Vpis
dr. Marjan Toš

dr. Marjan Toš

Judje so praznovali novo leto 5783

Roš hašana, tudi roš ha-šona, je judovsko novo leto, ki se praznuje na 1. in 2. dan meseca tišrija, sedmega meseca judovskega koledarja. Tišri je po gregorijanskem koledarju v obdobju od septembra do oktobra – Letošnji praznik je bil med 25. in 27. septembrom

Tako kot Judje po vsem svetu so tudi člani Judovskega združenja Slovenije – skupnosti tradicionanih Judov, v lendavski sinagogi že praznovali novo leto 5783. Praznovanja so se med številnimi uglednimi gosti udeležili tudi veleposlanica Republike Avstrije v Sloveniji Elisabeth Ellison – Kramer, poljski veleposlanik v Sloveniji Krzysztof Olendzki in rabin Ariel Haddad. Udeležence je pozdravil in nagovoril MMag. Elie Rosen, predsednik tega judovskega združenja, nato pa je z izbranimi besedami pomen praznovanja novega leta predstavila še avstrijska veleposlanica.Obiskovalce v prepolni lendavski sinagogi je navdušil koncert judovske radostne glasbe Romana Grinberga in Klezmer –Swing Quarteta, ki je doživel stoječe ovacije občinstva. Bogat večer so sklenili s sprejemom v predverju lendavskega doma kulture s košer pogostitvijo in glasbeno spremljavo.

Roš ha-šona (Rosh Hashanah) je v hebrejšćini “začetek leta”. Judje na praznik novega leta obhajajo stvaritev sveta, praznik pa se poleg jom kipurja precej razlikuje od ostalih, "radostnih" judovskih praznikov. Na roš ha-šano se namreč Judi osvobajajo duševnih tegob, da bi v novo leto vstopili očiščeni od greha. Od tod izvira tudi običaj, da verniki prvi dan praznika odidejo na obalo morja ali reke ter simbolično odvržejo svoje grehe.Roš ha-šona predstavlja neke vrste uvod v praznik jom kipur, deset dni po novem letu, ko se vsi odrasli judje postijo in preživijo nekaj časa v sinagogi, da bi dobili odpuščanje za svoje grehe.

Od uničenja jeruzalemskega drugega templja leta 70 pr. n. št. in rabinovanja Johanana ben Zakkaija dalje judovsko normativno pravo določa, da se roš ha- šona praznuje dva dni, vendar ga nekatere skupnosti praznujejo samo prvi dan, ker drugi dan v Tori ni omenjen. Judje si po starem običaju voščijo: »Bodi zapisan za ugodno leto«. Veselo in radostno praznujejo, v najlepšh oblačilih, da bi pokazali Gospodovo usmiljenje. V sinagogah prevladuje bela barva, simbol čistosti, hazan (kantor) in rabi (rabin je človek z visoko avtoriteto, v judovski kulturi poučuje in svetuje ter ima v judovskih skupnostih vlogo osrednjega svetovalca)sta odeta v kitel (belo oblačilo ali bombažno ogrinjalo kot simbol čistosti). Posebne praznične jedi, odbrane zaradi svoje dobrodejne simbolike, naznanjajo srečo prihodjemu letu (kruh,med). Po starem izročilu je treba pojesti tudi živalsko ali ribjo glavo, da boš v prihodnjem letu »glavni«. Roš ha-šona, imenovana tudi sodni dan, vpelje obdobje sojenja človeštvu, ko Bog kralj nebeški sede na svoj prestol in za leto dni določi usodo vsakemu posameziku. V nebesih se odprejo tri knjige: ena za prave poštenjake, ena za prave podleže in še ena za tiste, ki nso ne prvo in ne drugo.

V davnini se je judovsko leto začelo v jeseni in sledilo letnim časom setve, rasti ter žetve, košnje in obiranja sadja. Letnim časom so bila prilagojena tudi velika kmečka praznovanja. Najstarejši znani predpisi so predpisovali tri praznike: praznik nekvašenega kruha, ki je simboliziral revščino po izgonu iz  Egipta in se je praznoval v mesecu abíbu, praznik žetve, ki je bil sedem tednov kasneje in praznik spravila pridelkov. Praznik novega leta so oznanili s trobljenjem na ovnove rogove (šofar), potem pa so opravili strogo predpisano žgalno daritev. Iz literature je poznano, da so Judi novo leto praznovali že dolgo pred njegovo prvo pisno omembo. Ob novem letu si Judi voščijo zelo na kratko: »Šana tova!«

Naravo smo si izposodili od naših vnukov, mar ne?

KAJ SE ZARES DOGAJA V DELU PESNIŠKE DOLINE PRED GOČOVO – CIVILNA INICIATIVA OPOZARJA NA SEKANJE GRMIŠČ IN OBVODNEGA DREVJA
Dolga leta spremljam in dokumentiram spremembe v življenjskem okolju poljske (male) divjadi v Slovenskih goricah s poudarkom na Pesniški dolini in v dolinah pritokov reke Pesnice. Pred leti so bile spremembe v primerjavi z dogajanjem v zadnjih nekaj letih dokaj mile, potem pa se je zgodil preobrat in večina remiz, mejic, živih mej, grmišč in vetrobranskih pasov je padla pod sekirami in izginila v ognjenih zubljih. Kar je izgubljeno, je izgubljeno. Prve posledice se že čudijo, saj je zaradi sprememb v okolju poljska jerebica iz osrednjih delov Pesniške doline dobesedno izginila. Podobna usoda čaka prepelico in za konec še fazana. Tu pomoči ni več in s tem se je treba sprijazniti. Sprašujem se, če se tega v lovskih In naravovarstvenih organizacijah zavedajo ali pa jim je počasi za vse skupaj že malo mar, saj s(m)o tudi lovci vse bolj nemočni.

Pri meni se je oglasilo nekaj članov lenarške Civilne iniciative, ki so me zelo korektno opozorili na sekanje grmišč in drevja ob meliorirani Pesnici pri mostu pred Gočovo in v bližini nekdanjega Matjašičevega mlina. Res se tam nekaj dogaja, a to, kar sem videl na lastne oči, se mi (še) ni zdelo tako dramatično. Pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja! Vedno se da najti rešitev, zato bi predlagal, da bi se vsi deležniki, ki jim je za naravo vsaj malo mar zganili, posedli za mizo in si brez dlake na jeziku mirno in preudarno izmenjali strokovne – poudarjam strokovne in tudi zakonske poglede. Mogoče bi lahko še marsikaj rešili. Razumem vodarje, ki morajo opraviti svoj del posla, da ne bo poplav, razumem kmete, ki si želijo večje pridelke/čeprav ne manjka kritikov, ki govorijo tudi o pohlepu za vsako ceno/, a razumeti bi morali tudi naravovarstvenike, med katerimi so zagotovo tudi člani Civilne iniciative. Z njimi vred pa tudi lovce, saj je lovska organizacija ena od nevladnih naravovarstvenih organizacij. Upam, da se na primeru dogajanja ob Pesnici lovski kolegi prizadetih LD tega zavedajo. Nujen je strpni dialog, kajti če bomo molčali in tiščali glavo v pesek, se ne bo zgodilo nič. Mejic in živih mej ne bo več, vetrobranskih pasov tudi ne, kritja za malo divjad in ptice še manj ... To je pač treba vedeti!.

Ne bo odveč ponoviti, da v mejicah živijo, se hranijo ter se vanje zatečejo številne živalske vrste. V naravnih mejicah lahko najdemo tudi veliko pestrost rastlinskih vrst, ki je običajno podobna rastlinstvu okoliških gozdnih robov. Žal tudi gozdni robovi padajo pod sekirami in motornimi žagami, se nenehno redčijo in s tem mala – poljska divjad izgublja še tista zadnja varna pribežališča za preživetje. Marsikje še kar naprej brez milosti pojejo sekire in brnijo motorne žage, kar je v teh energetsko težkih časih sicer razumljivo, a na dolgi rok škodljivo.

Lovci in naravovarstveniki dobro poznamo mnenja strokovnjakov, kako učinkovito lahko goste mejice (pa tudi žive meje in vetrobranski pasovi) ščitijo površine pred izgubo rodovitne prsti zaradi vetrne in vodne erozije. Kot blažilec vetra vplivajo tudi na manjše izhlapevanje vode in še na marsikaj. Zdaj se ljudje s tem marsikje že strinjajo, saj mikro klimatske spremembe v Pesniški dolini občutijo na svoji koži. In če se bodo omenjeni procesi nadaljevali, jih bodo še bolj! Narava dobro plačuje in z visokimi obrestmi – kaznuje. To si velja zapomniti!

  • Published in Narava
  • 0

Voličina v Slovenskih goricah skriva zgodovino

Voličina v Slovenskih goricah je zanimivo in naglo razvijajoče se krajevno središče in sedež istoimenske krajevne skupnosti v Občini Lenart. V krajevnem središču je župnijska cerkev sv. Ruperta. Zdajšnja cerkvena stavba je nastala med leti 1519 do 1538. V osnovi je to gotska cerkev s šilastimi okni in gotskimi oporniki na zunanji strani. Poleg glavnega oltarja, ki je posvečen sv. Rupertu, ima cerkev še štiri stranske oltarje. Vseh pet baročnih oltarjev in prižnica, je delo mariborskega kiparja in rezbarja Jožefa Holzingerja in njegove delavnice. Oltarji so nastajali od leta 1760. do 1772. Zgodovina cerkve sv. Ruperta v Voličini je povezana z bližnjo hrastovško graščino. Desetletje in pol po smrti ambicioznega lastnika gradu Hrastovec, strastnega zbiratelja Erazma Friderika grofa Herbersteina (1631–1691), je do vratu zadolženo gospostvo Hrastovec od upnikov odkupil član glavne linije Herbersteinov, Janez Ernest I. (1671–1726). Iz hrastovške linije je takrat v glavno linijo prešlo tudi odvetništvo bližnjih župnijskih cerkva sv. Lenarta pri Lenartu in sv. Ruperta v Spodnji Voličini, v katerih je imela hrastovška linija grofov Herbersteinov družinski grobnici. Tudi zato je vredna ogleda.

Sicer pa so hrastovški gospodje bili zelo pobožni in so jim v obeh cerkvah brali svete maše. Lenart je bil tudi pod patronatom Hrastovca in razvoj trga je bil lep čas v dobršni meri odvisen od njih. Sčasoma je ta vpliv upadel, vezi med gradom in trgom pa so še vedno ostale. Pravzaprav do konca druge svetovne vojne, ko so konec aprila 1945 zadnji Herbersteini zapustili grajsko poslopje. Grad je bil nekaj časa zbirno taborišče OZNE, leta 1948 pa je bil v njem ustanovljen socialni zavod za duševno in živčno bolne. Vse kaže, da bo čez nekaj let prazen in to bo za lokalno skupnost velikanski izziv. Treba bo pripraviti dobre projekte in grad umestiti v celovito turistično ponudbo s specifično vsebino. Morda bi kazalo razmisliti celo o muzeju čarovništva, saj so se na gradu odvijali čarovniški procesi. A to je samo ena od idej, treba bo oblikovati projektno skupino ljudi različnih strok, ki bodo pripravili program. Tragedija bi namreč bila, če bi po odhodu Zavoda grajsko poslopje zelo propadati. Nekaj tovrstnih praks v Slovenijo poznamo, Hrastovec naj ne bo med njimi. Verjamem, da se lokalna skupnost zaveda, da jo čez nekaj let čaka res odgovorna naloga, ki pa se bo lahko realizirala tudi z dobrim sodelovanjem države. To je ena od možnosti, drugi vidik pa je zasebno partnerstvo, ki je lahko dolgoročno še najbolj uspešno. A grad je velik in treba bo res dobro premislili, kako in kaj. Pri snovanju programov pa vsekakor ne bo smela ostati pozabljena cerkev sv. Ruperta v Voličini, ki je bila mnogim hrastovškim gospodom zelo pri srcu.

volicina2

Projekt Park spominov Jurovski Dol v polnem teku

JESENI SPOMINSKA PLOŠČA IN ZGODOVINSKI VEČER O GREGORJU EINSPIELERJU
Častni pokrovitelj dogodka je dr. Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev - Letos mineva sto let od prihoda koroškega rojaka iz znamenitega rodu Einspielerjev v župnijo Sv. Jurija v Slovenskih goricah, ki jo je kot župnik vodi do smrti leta 1927.

V občini Sv. Jurij nadaljujejo s pripravami na izvedbo projekta Park spominov Jurovski Dol. Uvodna prireditev bo odkritje spominske plošče Gregorju Einspielerju na zgradbi župnišča Sv. Jurija in nato še kratek zgodovinski večer o tem pomembnem koroškem rojaku s kulturnim programom v izvedbi KD Ivan Cankar iz Jurovskega Dola. Častni pokrovitej dogodka je predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko, ki bo imel pozdravni nagovor in bo spominsko ploščo tudi odkril. Udeležence bo nagovoril domači župan Peter Škrlec, ploščo pa bo blagoslovil prodekan dr. Janko Gögner. Slovesnost bo predvidoma 4. novembra, ob 17. uri, na njej pa pričakujejo tudi predstavnike Ministrstva za zunanje zadeve in kulturo Republike Slovenije, Mohorjeve družbe iz Celja, mariborske škofije, dekanje Lenart, Univerze v Mariboru in drugih ustanov ter sosednjih občin.

Koroški rojak, ki je pri Sv. Juriju pustil globoke sledi

Gregor Einspieler se je rodil 10. marca 1853 v Svečah pri Bistrici v Rožu. Po ljudski šoli je obiskoval gimnazijo v Celovcu in tam končal bogoslovne študije. Kot kaplan je služboval v nemških, nato slovenskih farah, nekaj časa v Št. Jakobu v Rožu, nato tudi na Višarjah, v Beljaku in Celovcu. Leta 1888 je postal župnik v Podkloštru. Od leta 1906 do leta 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder je moral zaradi napadov nemških nacionalistov januarja 1919 pobegniti na Štajersko. Ob pripravah na plebiscit se je vrnil na Koroško, po plebiscitu pa so ga prisilili, da je zapustil Koroško. Leta 1922 je postal župnik pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah, kjer je 28. aprila 1927 umrl in je tam tudi pokopan. Gregor Einspieler ni bil le vnet dušni pastir, temveč tudi vse življenje izredno aktiven narodni delavec. Mnogi so ga imenovali za koroškega »prvobojevnika«, ki je vedno opozarjal, da »narodna volja na Koroškem v ničemer ne pride v poštev« in da želijo koroški Slovenci »braniti svoje verske in narodne pravice«.

Slovenske gorice so mu postale drugi dom

Ob prevratu in po plebiscitu 1920 je Gregor Einspieler ostajal Nemcem trn v peti in je zaradi groženj po življenju še pravočasno pobegni pred razjarjeno nemško množico. Po pobegu iz Koroške se je najprej mudil v Ljubljani, nato je odšel na Ptuj in kmalu zatem prišel v Lenart, kjer mu je ponudil varno zavetje dekan in župnik Josip (Jožef) Janžekovič. Ta je tudi posredoval pri škofu Mihaelu Napotniku, da je podpisal dekret o imenovanju Gregorja Einspielerja za župnik v župniji Sv. Jurija v Slovenskih goricah s 1. junijem 1922 leta. Bil je dober dušni pastir, pa tudi vnet kulturno-prosvetni delavec, ki so mu Slovenske gorice prirasle k srcu, a njegova duša je kar naprej hrepenela po »mili koroški domovini, njegovi zibelki«. Kljub vsemu so mu Slovenske gorice postale drugi dom. Domačini so ga lepo sprejeli in ga kot dušnega pastirja tudi spoštovali.

Naročite se na RSS