»Gibanca je prva narodna jed štajerskih Slovencev.«

196 let od prvega zapisa besede gibanca in 165 let od opisa slovenskogoriške ali štajerske gibance

V Slovenskih goricah moramo vedno uporabljati staro in narečno besedo gibanca za najznačilnejšo slovenskogoriško praznično jed. Pristna gibanca iz krušne peči je izjemna in točno opisana jed. Beseda izvira iz ljudskega izročila in starih zapisov.

Gibanca je nastala iz besede giba ali plast vlečenega testa, na katero polagamo sir (skuto) in poverhnje (smetano). Več gib prekrivamo in polnimo z nadevom skute in smetane. Po najstarejšem viru – ljudski pesmi – se lahko dodajo še orehi. V ljudski pesmi Oreh, ki jo je našel Peter Dajnko, so bili orehi namenjeni še za povitice (potice), olje, krapce, postružnjače (pogače iz krušnega testa) in kruh.

»Rasi, rasi oreh moj!
Mastni, sladki sadec tvoj
Nas v' gibanci veseli,
Lehko gre po guteci.«

(3. kitica pesmi)

Po do sedaj znanih zapisih je Peter Dajnko v zbirki Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem (Radgona 1827) prvi zapisal besede gibanca leta 1825 in jih drugič tiskal leta 1827 v pesmih z naslovi: Orač, Mlatitba, Truden kmet, Mlinarska bratošina, Mlinar, Oreh in rešitev uganke št. 36.

Besedo gibance je navedel tudi Anton Krempl v prvi obširnejši slovenski zgodovinski knjigi Dogodivšine štajerske zemle (Gradec 1845), ko je našteval in opisal značilne jedi štajerskih Slovencev. Krempl je hvalil Goričanke, ki so mu pekle najboljše gibance.

Najlepše pa je o gibancah pisal pred 165 leti Koloman Mulec (12. 1. 1856) v članku Običaji štajarskih Slovencov pri snubljenji in svatbah, ki je izšel v Kmetijskih in rokodelskih novicah: »Gibanca je perva narodna jed štajarskih Slovencov. Napravi se iz pšenične moke, sira in poverhnje. Naj pred se vzame testo; se na loparji raztegne, nekaj čez lopar potegne, in s sirom in poverhnjo namaže; potem se giba od testa, čez lopar potegnjenega, proč položi; tedaj pride spet sir in verhnja in tako pride poredoma več gib. Gibanca se dene na loparji v peč; kuharca skerbno pazi, da se lepo speče, po tem jo na loparji iz peči potegne. Gibance so dobra jed ; znajo pa jih štajarski Slovenci, posebno pa Dolanci, prav dobro peči. Tedaj pesem gospoda Verbnjaka:

»Še Bog za Dolance
Naj bolj skerbi.
Glej! vino, gibance,
S tem nas živi;
Zdaj bratec pij, sestra vžij,
Bratec pij, sestra vžij
Vino, gibance,
S tem nas živi!«

Vlečeno testo in orehe smo v Slovenske gorice verjetno dobili v petnajstem ali šestnajstem stoletju skupaj z obiski in napadi vojakov Osmanskega cesarstva. Na vojaških pohodih so se sladkali z baklavami, ki so jih najbrž uvozili iz Arabije v Carigrad in nato čez Balkan do Dunaja. Postružnjače in druge pogače (iz kvašenega testa) so v naših krajih razširili Rimljani in ocvirkovka je naša najstarejša »pica«. Pesem Oreh dokazuje, da je orehova potica tudi stara slovenskogoriška dobrota. Kruh so pekli v Slovenskih goricah naši daljni predniki že v času mlajše kamene dobe, ko se je začel razvoj kmetijstva v Podonavju.

Besedo gibanica pa naj uporabljajo Prekmurci, Medžimurci, Zagorci, Slavonci, Srbi in drugi za gibanci podobne ali drugačne jedi.

Besedilo in foto: Janez Ferlinc