VSESLOVANSKO GOREČ IN POZABLJEN MOŽ ZNANJA, MIRU IN SAMOTE
Milošičev in Slomškov sodobnik, ki je bil rad daleč vstran od javnosti in zunanjega blišča
Oroslav Caf se je rodil 13. aprila 1814 kmečkim staršem Matiji Cafu in Magdaleni Belan v Zgornjih Verjanah pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Pri krstu je dobil ime Jurij, po nemško Georg, doma pa so ga klicali Jirga. Krstno ime si je kasneje v svoji vseslovanski gorečnosti »podomačil« v Oroslav. Osnovno šolo je mladi Jirga obiskoval pri Sveti Trojici, ki je bila v tem času močno nemška. Šolo je začel obiskovati v letih 1820 in 1821 in jo kot izjemno nadarjeni deček nadvse uspešno končal. Starši so bili kmetje in to najbrž kar premožni, saj sicer ne bi mogli poslati sina na gimnazijo in kasnejši študij.
Pet razredno gimnazijo v Mariboru je Caf končal z odliko. Zadnji, šesti razred gimnazije je končal v Gradcu in tam absolviral tudi dva letnika filozofije. Dosegel je odličen uspeh. Nato se je odločil za študij teologije, kar je bila velika želja njegove matere. Na študij v Gradec je mladi Caf prinesel iz rojstnega kraja v Slovenskih goricah ljubezen do materinega slovenskega jezika, vzporedno s tem pa je zgodaj razvijal tudi smisel in veselje do drugih slovanskih jezikov. V duhovnika je bil posvečen kot 23-letni mladenič leta 1837. Najprej je dve leti služil kot kaplan v Lebringu pri Vildonu, kjer je kot samouk nadaljeval z jezikovnimi študijami. Leta 1839 je prišel za kaplana v Fram in v tem kraju pod Pohorjem ostal polnih 20 let, saj se je tukaj dobro počutil. Mir in samota sta mu namreč ugajali in v tem kraju je imel tudi mir pred cerkvenimi oblastmi in ostalimi duhovniškimi sobrati, zato se je lahko zares intenzivno in brez bojazni posvečal svojim študijem in posvetnemu delu. Med službovanjem je na veliko zbiral ljudske pesmi. Posvečal se je zbiranju gradiva in pisal avtorske pesmi – prigodnice, v katerih je med drugim opisoval prebivalstvo in pokrajino. Zbrane ljudske pesmi je Caf dal tudi objaviti. V Framu je pomagal pri ustanavljanju občinske bolnice, nove cerkve, šole, drevesnice in župnijske knjižnice.
Za razliko od sodobnikov je bil Caf dokaj vase zaprt, o znanstvenem raziskovanju in dognanjih ni rad ne govoril in ne razpravljal. Dopisoval si je z mnogimi slovenskimi učenjaki takratnega časa. Zanj je slišal tudi dr. Franc Miklošič in ga leta 1856 celo obiskal. Predlagal mu je, da bi skupaj izdala slovar, kajti Caf je imel "obilne besedne tvarine nabrane, in tudi jaz (Miklošič) imam štiri zvezke spisane v polni obliki. Če ste voljni, izdajva skupaj slovar, na naslovnem listu natiskata se imeni naju obeh, in dobiček bodeva delila". Caf je ponudbo odklonil, ker je ocenil, da je njegovo zbrano gradivo za objavo še nepopolno. Analitiki ocenjujejo, da je s to odločitvijo nastala znatna škoda, saj bi Slovenci dobili slovar izpod peres dveh izobraženih in uglednih raziskovalcev oziroma najboljših štajerskih jezikoslovcev takratne dobe. Nekateri namreč menijo, da je bila za Cafa to usodna napaka. A najbrž le drži ugotovitev, da je treba poglavitni razlog za takšno odločitev iskati v Cafovem značaju. Po naravi je bil namreč zelo občutljiv, preveč kritičen do samega sebe, premalo zamozavesten in odločen, tudi premalo prodoren in se je preveč izogibal javnosti. Po drugi strani se je Caf zavedal, da¸je Miklošič jezikoslovec po osnovnem poklicu oziroma izobrazbi, sam pa je bil vendarle duhovnik in se je z jezikoslovjem ukvarjal kot s stranskim poklicem, lahko bi dejali amatersko, čeprav mu strokovnosti nihče ni oporekal.
Caf je bil nekaj časa tudi v službi v Mariboru, kamor ga je poklical škof Slomšek. A v mestu se ni dobro počutil, postajal je duševno vse bolj načet. Od duhovniških sobratov se je vedno bolj odtujeval, izogibal se je tudi kakršnihkoli stikov z višjo duhovščino in predstojnikom lavantinske škofije v Mariboru. Njegove duševne bolečine so bile vse hujše in hujše, želel si je zapustiti Ptuj in se preseliti v svoj rojstni kraj, nazaj k Sveti Trojici v Slovenske gorice. Tam bi živel kot upokojeni duhovnik. A teh načrtov Caf ni več uresničil, saj so njegovi predpostavljeni sklenili, da ga 3. julija 1874 leta pošljejo v umobolnico v Gradec. Pred odhodom je želel biti Caf malo sam in opraviti molitev. Tedaj je ptujski prošt v Cafovo sobo poslal strežnika, ki pa ni bil deležen prijaznega sprejema. Caf ga je namreč osorno ogovoril, da naj mu razloži, kaj želi od njega. Povedal mu je tudi, da nima denarja in da naj ga pustijo pri miru, da bo lahko opravil svojo molitev. Strežnik je po takšnem obnašanju zapustil Cafovo sobo iz katere se je nekaj trenutkov kasneje zaslišal pok. Oroslav Caf se je ustrelil in si sam vzel življenje. Pokopali so ga na tiho v soboto zvečer ob sedmi uri na ptujskem pokopališču. Tam so mu postavili spomenik s preprostim napisom. »Oroslav Caf, umrl dne 3. julija 1874. 60 let star.« Ob stoletnici smrti leta 1974 mu v rojstnem kraju v Zgornjih Verjanah pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah odkrili spominsko ploščo.