zombi 2

Vpis
Napovedujemo:
Nina Zorman

Nina Zorman

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aliquam eleifend eleifend adipiscing. Quisque purus tellus, volutpat ut luctus eu, egestas quis nibh. In molestie dignissim lacinia. Website URL: http://www.gavick.com

PGD OSEK vabi na dan odprtih vrat

Kot vsako leto je tudi letos mesec oktober namenjen spodbujanju ozaveščenosti o pomembnosti preventive na področju požarne varnosti. Gasilska društva po Sloveniji pa v ta namen ves oktober pripravljajo tudi različna izobraževanja, dneve odprtih vrat in organiziralo številne druge aktivnosti. Med omenjenimi društvi je tudi PGD Osek, katerega člani vas to soboto, 23. 10. 2021, od 11. ure naprej vabijo, da se udeležite njihovega dneva odprtih vrat.
 
Oseški gasilci bodo za vas ob tej priložnosti pripravili:
- ogled gasilskih vozil in opreme,
- prikaz dela gasilca bolničarja,
- prikaz delovanja radijskih postaj in alarmiranja,
- otroški poligon.
Ob 14. uri bodo izvedli veliko vajo pripravnikov in mladincev s prikazom gašenja in reševanja.
 
vabilo

Matic Arnejčič, vodja reševalne službe v ZD Lenart: "Ljudje, tu smo zaradi vas!"

Ob nas so, ko jih potrebujemo. Pridejo na dom, v našo najbolj intimno zasebnost. Pridejo takrat, ko je nekaj hudo narobe. Nenaročeno in najpogosteje nismo pripravljeni. V izstopajočih rdeče oranžnih opravah pristopijo mirno, z besedo, ki pomirja in dejanji, ki vlivajo upanje. Ob letošnjem 16. oktobru, ki velja za Svetovni dan oživljanja smo se pogovarjali z Maticem Arnejčičem, vodjo reševalne službe v Zdravstvenem domu, kjer svoje »angelsko« delo opravlja že slabih 14 let.

Že kot otrok je rad operiral plišaste igrače. Ljubezen do živali ga je naprej navdihnila za delo veterinarja, a ga je tekom osnovnošolskih let vedno bolj interesiralo delo, ki je polno adrenalina in nepričakovanih obratov. Tako je kot otrok sanjaril, da bo postal reševalec na motorju. Po končani srednji zdravstveni šoli je pripravniško delo opravljal v ZD Lenart na reševalni službi. Takrat si je sam pri sebi rekel: »Evo to je to, kar sem si želel.« Reševalec Matic Arnejčič pove, da so reševalci vedno imeli poseben ugled. In res je. Ko jih vidiš te oblije poseben občutek. Spoštovanje in hvaležnost obenem. Poseben pečat doda uniforma, ko pa spoznaš Arnejčiča od blizu pa ugotoviš, da za uniformo stoji prijazen in srčen človek, s spoštljivimi manirami, z disciplinirano držo in s sijočim nasmehom. Pred nekaj meseci je s partnerko Tino, ki je tudi v zdravstvenih vodah, povil svojo prvorojenko, ki mu vedno znova spreminja pogled na svet in je njuna velika učiteljica.

V vaši karieri se je nabralo že kar nekaj delovnih izkušenj. Če primerjava ugled reševalcev nekoč in danes, kaj se je spremenilo?

Delujemo na relativno majhnem območju in tu so reševalci vedno imeli en tak poseben ugled. Menim namreč, da reševalci pridemo v zasebnost posameznika, ki ga obravnavamo. Pridemo vam na dom, v vašo spalnico, kopalnico, kuhinjo. Ko gospodinja ni pripravljena, da bo vse pospravljeno. Pridemo v neko globoko zasebnost z namenom, da vas rešujemo. Velikokrat tudi vaša življenja. Če so nekoč reševalci bili bolj »ljudski« in so hodili od vasi do vasi, smo delo reševalca nadgradili v bolj profesionalno in strokovno delo. V preteklosti je delo reševalca delovalo po principu »naloži in pelji«. Reševalci so prej delali na transportu, z raznimi tečaji pa so nato prišli delat na reševalno službo, nekaj jih je imelo tudi srednjo zdravstveno šolo. Danes ima že kar nekaj reševalcev v rokah svoja diplomska dela, opravljenih kar nekaj strokovnih tečajev, nekateri še hodijo na fakulteto. S tem se dvigne kvaliteta in pa kakovost samega izvajanja nujne medicinske pomoči (NMP).

Kaj nam je prinesel dispečerski center (DCZ), ki so ga vzpostavili leta 2018?

Od kar smo pričeli sodelovati s DCZ Maribor, se je delo nekoliko spremenilo. Izvoz ekipe NMP deluje po principu triažiranja pacientov glede stopnje nujnosti, katero pa izvaja DCZ Maribor. Ravno zaradi tega je zdravnik nekoliko razbremenjen triažiranja. Stopnjo nujnosti ocenjujejo s 70, 80 in 90. Stopnja nujnosti 70 označuje nenujni prevoz, kateri se mora zaradi karakteristike dogodka opraviti brez zdravnika, brez zvočnih in svetlobnih signalov. Pri stopnji nujnosti 80 izvozimo samo reševalci brez zdravnika, s tem da je to prevoz, ki se opravi pod nujno, torej z vsemi zvočnimi in svetlobnimi signali, čimprej. V tem primeru je človeško življenje v ogrožajočem stanju in rabi takojšnjo pomoč. Pri stopnji nujnosti 90 se v ekipo vključuje tudi zdravnik, tako da smo v ekipi trije, ki oskrbimo obolelega oz. poškodovanega. Zato je tudi pomembno, da smo reševalci dobro strokovno podkovani, saj ogromno stvari naredimo sami. Strmimo k temu, da se čimpogosteje izobražujemo in glede na naš kolektiv bomo skoraj vsi diplomirani. Kakovost dela pri nam se odraža na tem, da smo visoko strokovno usposobljeni. Oskrba poškodovanih ali obolelih je pri nas v NMP ZD Lenart res na visokem nivoju.

Kolikor je znano, si mora reševalec za učinkovito nudenje prve pomoči na terenu oprtati tudi za več kot 30 kilogramov opreme. Kako izgleda delo in delavnik reševalca?

Reševalci delamo t.i. ruski turnus, kar pomeni neenakomerno razporeditev delovnega časa: 12 ur dnevna izmena, drugi dan 12 ur nočne izmene, dva dneva prosto. Delamo v treh ekipah: ena ekipa opravlja prevoze v Ljubljano (onkološki pacienti oz. pacienti, ki gredo iz raznih zdravstvenih razlogov v Ljubljano). Druga ekipa je nenujna ekipa s tremi reševalci, ki dela nenujne reševalne prevoze s spremljevalcem oz. sanitetne prevoze. Tretja ekipa pa je ekipa NMP. V tej ekipi sta dva reševalca in zdravnik, ki se vključuje po potrebi. NMP se zagotavlja 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Moj delovnik kot vodja reševalne službe je zelo pester in razgiban. Zajema delo v samem turnusu in delo v pisarni za vodenje dokumentacije. V pisarni sem načeloma do 5x na mesec po 8 ur, na telefonu pa dosegljiv takorekoč 24/7.

matic1

Verjetno pridejo tudi dnevi, ko je veliko izvozov, ki so tudi zelo naporni. V mislih imam težke dogodke, s težjimi poškodbami.

Našega dela ne moreš načrtovati. Vsak dan in vsaka noč sta različna. Nikoli ne moreš vedeti kaj te čaka v službi. In to ti sčasoma pride v kri. Reševalci, ki smo pripravljeni to delati, smo ena posebna vrsta ljudi. Pridejo dnevi, ko si preprosto ne moremo privoščiti malice ali pa na hitro pojemo kak nezdrav obrok. So pa dnevi, ko si lahko vzamemo »normalen« odmor za malico. Časa je pri 12-urnem delovniku zelo malo, saj smo vedno na terenu. Z vzpostavitvijo dispečerskega centra tudi nismo več omejeni z delom na območju UE Lenart, temveč gremo tudi širše.

Ko ste napoteni na intervencijo preko dispečerskega centra že med samim prevozom prejemate ažurne informacije, kaj se dogaja s poškodovanim oziroma obolelim na samem kraju. Kako ohranite mirno glavo, ko vam sporočijo, da boste soočeni s težkimi poškodbami v katerih so vključeni tudi otroci?

Mislim, da v prvi vrsti moraš biti človek za to. Svoje delo moraš opravljati s srcem, da si z dušo in telesom prisoten, ker drugače tega ne bi zmogel. Sam pravim, da imamo reševalci dva obraza: na eni strani smo srčni, empatični pripravljeni v vsakem trenutku pomagati sočloveku v stiski, po drugi strani pa smo trdi in hladni kot špricar, da znamo ohranjati trezno glavo in strokovno postopati v kriznih situacijah. To ti mora biti dano, tega se ne moreš naučiti. Je pa res, da se tekom samega procesa dela na to nekako navadiš. Prej sem omenjal pomembnost izobraževanja: vsi tečaji in izobraževanja ti »naredijo trdo kožo«. Zakaj? Zato, ker si tudi veliko bolj samozavesten. Nekoč mi je gospod zdravnik, ki je tudi zaslužen za to da sem tako daleč »prilezel«, dejal: »Najhujše je, ko misliš, da lahko rešiš vse. Vsega ne moreš rešiti. Lahko pa narediš tisto, za kar si usposobljen in kar je v tvoji moči.« Nismo Bogovi. Ne moremo rešiti vsega. Prej, ko si to vcepiš v glavo, prej ti je lažje opravljati to delo. Po intervenciji nastopi druga zgodba. Ko se ohladiš, so tu občutki, ki jih ne moreš opisati. Sedaj mi je prišla na misel ena taka intervencija, ki lepo ponazori to, kar opisujem. Otrok star okoli 9 ali 10 let nas je poklical, da ne more zbuditi mamice. Ko smo prišli na kraj ta gospa, ki je bila stara blizu 40 let, ni kazala znakov življenja. Naredili smo vse, kar je bilo v naši moči, na kraju sta bili dve ekipi, dva zdravnika. Trudili smo se, da bi jo ohranili pri življenju, ampak ni šlo. Nekdo bi rekel, vedno ti pač ne gre in je vsaka intervencija podobna drugi. Ni. Najprej se te dotakne dejstvo: relativna mladost same obolele, potem pa prizor, ko stopiš iz prostora, kjer osebo skušaš rešiti. Na hodniku stojita dva otroka, njena sina, stara okoli 9 in 11 let. S solzami v očeh moledujeta: »Pomagajte mamici, zakaj ne gre pomagati mamici.« Še zdaj se naježim ob takih stvareh in mislim, da to globoko v tebi ostane. Tega se boš vedno spomnil.

Kako si ob takih stresnih situacijah pomagate? Imate psihosocialno pomoč?

To rešujemo s tem, da smo homogena ekipa. Tim, ki po intervenciji, zazna stisko en drugega. O teh stvareh se pogovorimo, drug drugega potolažimo in naredimo revizijo dogodka. Poslušamo se, drug drugemu si dajemo spodbudne besede, katere nas peljejo dalje. Če tega ne bi delali s srcem mislim, da ti noben pogovor ne bi pomagal, da bi obdržal ta poklic in delo. Sam menim, da je lahko 10 hudih intervencij in 1 res pozitivna, ki bo zasenčila 10 hudih. To pa zato, ker ko vidiš veselje in zahvalo ljudi, ki si jim pomagal in rešil, je to nekaj nepopisnega. Seveda imamo v našem zdravstvenem domu v Centru za krepitev zdravja psihologe, ki so nam vedno na razpolago. Vsak izmed nas, ki čuti potrebo po pogovoru s strokovno usposobljeno osebo jo lahko tudi dobi. Pred kratkim sta naša dva fanta in zdravnik imeli porod v približno 22. tednu, kjer novorojenec ni kazal znakov življenja. To je bitjece, ki ima vse: rokice, nogice, glavico in to je tudi za nas zelo težko. To so stvari, ki se vsakega dotaknejo, brez razlike, sploh pa še nekoga, ki ima doma otroka. Enkrat so me vprašali kako bi ocenil kakovost našega dela? Menim, da je naše delo najbolj vrednoteno z zahvalo, ki jo dobiš od ljudi, ki jim pomagaš. Lahko se sicer meri z znanjem in vsem ostalim, ampak to, ko se ti nekdo zahvali, da si ga ohranil pri življenju, da si mu pomagal, da zdaj živi, da je še vedno s svojimi – to je nekaj, kar ti nihče ne more povrniti. Ni ga denarja, ki bi lahko nadomestil te občutke.

matic2
Pred približno 14 leti je bilo v reševalni službi okoli 8 zaposlenih, danes je ekipa precej večja.

Ob svetovnem dnevu ozaveščanja o oživljanju me zanima kolikokrat je to prisotno v vašem delu? Ko pridete na teren ali ljudje vedo, kako oživljati oziroma uporabljati AED?

Seveda je pri našem delu prisotno tudi oživljanje, ki pa je zelo zahtevno in naporno delo. Sam sem opravil diplomsko delo na to temo prvih posredovalcev in sem delal analizo kardiopulmonalnega oživljanja in preživetje obolelega ob aktivaciji prvih posredovalcev. Prišel sem do rezultatov, da so še kako potrebni prvi posredovalci, tudi zaradi razgibanega terena, ki ga imamo v UE Lenart. Vemo, da imamo včasih od točke A do točke B oz. do poškodovanega ali obolelega 15 ali 20 minut, odvisno od razmer na cestah. Vemo pa tudi, da so za preživetje najpomembnejše ravno tiste minute od srčnega zastoja do pričetka oživljanja, torej prvih 4 do 5 min, to izgubljeno vrzel ti nadomestijo prvi posredovalci. Tudi, če bi imeli samo 5 intervencij letno z osebo v srčnem zastoju, to je 5 ljudi, ki bi jih lahko mogoče ohranili pri življenju, bi bilo to ogromno. V vsaki občini v UE Lenart bi potrebovali prve posredovalce, torej tiste, ki so vešči uporabe AED in ki bi imeli tečaje, da so vešči upravljanja TPO – temeljnih postopkov oživljanja.

Če se dotakneva še covidnega obdobja: kaj je to pomenilo za vas na urgentni vožnji?

Prilagajanje na neko novo delo. Zaščitne kirurške maske so že od nekdaj v naši osnovni delovni opremi. Virusi so vedno bli in vedno bodo in s tem, ko si nadeneš masko se zaščitiš. Ne samo pri covidu-19 ampak tudi pri drugih nalezljivih boleznih. Bolj nam je bilo nevsakdanje oz. nismo bili navajeni delati s celoobraznimi maskami, ki so nam zagotavljale popolno zaščito. Celoobrazne maske imajo filtre, ki drobnim delcem onemogočajo prehajanje. Kdor je bil v vojski ve, da je delo v celoobraznih maskah, milo rečeno, muka. Tudi delo v skafandrih. Ob uniformi smo morali obleči skafander, potem pa iti na teren. V poletnih časih, ko je zunaj pripekalo 30 stopinj je bilo zelo naporno in utrujajoče. Protokoli oblačenja in slačenja, intenzivno razkuževanje vse opreme, delovnih površin, avtov, ... vse z namenom, da uničimo vse bakterije in viruse. Posledično pa so se tudi dostopni časi podaljšali. Tako oblačenje ti je vzelo npr. 3 minute, ki so pri našem delu velikokrat življenjskega pomena.

Prej ste omenili kako veliko težo imajo besede pohvale. Stopnja žaljivk na račun zdravstvenega osebja je v zadnjem času eskalirala. Ob težkem in napornem delu ste še psovani.

Res je, včasih nas reakcije ljudi tako zelo presenetijo, da smo brez besed. Zato ljudem polagam na srce: mi smo za to, da ljudem pomagamo. Mi nismo za to, da jim odvzemamo svobodo, pravice, ampak pridemo k njim zato, da jim pomagamo. To, da si mora nekdo nadeti masko je spoštljivo do njega in mene. S tem se zaščiti od mene in jaz od njega. Kot sem povedal že prej, ne gre se samo za covid-19. Zdravstveni delavci nismo krivi za stanje, ampak je kriv ta mali virus, ki nam je vsem obrnil življenje na glavo. Če se dotaknem cepljenja, vemo, da je le-to v zdravstvu zasidrano že kar lep čas in tudi z dokazi podprto, da pomaga pri premagovanju nekaterih nalezljivih boleznih. Infektologi oz. zdravniki, ki se ukvarjajo s tem področjem so bili zelo uspešni pri boju s črnimi kozami, tifusom, tetanusom, steklino,... črne koze so edina izkoreninjena bolezen kar je zasluga cepljenja. Tudi takrat, ko je bila epidemija črnih koz v bivši državi Jugoslaviji je bilo cepljenje edina rešitev za zajezitev, nihče se ni vprašal bo ali nebo, ker je bilo zaupanje. S sodobnimi mediji in diskusijami na facebooku ima vsak pravico do svojega mnenja, do nasprotovanja. Nima pa vsak pravice, da se bo spuščal v delo posameznika za kar ni strokovno usposobljen. Tako se tudi jaz ne spuščam v delo, ki ni v moji stroki, zato se tudi ljudje, ki niso v moji stroki, naj ne spuščajo v moje delo. S socialnimi omrežji se je stopnja spoštovanja do prav vsakega poklica popolnoma razvrednotila. Tako v našem poklicu, tako v delu policista, avtomehanika, itd. Mislim, da je to bilo že prej v ljudeh, v epidemiji se je to samo stopnjevalo. Včasih malo sarkastično rečem, da bi vsak rad bil internetni zdravnik. To se odraža tudi na odnosu do nas. Deležni smo žaljivk in bojim se, kdaj bodo te verbalne žaljivke prerasle v fizični nastop proti nam.

Veliko nestrpnosti in žaljivk so bili deležni tudi zdravstveni delavci na odvzemu brisov.

Moje sodelavke in sodelavci, ki delajo na odvzemih brisov so tam za ljudi, zato, da se bodo lahko prosto gibali. Zaslužijo si spoštovanje in ne kritike. Ljudem ne kratimo svobode, ampak jim pomagamo, da bi jo imeli. Pa naj bo to s testiranjem ali cepljenjem. Zdravniki so zaradi ljudi. Reševalci smo zaradi ljudi. Medicinske sestre na vseh teh področjih, ki jih delajo, so tam zaradi ljudi. Nenazadnje ljudje pridejo k nam, ne mi k njim. Tudi, ko mi pridemo k njim, pridemo zaradi njih tja, da jim pomagamo in jim olajšamo pot, ki jo morajo opraviti do zdravstvene ustanove. Z mobilno ekipo cepljenja, pridemo v kraj zaradi tega, ker marsikateri starostnik ni imel prevoza, da bi prišel v zdravstveni dom. Zdaj se je cepil, ker smo prišli v njegovo bližino. Če mi spoštujemo ljudi, naj oni spoštujejo nas. Je pa res, da smo ljudje postali zelo nestrpni, kar je normalno v tem času. Dobimo toliko različnih informacij od različnih kvazi strokovnjakov do strokovnjakov, ki imajo neko težo. Ljudje so zbegani in ne vedo več komu bi verjeli in zato so nestrpni. Potem je povsod prisotno še preverjanje in res je, da ni več take svobode kot je bila in zato se vse to odraža na ljudeh. Ampak vseeno še enkrat polagam na srce: ljudje, tu smo zaradi vas. Mi vam pomagamo, zato dajte imeti odnos in spoštovanje do nas, kot ga imamo mi do vas. Pripravljeni smo vam pomagati, vas reševati, zdraviti. Če bi kot otrok želel postati policist, varnostnik bi vedel, da se bo tu in tam našel kdo, ki bo želel z mano fizično obračunati. Kot reševalec si niti v sanjah ne bi mislil, da če pridem nekoga reševati, če pridem reševati njegovega bližnjega, da bom deležen fizičnega napada. Da, na žalost se je tudi to začelo vedno pogosteje dogajati. Dodam, da nebo pomote, tudi policisti pomagajo in rešujejo.

Kaj mislite, da nas čaka v prihodnosti? Ali bi bilo možno, da bi roboti prevzeli vaše delo?

Ne, roboti nas nikakor ne bodo nadomestili. Dejstvo je, da robot ne more zdraviti duše ljudi. Dušo ljudi zdravi le pogovor, dotik, nasmeh, pogled. In marsikdo rabi ravno to. Tudi če je nevem kako poškodovan ali bolan. Tudi ljudje, ki se zavedajo da so zelo bolani in nimajo več veliko časa bivati na tem svetu, rabijo toplino, dotik, objem, nasmeh, lepo besedo in tudi s tem ga zdraviš. Tako da robotiko kar pozabimo. Mi bomo vedno tukaj za ljudi in vedno bodo tukaj ljudje za nas. Edino kar je pomembno je to, da moramo biti povezani med seboj: tako kot naši pacienti z nami, tako mi z njimi. Razumeti moramo njihove stiske, saj vemo, da stiska človeka naredi drugačnega. To moraš kot zdravstveni delavec razumeti in poznati, ne glede na to ali si reševalec, zdravnik ali medicinska sestra. Vedno sem optimističen človek in gledam pozitivno na svet in prihodnost. Samo preseljevanje ljudi na našem območju je zelo veliko, zato se bomo posledično širili tudi v našem zdravstvenem domu. Tudi zdaj, v tem mojem kratkem obdobju dela, smo se zelo razširili. Kvaliteta dela je že zdaj in mislim, da počasi dosegamo en mali vrh vsega skupaj. Da ta kvaliteta ostaja pa se moraš venomer izobraževati in uporabljati nove smernice, ki jih razvijajo naši strokovnjaki. Ne preda(j)mo se, pozitivna energija naj šiba dalje!

 

V Jurovskem Dolu so postavili posebno zbiralnico za zbiranje odpadnega jedilnega olja iz gospodinjstev

Podjetje Saubermacher Slovenija d.o.o. je s sodelovanjem z Občino Sveti Jurij v Slovenskih goricah v Jurovskem Dolu postavilo posebno zbiralnico za zbiranje odpadnega jedilnega olja iz gospodinjstev. Odpadno jedilno olje iz gospodinjstev se bo tako poleg zbiranja v zbirnem centru Lenart zbiralo še v posebnem namenskem in vedno dostopnem zabojniku na lokaciji: Ekološki otok na začetku parkirišča pri novem pokopališču. Na navedeni lokaciji se poleg odpadnega jedilnega olja zbira še odpadni tekstil ter odpadna električna in elektronska oprema.

Odpadno jedilno olje je kuhinjski odpadek, ki se uvršča med ločeno zbrane frakcije komunalnih odpadkov in ga je prepovedano mešati z ostalimi odpadki, ga odvajati v kanalizacijo ali greznice. V kanalizacijo odvrženo odpadno olje namreč povečuje potrebo po pogostejšem mehanskem čiščenju cevi, povzroči poškodbe cevi ter skrajšuje njihovo življenjsko dobo. Navsezadnje pa je odpadno jedilno olje tudi izvrstna hrana glodavcev in vir neprijetnih vonjav. Odpadnega jedilnega olja ne smemo zlivati v posodo za zbiranje biološke odpadke ali mešane komunalne odpadke, niti ga ne smemo zlivati na lasten kompostnik. Uporabljeno jedilno olje je torej odpadek, ki ga moramo zbirati ločeno od drugih odpadkov, predelati pa ga je mogoče tudi v druge surovine.

Za zbiranje odpadnega jedilnega olja v gospodinjstvih lahko uporabite lastne plastenke, steklenice, kozarce za vlaganje ali podobne posode s pokrovom, ki pa so predhodno očiščene ostale vsebine.

Pomembno je, da k odpadnemu jedilnemu olju ne mešate drugih tekočin, odpadkov ali odpadne masti! Odpadne masti morajo biti namreč zbrane ločeno od odpadnega jedilnega olja in jih prevzemamo v zbirnem centru Lenart ter enkrat letno na akcijah zbiranja nevarnih odpadkov iz gospodinjstev.

Za vsa dodatna vprašanja in pojasnila so vam na voljo v podjetju Saubermacher Slovenija d.o.o. na 02-620-23-00 ali na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

smeti2

Roškarjeva trta je bogato obrodila

V trškem jedru v Jurovskem Dolu ob Kulturnem domu že 5 let domuje Roškarjeva trta. Ne vsakdanja trta, ampak potomka mariborske modre kavčine, ki naj bi bila pri nas najstarejša trta. Za vinogradnike je vsako leto praznik, ko lahko v družbi občank in občanov poberejo pridelane sadove. Tako so tudi v nedeljo, 17. oktobra, člani Društva vinogradnikov Sveti Jurij skupaj z županov, župnikom in ostalih udeležencev opravili trgatev. Svečano trgatev so moški prepustili ženskim rokam, nato je sledilo prešanje grozdja. Ovtar oziroma skrbnik vinske trte Ivan Špindler je zelo dobro opravil svoje delo, saj so bili grozdi polni in zdravi in vse kaže, da bo letošnji letnik zelo dober. Podpredsednik društva vinogradnikov Andrej Dvoršak je z letino zadovoljen in je povedal: “Na četrti trgatvi Roškarjeve trte smo naprešali 10 litov in pol. Sladkorna stopnja je zelo lepa in sicer 15,5, kisline so sicer malo na meji, ampak menim, da bo glede na prejšnja leta, letnik odličen.”  

trgatev2

Kdo je bil Ivan Roškar?

Ivan Roškar (1860 – 1933) je bil svetovljan, ki je ob pomembnem političnem in družbeno - kulturnem delovanju skrbel tudi za znameniti vinograd na Slateniku, ki je bil za tisti čas izjemno velik in zelo zahteven za obdelovanje. V njem je med prvimi v Slovenskih goricah zasadil najžlahtnejše sorte trte in svoj pridelek je znal tudi dobro prodati v kraje po vsej današnji Avstriji ter Kranjski. In dragocen cepič v Jurovskem Dolu upravičeno nosi njegovo ime. Skrbnik te dragocene trte je pravnuk Ivana Roškarja, Ivan Špindler.

Ivan Roškar je bil v prvi vrsti kmet in dober gospodar na lastni kmetiji in v vinogradu, bil je neomajen pripadnik katoliške vere, mož kremenitega značaja in zagovornik slovenskega jezika in kulture v času, ko slovensko ljudstvo pred zakonom ni uživalo enakih pravic kot večinski avstrijski narod. Besede našega sokrajana so ne tako davno nazaj odmevale v deželnem zboru v Gradcu, v avstrijskem državnem zboru na Dunaju ter v skupščini kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Beogradu. Bil je seveda tudi župan domače Malne, kjer se je njegova politična pot začela. Do konca svoje politične poti je ostal neomajno zvest svojim ciljem, da se politično izrazi kot predstavnik slovenskega kmečkega in podeželskega prebivalstva. Veljal je za velikega podpornika slovenske šole in ima veliko zaslug za gradnjo novega šolskega poslopja v domačem kraju leta 1909. Njegova vnukinja, žal že pokojna Cirila Brunčič je po spominu navedla, da so ga pri delu vodili poštenost in občutek za red in pravico.

Ob tedanjem učitelju Mateju Pergerju je bil leta 1902 ustanovitelj bralnega društva Edinost in dve leti kasneje še čitalnice. V tem društvu, ki je imelo svoje prostore v takratni gostilni Krajnc, današnji Plateisovi hiši, so se vsak vikend odvijale prireditve, tombole in čitalnice. Delovanje društva je temeljilo na večštevilčnem pevskem zboru in množičnem uprizarjanju dramskih iger. Ivan Roškar je bil dolgoletni predsednik društva in ga je tudi materialno in moralno podpiral. Ime društva je ponesel tudi na Dunaj in v Graz. Naročene so imeli številne časopise, ki so si jih občani lahko izposojali ter tako krepili bralno kulturo in domovinsko zavest. V tridesetletnem delovanju društva so prirejali tudi predavanja iz različnih področij.

Poleg prizadevanj za gospodarski in kulturni razvoj domačega kraja se je Ivan Roškar v prvi vrsti zavzemal za avtonomijo Slovenije. V vseh svojih nagovorih je izražal pomen slovenskega jezika za slovenski narod. Zavzemal se je za slovenščino v šolah in uradih. Obiskal je ogromno slovenskih in obmejnih krajev, opozarjal na težave preprostega slovenskega človeka in se boril za boljšo prihodnost našega kraja. Bil je dober ljudski govornik in je šel ljudem na roko posebno v času nesreč in vremenskih ujm.

trgatev3

Naročite se na RSS
+27
°
C
H: +29°
L: +15°
Lenart v Slov. goricah
Sunday, 27 June
Poglej 7-dnevno napoved
Mon Tue Wed Thu Fri Sat
+33° +34° +32° +26° +19° +24°
+17° +17° +18° +14° +15° +13°

oglas ovtar