Alberto in Mateja Kocbek se na družinski kmetiji v Voličini ukvarjata s pridelavo in predelavo mleka.

Alberto je bil že v otroških letih prepričan, da bo, ko odraste, kmetijstvo njegova služba. Pri petnajstih letih je kupil svojo prvo balirko. Družinsko kmetijo je po starših prevzel že leta 2002, ko je imel le 23 let. Takrat je bilo na njej 15 krav in nekaj telic. Leta 2003 so s pomočjo prvih evropskih razpisov pri nas zgradili še en hlev s 35 ležišči za krave in še enkrat toliko prostora za telice. Zatem so kmetijo še enkrat razširili, Alberto pa je to priložnost izkoristil tudi za pisanje diplomskega dela. Diplomiran inženir živinoreje zdaj na domači kmetiji skrbi za 65 krav, približno toliko telic in nekaj teličkov. Delo na kmetiji so si nekoliko olajšali pred desetimi leti z nakupom molznega robota. Slednji dnevno namolze 1700 litrov mleka, večino ga prodajo zadrugi, zadnja leta pa se ukvarjajo tudi s predelavo v mlečne izdelke.

»Leta 2015/16 je bila odkupna cena mleka tako zelo nizka, da nismo več vedeli, na kak način bomo preživeli mesec. Za liter mleka smo dobili tudi samo 23 centov, strošek pridelave pa je bil 21 centov. Če ob tem pomislimo še na odplačevanje kredita, smo bili praktično v izgubi. Z Matejo sva se takrat dobesedno vozila okrog – po šolah, domovih itd. –, da bi mleko prodajali še kam, ne samo zadrugi. Da ne bi bili odvisni zgolj od enega vira prihodkov.«

Hkrati se je takrat Mateja, Albertova žena, iz veselja in radovednosti udeležila tečaja predelave mleka. »Ob obilici domačega mleka se mi je zdelo škoda, da kupujemo mlečne izdelke v trgovini. Tako kot vsako malo podjetje smo tudi mi prve korake naredili zase, za družino, prijatelje. Vsi so izdelke hvalili, začeli smo širiti predelavo, leta 2020 smo doma uredili sirarno. Zdaj bi bili v »najslabšem« primeru sposobni predelati polovico mleka, seveda s pomočjo dodatnih parov rok. Se pa za zdaj ne širimo načrtno – mleko predelujemo v skladu z naročenim in prodanim. Vedno skrbimo, da je v ponudbi kaj novega, ne povečujemo pa obsega predelave,« pove diplomirana inžinirka živilstva.

Mateja izdeluje jogurte, skuto in sir za žar. Po tri izdelke letno dajo oceniti tudi na festival Dobrote slovenskih kmetij, kjer so prejemniki številnih zlatih in srebrnih odličij. Doma – na naslovu Zgornja Voličina 2 – so za prodajo uredili majhno leseno hiško, kjer je predstavljena vsa ponudba in si stranke lahko izberejo izdelke za nakup. Njihove izdelke najdete tudi v multimatu v centru Lenarta, kjer je družina Kocbek s prodajo še posebej zadovoljna. »Hvaležni smo občini, da nam je omogočila ta način prodaje, saj so se ga ljudje zelo navadili. Mleko dovažamo dnevno, ostali izdelki so seveda prav tako sveži, a jih dodajamo po potrebi. Če česa zmanjka, nas stranke pogosto kar pokličejo in opomnijo,« pove Mateja in doda, da se udeležujejo tudi raznih dogodkov. Njihovo stojnico je bilo moč najti denimo na velikonočni tržnici v Lenartu, na božičnem sejmu v Zavrhu, na žegnanju v domači Voličini in drugod.

»Mnogi obiskovalci povedo, da naše izdelke poznajo iz multimata in da so veseli, ko spoznajo še družino, ki vse to izdeluje.«

Mateja skrbi tudi za dostavo mleka v osnovne šole Voličina, Jurovski Dol in Sladki Vrh, enega od mariborskih vrtcev, lenarški dom za ostarele, pa tudi manjšim strankam oziroma fizičnim osebam tako v Lenartu kot v Mariboru.

Foto: Darja Ornik

»Z veseljem opažamo, da ljudje vedno bolj cenijo domačo, lokalno hrano. Pridelke in izdelke. Prej nismo doma prodajali niti mleka, med pandemijo koronavirusa pa so se ljudje tega zelo navadili. Veliko jih še prihaja, tisti, ki smo jim nekoliko s poti, pa se zdaj ustavljajo pri multimatu. Ta je zelo priročen tudi zato, ker ponuja širok nabor izdelkov tudi od drugih ponudnikov,« zadovoljno pokomentira Mateja.

Ves čas pogovora je z nami tudi sin Aljaž, ki z zanimanjem posluša pripovedovanje očeta in mame, nemalokrat pa je tudi prvi, ki odgovori na zastavljeno vprašanje. Pove mi, da bo tudi on kmetovalec, tako kot ati. Čeprav je šele desetletni fant, pa ima na družinski kmetiji že tudi svoje naloge:

»Imam dve ovci, za kateri skrbim čisto sam. Dokler je bila ena izmed njiju še majhna, sem jo zjutraj, po šoli in zvečer hranil s stekleničko. Zdaj ju moram vsako jutro le izpustiti iz hišice in ju zvečer spet spoditi nazaj na varno.«

Na kmetiji je zaposlen tudi Matejin brat. Enkrat tedensko ji pomaga polniti jogurte, preostali čas pa pomaga Albertu v hlevu in pri drugih opravilih. Priložnostno na pomoč priskoči tudi Albertov brat Renato. V veliko pomoč pri premagovanju vsakodnevnih izzivov sta tudi Albertova starša – oče Feliks pomaga v hlevu, mama Olga pa skrbi za kokoši, pujse in vrt ter je glavna kuharica. Mateja pove, da so »hvaležni za vse, kar lahko Albertovi starši še pomagajo in postorijo. Moj brat kot zaposlen delavec pa nam omogoča, da staršev ne obremenjujemo še bolj in da lahko gremo brezskrbno na družinski dopust. To je edini način, saj lahko kmetijo prepustimo le nekomu, ki z nami dela in sistem pozna.«

Pri tem Alberto izpostavi še eno posebnost kmetije Kocbek: »Več kot polovica naših krav daje tako imenovano A2-mleko, ki je glede na raziskave manj alergeno in lažje prebavljivo, saj vsebuje prastaro različico mlečne beljakovine beta kazein A2. Že nekaj let uporabljamo samo bike, ki prenašajo ta gen, saj stremimo k temu, da bi bila morda v prihodnosti celotna čreda takšna in bi lahko bili takšni tudi naši mlečni izdelki. Sam sem to mleko poznal že od prej, pred nekaj leti pa se je na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru pokazala posebna priložnost. Skupaj s še nekaterimi okoliškimi kmetijami smo se pridružili projektu genotipizacije živali, ki nam je omogočil vpogled v število prenašalcev te določene beljakovine. Projekt se je lani zaključil, in čeprav smo želele sodelujoče kmetije s sodelovanjem nadaljevati tudi na lastne stroške, smo naletele na gluha ušesa. Zdaj bomo morali pač poiskati drugega ponudnika teh testov.«

Kmetija Kocbek sicer ni ekološka, se pa trudijo biti čim prijaznejši okolju. Alberto pojasni, da so v tej smeri začeli razmišljati že pred več kot desetimi leti, še preden se je Mateja priselila. »H gnojevki mešamo Plocherjeve preparate, zaradi katerih se fermentacija začne že v jami. To bistveno zmanjšuje smrad, gnojevka je manj agresivna, hkrati pa je zaradi teh preparatov boljši izkoristek dušika in lahko zato posledično uporabljamo manj umetnih gnojil. Dodatno uporabljamo tudi aktivartorje tal, ki pospešujejo rast. To so vse naravni preparati, ki so dovoljeni tudi v ekološkem kmetijstvu. Na škropilnico pa imamo recimo nameščen še vitalizator, ki izboljša delovanje škropiva. Zato lahko pri škropljenju uporabimo le pol običajne doze in na tak način manj zastrupljamo zemljo oziroma obremenjujemo okolje.«