V Muzeju mesta  Dunaj  bo do 24. aprila letos na ogled  razstava, s katero so obiskovalcem  približali umetnike, umetnine, omejitve, zahteve in umetniški okus iz časa nacionalsocialističnega režima 1938 – 1945 v avstrijski prestolnici.
Kot opisujejo avtorji razstave, je po nemški priključitvi Avstrije 12. marca 1938 nacionalsocialistični režim prisilno ukinil vsa obstoječa umetniška združenja. V skladu z zakonodajo je nadzor nad umetniki in umetniškim dogajanjem prevzela Zbornica upodabljajočih umetnosti Tretjega rajha (Reichskammer der bildenden Künste). Članstvo je bilo za vse umetnike obvezno in pogoj za nadaljevanje njihovega ustvarjalnega dela. Osebam judovskega rodu, politično drugače mislečim in umetnikom avantgarde je bilo članstvo onemogočeno. Dokumenti okoli 3.000 umetnikov, ki so bili člani zbornice, so se ohranili in strokovnjaki so jih tokrat prvič natančno preučili. Nova odkritja so izredno zanimiva. Obiskovalci lahko v času razstave tudi sami brskajo po arhivu in bolje spoznajo politične strukture oblasti, postopke, mreže in umetniško stališče nacionalsocialističnega režima tako do akterjev kot umetniških del. Delo ustvarjalcev in tudi takratno politično propagando pojasnjujejo tudi izvirni predmeti. Na osnovi devetih usod posameznikov pa so prikazane posledice vsiljenega usklajevanja na področju upodabljajočih umetnosti.

Razstava pomembno sooblikuje  jasnejšo  podobo avstrijske prestolnice in države po priključitvi k nemškemu rajhu marca 1938. Republika Avstrija se je vse do devetdesetih let minulega stoletja razglašala za prvo žrtev nacionalsocializma in ta paradigma marsikje še vedno ostaja. Je pa res, da je tudi avstrijsko zgodovinopisje že pred časom priznalo skupno odgovornost državljanov Avstrije pri izvajanju nacionalsocialistične politike in tudi pri holokavstu. Več kot 110.000 Avstrijcev je bilo med leti 1938 – 1945 žrtev nacističnega terorja. Nekateri avstrijski nacisti in visoki SS funkcionarji so imeli vodilno vlogo pri množičnih pomorih v  koncentracijskih in uničevalnih taboriščih. Med njimi je bil tudi  avstrijski nacist slovenskega rodu Odilo Lotario Globocnik ( 1904 – 1945), ki je bil spoznan za vojnega zločinca. Klicali so ga Globus  in je takoj po priključitvi Avstrije  nacistični Nemčiji začel bliskovito kariero v SS. Bil je celo med predlagatelji ukrepov za učinkovito genocidno rešitev Judov v plinskih celicah in je  odgovoren za pomore v taboriščih Majdanek, Treblinka, Sobibor in Belzec. Tesno je sodeloval z Reinhardom Heydrichom, ki je med drugim  vodil  wanssejsko konferenco 20. januarja  1942, na kateri je bila sprejeta  in zapečatena  končna usoda evropskih Judov - Endlösung", kar pomeni »dokončno rešitev” judovskega vprašanja. Na tej konferenci  je sodelovala  elita izbranih nacističnih funkcionarjev iz najožjega kroga Adolfa Hitlerja. Zapisnikar ni bil nihče drug kot Adolf Eichmann. Po italijanski kapitulaciji leta 1943 je Globocnik kot višji vodja SS in policije v operacijski coni Jadransko primorje izvajal holokavst in bil vodja uničevalnega taborišča Rižarna.

Reinhard Heydrich, snovalec »dokončne rešitve« judovskega vprašanja. Nemški zvezni arhiv.

Avtorji razstave so seveda izpostavili tudi čas pred letom 1938 in se osredotočili na obdobje med leti 1934 do anšlusa, torej do priključitve Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji spomladi 1938. To je bilo  obdobje avstrofašizma, avtoritarnega sistema, ki je temeljil na političnem katolištvu in bil pod velikim ideološkim vplivom italijanskega fašizma. Avstrijski monarhisti, klerikalci in drugi konservativci so pred tem v oboroženem spopadu zmagali, odstranili socialdemokrate kot največje politične tekmece in vzpostavili avtokratsko vladavino. Takoj so tudi prepovedali nacionalsocialistično stranko, zagovornico združitve z Nemčijo, ki je takrat že bila Hitlerjeva (konec januarja 1933 je postal nemški kancler). Zgodovinarji so šele pred kratkim prvič znanstveno obdelali obsežen arhiv Zbornice likovnih umetnosti rajha, kar je bilo izredno zahtevno delo in ga postavili na ogled javnosti. Ta je  več kot zanimiv, predvsem pa nadvse poučen tudi za današnji čas.

12. marca 1938 je okoli 68.000 nemških vojakov in policistov, deloma oboroženih s težko oborožitvijo, vkorakalo na ozemlje Avstrije. Dan pozneje, torej 13. marca 1938, je avstrijska vlada sprejela zakon o »ponovni združitvi Avstrije z nemškim rajhom«. S tem se je končala prva avstrijska republika. Po priključitvi Avstrije tretjemu rajhu je bil vzpostavljen  nacistični  sistem, v katerem so dobili vodilno vlogo avstrijski nacisti. Mnogi med njimi se se »še posebej izkazali«. V času nacizma so lahko ustvarjali samo  še umetniki, ki so bili člani zbornice, članstvo pa je bilo onemogočeno osebam judovskega porekla in vsem  politično drugače mislečim ustvarjalcem, ki jih je nacizem preziral in jih postopoma tudi vse bolj preganjal. Posebej pa so seveda bili na udaru predstavniki umetniške avantgarde. Obiskovalci na razstavi torej dobijo popolni vpogled v umetniško obdobje, ki so mu izraz določale politične strukture, ter posledice vsiljenega usklajevanja na področju upodabljajočih umetnosti.