zombi 2

Vpis

Kaj nam je razkrila s. Nikolina Rop

Zdenka Krautič in s. Nikolina Rop. Foto: Maksimiljan Krautič Zdenka Krautič in s. Nikolina Rop. Foto: Maksimiljan Krautič

Domačinka s. Nikolina Rop je že več kot petdeset let v redu šolskih sester sv. Frančiška. Je častna občanka občine Lenart, ki je s svojim marljivim delom na področju kulinarike ime Slovenskih goric ponesla širom Slovenije. Velja za priznano kuharico in je avtorica več kuharskih knjig.

Da je kljub prepoznavnosti skromna in prijetna sogovornica, smo spoznali tudi na sredini slovesnosti ob 60. obletnici ustanovitve Knjižnice Lenart, kjer je bila osrednja gostja, obenem pa je napisala tudi spremno besedo k naši kuharski knjigi Ke 'mo jeli?, ki smo jo v Knjižnici Lenart izdali ob prej navedenem jubileju.

nikola3

Rojena je v veliki družini sedmih otrok, kot najstarejša. Prav zato je morala že v zgodnjem otroštvu pomagati  materi pri gospodinjstvu ter skrbi za mlajše brate in sestre. Prav mati je bila tista, ki jo je prva uvedla v svet kulinarike. Med pogovorom je poudarila še, da se je veliko naučila tudi na gospodinjskih tečajih v osnovni šoli v Lenartu ter naučeno z veseljem preizkušala doma.

nikola2

»V tistem času ni bilo takšnega obilja kot danes, limona in margarina sta bili pravo razkošje,« je dejala s. Nikolina. Kot najstarejša, je morala hitro od doma in bila je vesela, da so ji starši omogočili, da se je lahko vpisala v gospodinjsko šolo v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, ki so jo vodile sestre sv. Frančiška. Šele tam je pričela razmišljati o vstopu v samostan, obenem pa je sanjala tudi o družini. V Avstriji je delala dve leti v turizmu kot kuharica in gospodinja, da si je kaj prislužila. V tem času se je odločila, da se vrne v domovino in vstopi v samostan. Poklicala je sestro Vendelino  in se leta 1970 preselila k šolskim sestram sv. Frančiška v samostan Repnje, kjer se je leto dni kasneje zaobljubila. Tam so jo poslali v srednjo medicinsko šolo, ki jo je tudi končala, vendar se v tem poklicu nikakor ni našla. Z velikim veseljem je sprejela delo v kuhinji, ki ga je nenehno nadgrajevala in izpopolnjevala jedi, okuse. Več kot dvajset let je svoje znanje na kuharskih tečajih predajala mlajšim rodovom, najprej v samostanu Repnjah,  kasneje pa na Brezjah.  Po njenih besedah sodeč, ji je bilo delo s tečajnicami izziv in v veliko veselje hkrati ter navsezadnje sprostitev. Ponosna je, da je bilo veliko tečajnic tudi iz naših krajev – še vedno se jih spomni. Iz njenih besed, spominov na to obdobje je med pogovorom na dogodku vela toplina, srčnost in predanost, ki jo je čutila in jo še čuti ob delu z ljudmi. Njeno sodelovanje z mediji se je začelo s tednikom Družina, kjer so jo povabili k pisanju kratkih, enostavnih receptov s preprostimi sestavinami. Ker je bilo zanimanje za njene recepte res veliko in so bralci želeli, da bi bili nekako izdani, so se uredniki odločili, da bodo izdali knjigo, ko bo receptov več kot sto. In jih je bilo… Vsako leto več, vsaki dve leti je izšla drobna knjižica. Čez nekaj let je izšla posodobljena izdaja v trdi vezavi, ki je na voljo za izposojo tudi v Knjižnici Lenart. Recepte je prispevala za mesečnik Ognjišče, še vedno pa sodeluje z radijsko postajo Ognjišče, kjer so sprva recepte snemali vnaprej, bralci pa so želeli slišati predvsem nasvete v živo in tako je nastala pogovorna oddaja, ki jo pripravlja že sedemnajsto leto.

nikola4

Na vprašanje o sodobnem času, kuhanju in o tem, da se vse redkeje zberemo za družinsko mizo, je dejala, da lahko jedi pripravimo tudi vnaprej in to uporabimo takrat, ko nam zmanjka časa. Poudarila je, da je pri pripravi hrane pomembno uporabljati domače sestavine z vrta, sezonsko sadje, zelenjavo in tudi z ostanki hrane ravnati preudarno.

In katero slovensko jed je posebej izpostavila? »Ni ga čez dobre koruzne žgance z ocvirki in toplim mlekom, lahko so tudi »ožejeni« ali ajdovi žganci…« Ob vprašanju, v čem je skrivnost dobrega kruha? Je odgovorila kratko in jedrnato: »Veselje gospodinje!« In še: »Dober kruh mora biti prav zamešen –  dobro pregneten. Nujna je ravno prava trdota testa, večkrat bo vzhajal, boljši bo…«

Hvaležna je bila, da je lahko kot gostja v Knjižnici Lenart za nekaj trenutkov podoživela delo, ki ga je opravljala dolga leta na gospodinjskih tečajih, v zadnjih letih pa je prevzela kuhinjo pri šolskih sestrah na Brezjah. »Zadovoljstvo je tisto, ki nas dviga in povezuje,« je dejala ob koncu in nam zaželela uspešnega dela še naprej.

Zdenka Krautič

Nazadnje urejeno: nedelja, 12 junij 2022 16:07