Da se ne pozabi: holokavst ali šola za večni opomin človeštvu

Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na holokavst

Holokavst /gr. holokaustos: holos-celota; kaustos-zažgan/. V grški mitologiji pomeni vrsto žgalne daritve, pri kateri se darovana žival povsem zažge. Judje uporabljajo namesto termina holokavst termin šoa (heb. HaShoah − katastrofa). Biblijska beseda šoa je postala ustaljen hebrejski pojem, zlasti v Evropi in Izraelu, in označuje holokavst v 40. letih 20. stoletja. Predvsem zaradi teoloških razlogov večina Judov raje uporablja izraz šoa, saj z besedo holokavst povezujejo antične grške poganske obrede.

Čeprav lahko govorimo o nastavkih holokavsta že leta 1933, pa je bila uradno sprejeta odločitev o »dokončni rešitvi« judovskega vprašanja 20. januarja 1942 na Wanssejski konferenci pri Berlinu. Motor te konference, na kateri so bila uradno sprejeta in potrjena vsa izhodišča za uničenje evropskih Judov, je bil Reinhard Heydrich, sam projekt dokončne rešitve pa je pri Gestapu vodil Adolf Eichman. Zanj je bil značilen radikalni antisemitizem že od mladih let dalje in je bil obseden z idejo, da Judje ogrožajo čisto arijsko raso. Glavni strateg genocida pa je bil Heydrich, ki je želel dosledno izpeljati Hitlerjevo navodilo o popolnem izkoreninjanju Judov. Bil je tudi vodja SD – Sicherheitsdiensta, varnostne službe NSDAP. »Arogantni in ledenohladni« Heydrich je bil hkrati vodja glavnega državnega varnostnega urada – RSHA in ga je Hitler imenoval kot »človeka z železnim srcem«. Hitlerja na Wanssejski konferenci, ki je bila grozljiv korak h genocidu, ni bilo, je pa zanjo vedel. Nekateri raziskovalci ocenjujejo, da se Hitler ni hotel neposredno vpletati v to usodno odločitev, je pa za začetek organiziranega genocida dal načelno pooblastilo Heydrichu. Po atentatu nanj v Pragi 27. maja 1942, po katerem je Heydrich podlegel, je projekt »dokončne rešitve« prešel v roke Himmlerja in SS ter njegovih najožjih sodelavcev in nosilnih ideologov rasne politike (Rosenberg, Eichman).

Preganjanje Judov in drugih »manj vrednih ras« je izhajalo poleg vojaških razlogov iz znane rasistične ideologije, za katero so bili Slovani (Poljaki, Rusi, Srbi, Slovenci), Judje, Romi in Sinti ljudje nižje vrste in brez vsakršnih pravic. Nacistični vodja Adolf Hitler je že v svojem razvpitem govoru o judovskem vprašanju 16. septembra 1919 v Gemlichu zapisal, da

»antisemitizem ne sme temeljiti na čustvih, temveč na dejstvih, pri čemer je prvo dejstvo to, da je judovstvo rasa in ne religija. Čustveni antisemitizem bi porajal pogrome,« je menil Hitler in dodal, da »antisemitizem, utemeljen v razumu, mora po drugi strani peljati k temu, da se jima sistematično odvzamejo vse pravice. Njegov glavni cilj mora biti v vsakem primeru popolna odstranitev Judov.«

Tako so bili prvič javno odkriti tudi ključni elementi Hitlerjevega Weltanschauunga (svetovnega nazora), sloneči na antisemitizmu na podlagi rasne teorije in »ustvaritve zedinjajočega nacionalizma, ki je slonel na potrebi po boju proti zunanji in notranji oblasti Judov«. Strinjati se moramo, da je njegovo globoko sovraštvo do Judov veljalo za »nenasitno manično obsedenost z Judi in od leta 1920 se ta obsedenost pokaže malodane v vsakem govoru – za vsem zlom za Nemčijo stoji podoba Juda«. Vse do zloma tretjega rajha maja 1945.

Simbol holokavsta ostaja največje nemško uničevalno taborišče v okupirani Poljski – Auschwitz. Nacistični taboriščni kompleks Auschwitz, ki so ga sestavljala tri najpomembnejša taborišča, in sicer koncentracijsko taborišče Auschwitz I, uničevalno taborišče Auschwitz II (Auschwitz – Birkenau), ki je bilo kot najhujše uničevalno taborišče del projekta »končne rešitve« judovskega vprašanja, in delovno taborišče Auschwitz III (Auschwitz – Monowitz), je 27. januarja 1945 osvobodila sovjetska Rdeča armada. Našli so le nekaj tisoč (približno 7.200) živih okostnjakov in na kupe trupel. Sredi januarja 1945 so namreč enote SS začele z evakuacijo okoli 60.000 taboriščnikov Auschwitza, ki so jih prisilili na »marš smrti«, v katerem so jih želeli premestiti v taborišča na zahodu, pri čemer so se jim pridružili tudi taboriščniki iz drugih taborišč. Taboriščniki so trpeli zaradi hladnega vremena, lakote in splošnega pomanjkanja, veliko jih tega pohoda ni zmoglo, to pa je pomenilo njihov konec. Kdor je namreč zaostal oziroma ni zmogel nadaljevati poti, je bil ubit. Zato se je treba tega zla vedno znova spominjati, da se ne bi več ponovilo.