiva zelene bratovščine iz osrednjih Slovenskih goric Vlado Steinfelser, so tudi lani dobro delali. Njihova poglavitna divjad je srnjad, mala divjad pa iz leta v leta v leto upada. » Skupni odvzem srnjadi je lani znašal 116 osebkov. Izgube srnjadi so bile vnovič občutne, največ zaradi povozov (14 osebkov. Divji prašiči lani niso bili opažen,enako ne jelenjadi, razen nekaj primerov damjakov, ki so pobegnili iz obore v Čagoni. V lovišču je stalno prisoten šakal. Dosledno smo izvedli odstrel lisic in s tem zmanjšali njihovo številčnost. Intenzivno se je izvajal tudi odsrel sive vrane. Lova na fazane in zajce nismo izvajali, saj smo število skupnih lovov drastično zmanjšali. Poljski zajec si je tudi v našem lovišču nekoliko opomogel, stalež fazana pa je padel na minimum. Na osnovi monitoringa revirnih lovcev je fazan ostal samo še v predelu stare Pesnice v Sp. Senarski in v remizi v Sp. Verjanah. Poljska jerebica je iz našega lovišča izgnila že pred leti. Še vedno pa imamo solidno zastopano raco – mlakarico«,je povedal gospodar LD Dobrava Vlado Steinfelser. Drugo leto bodo dobraški lovci praznovali 70-letnico ustanovitve.