zombi 2

Vpis
Napovedujemo:
Marjan Toš

Marjan Toš

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Aliquam eleifend eleifend adipiscing. Quisque purus tellus, volutpat ut luctus eu, egestas quis nibh. In molestie dignissim lacinia.

Website URL: http://www.gavick.com

Jareninski dvor - admontsko središče vinogradništva v Slovenskih goricah

Po listini z dne 10. oktobra 1139 so admontski benediktinci dobili v last tudi Jareninski dvor pri Jarenini s posestvi in objekti vred. V okolici so bili že takrat prostrani vinogradi. Med letom 1483 in 1491 so bila obnovitvena gradbena dela na objektih, kar je bilo zapisano v listinah. Ob turških vpadih leta 1532 so Turki poslopja požgali. V tem času se že omenja kot Jareninski dvor. Zgradbo so ponovno zgradili med letom 1548 in 1550. Za zaščito pred napadalci so naredili okrog dvorca jarek ter ga napolnili z vodo, vendar so ga kasneje zakopali. V teh poslopjih je bila tudi uprava vseh teh posesti.

Dvor je kasneje doživel še več prenov, ena najbolj temeljitih je bila med leti 1628 in 1659. V slikovnem zapisu iz leta 1681 je razvidno da je imel dvor dva nadstropja, ter tri stolpe, katerih pa ni več. V novejšem delu je kapela sv. Urbana, ki je prvič pisno omenjena leta 1731. V pritličju so bile kleti in stiskalnica (preša), v gornji prostorih pa so živeli upravitelji in osebje. V času upravljanja posestev so Admontski benediktinci skrbno skrbeli, da so v vinogradih delali najboljši viničarji, ki so lahko stanovali v hišah ob vinogradih, lastnikom vinogradov pa so plačevali dajatve v pridelku in denarju. Za njihovo delo so vodili posebne računske knjige. Vinogradništvo na tem območju je bilo globoko ukoreninjeno, pridelki pa izjemno kakovostni. Lastniki vinogardov so skrbeli za njihovo obnovo in za sajenje kakovostnih vinskih trt.

Pred drugo svetovno vojno so leta 1939 samostan v Admontu razlastili, njegova posest pa je prešla v upravljanje Mariborske škofije. Po nemški okupaciji leta 1941 so posest prevzeli predstavniki nemškega rajha. Po koncu druge svetovne vojne je bila posest vrnjena benediktincem, leto kasneje pa ponovno odvzeta in podržavljena. Po letu 1991 je bil Jareninski dvor s posestvi na podlagi Zakona o denacionalizaciji vrnjen admontskemu samostanu. Ta nadaljuje z bogato tradicijo vinogradništva v tem delu Slovenskih goric in skrbi za Jareninski dvor, kateri je prepoznavni kulturno-zgodovinski spomenik.

Na spletni strani podjetja Dveri Pax, d.o.o., ki upravlja Jareninski dvor, so zapisali:

"Vina pridelujemo v poslopju nekdanje grajske pristave v Jarenini, kjer ima podjetje tudi sedež. Maja 2007 smo končali prenovo 200 let starega poslopja in junija 2007 odprli vrata ene najsodobnejših vinskih kleti na Slovenskem. Klet ponuja zmogljivosti za skladiščenje 300 tisoč litrov vina, od tega je 50 tisoč litrov vina shranjenih v hrastovih sodih. Poleg stoji Jareninski dvor, prej stara samostanska vinska klet, v kateri številnim gostom v prijetnem okolju ponujamo degustacije naših vin. V grajski kleti Jareninskega dvora so benediktinci pridelovali vina že od leta 1139. Vinska klet je hkrati najstarejši del gradu, saj je bil nadzemni del grajskega kompleksa v zgodovini večkrat dograjen in prenovljen. Leta 2015 smo v Jareninskem dvoru uredili novo vinoteko, kamor ste prijazno vabljeni."

dveri
Foto: Dveri Pax, d.o.o.

Ignac Koprivec: Literat malega človeka, dninarjev in viničarjev

Drbetinci: pozabljeni Ignac Koprivec in njegova rojstna hiša
V Drbetincih v današnji Občini Sveti Andraž v Slovenskih goricah je že dalj časa vse preveč pozabljen rojak, pisatelj Ignac Koprivec, ki se je rodil kot Ignac Ljubec in je v slovenski literarni zgodovini poznan kot pisatelj Ignac Koprivec, se je rodil 26. junija 1910 v Drbetincih. Njegov oče je bil Jožef Ljubec, ki je umrl na ruski fronti leta 1915. Mati Elizabeta, rojena Čuček, je ostala po smrti moža vdova s tremi otroki. Ignac se je skozi otroštvo prebijal v revščini in se po osnovni šoli podal na pot s trebuhom za kruhom. Obiskoval je sicer klasično gimnazijo v Mariboru, ki pa je ni končal. Revni starši mu niso mogli pomagati pri rednem izobraževanje, zato se je izobraževal ob delu in ob tem še delal kot zidar v Zasavju. Na Filozofsko fakulteto se je vpisal kot privatist, ker ni imel velike mature. Ker je poslušal predavanja tudi na drugih fakultetah, si je pridobil veliko znanja. Zato je bil široko razgledan mož.

Preživljal se je s priložnostnimi deli in od pisanja podlistkov, ki jih je objavljal v Jutru. S črticami (v njih je literarno opisoval male ljudi iz družbenega in socialnega dna Slovenskih goric, dninarje in viničarje, ki so se komaj prebijali skozi življenje v veliki bedi in revščni), novelami in narodopisnimi prispevki, je že med vojno sodeloval v Življenju in svetu, Obzorjih, Mariborskem večerniku, po vojni pa v Slovenskem poročevalcu, Ljudski pravici, Obzorniku, Ptujskem tedniku, Naši ženi, Kmečki ženi, Ptujskemu zborniku, Koledarju Prešernove družbe, Sodobnosti in drugje. V svojih novelah je izpostavljal razdvojenost kmečkega človeka, ki je nihal med neznanim in iskal pravično pot v novonastalih razmerah. Pisal je tudi o pohlepu Cerkve in o njenem vplivu na revne, neuke ljudi, zaradi česar je bil v cerkvenih krogih nezaželjen.

Leta 1934 se je preselil v Ljubljano in se vpisal, kot izredni študent slavistike, na Filozofsko fakulteto. Med vojno je imel v NOB več kulturnih in političnih funkcij, bil je novinar in urednik Slovenskega partizana. Po vojni se je zaposlil v uredništvu Ljudske pravice in bil do upokojitve leta 1965 urednik v založbi Kmečka knjiga, nazadnje je deloval kot svobodni književnik. Ignac Koprivec je brez dvoma eden od pomembni rojakov tega dela Slovenskih goric in bi si tudi v rojstni občini Sv. Andraž zaslužil nekoliko več javnega spomina, predvsem pa več skrbi za ohranitev njegovega zgodovinskega spomina med zdajšnjimi generacijami, ki ga slabo poznajo.

Ignac KoprivecIgnac Koprivec, literat malih ljudi (arhi občine Sv. Andraž)

Bogato zgodovinsko izročilo Jarenine v Slovenskih goricah

Iz jareninske pražupnije so nastale mnoge kasnejše župnije v Slovenskih goricah
Jareninska župnijska cerkev je ena najstarejših v Slovenskih goricah. Prvotna romanska cerkev je bila sezidana že pred letom 1135 in je prvič uradno omenjena v listini iz leta 1139, ko je nadškof Konrad podaril velik del posesti  Admontskemu samostanu, ki jih je plemič  Rudolf Wittenszwald predhodno podaril Salzburški nadškofiji. To je zapisano v listini, kjer so opisana tudi zemljišča na področju Jarenine od izvira Jareninskega potoka do izlitja potoka v reko  Pesnico. Cerkev se uvršča med umetnostne spomenike slovenskogoriškega prostora, kajti v njej so povezani dosežki gotike, baroka in tudi renesanse. Prvotno cerkev so leta 1532 požgali Turki. Jareninska pražupnija je imela v cerkveno-upravnem pogledu velik vpliv na kasnejši razvoj cerkvene organizacije v širšem prostoru Slovenskih goric. Iz nje se je razvila tudi župnija Sv. Lenarta.

Zdajšnja cerkvena ladja je bila zgrajena v sredini 16. stoletja. Na zahodnem delu je edinstven poznogotski zvonik s stožčasto streho prekrito z orginalno kamnito kritino in štirimi stebrički na vogalih zvonika. Blaževa kapela je bila prizidana konec 17. stoletja, Križeva kapela pa v začetku 18. stoletja. Slog križnega oltarja nas spominja na delo kiparja Filipa Jakoba Strauba. Prižnica je iz leta 1768 in je izdelek mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja.

Začetki Jarenine segajo v zgodnji srednji vek. Njeni prvi znani lastniki so bili ob koncu 10. in v začetku 11. stoletja grofje Breže-Seliški. V drugi polovici 11. stoletja so prišla njihova posestva v last admontskega samostana, ki si je že leta 1074 pridobil prve vinograde v okolici. Prvi zapis o kraju in cerkvi je iz leta 1139. Zato so leta 2019 v Jarenini nadvse slovesno praznovali 880-letnico prve omembe kraja v zgodovinskih virih. Proslave se je udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor.

Ime kraja izhaja iz besede "jarkovina" - nemško "Jaring" in pomeni krčevino, torej rigolano površino. Admontski samostan je po letu 1074 svoje posesti razširil in jih obdržal vse do konca leta 1945. Upravljal jih je iz svoje graščine - Jareninskega dvora na Poličkem Vrhu.

Mimo Pernice je nekoč vodila že rimska cesta

Naselje Pernica, ki je sedež istoimenske Krajevne skupnsti v občini Pesnica, je po izgradnji avtoceste med Mariborom in Lendavo prometno bistveno manj obremenjeno kot pred tem, ko je po državni cesti Maribor –Gornja Radgona potekal izjemno gosti promet. Naselje je  v bistvu razdeljeno v dva dela: razloženi del je na južnih obronkih nižjih vzpetin na desnem bregu Pesnice, ki je dal kraju zdajšnje ime; strnjeni del pa je na levem bregu reke ob cerkvi sv. Marjete in se je imenoval Sv. Marjeta ob Pesnici.  Starejši ljudje se tega imena še spominjajo in ga ohranjajo v ustnem izročilu. V Sv. Marjeti je bil včasih celo sedež občine. O drugi svetovni vojni je skozi kraj vodila prometna cesta mimo župnijske cerkve kot glavna prometnica na relaciji Maribor – Gornja Radgona. Zdaj je želep čas speljana mimo krajvnega središča ob gasilskem domu.

Ta del Pesniške doline je bil v preteklosti poznan po poplavah. Konec 60-tih let minulega stoletja so obsežne hidro in agro  melioracije opravile svoje in konec je bilo poplavljanja travnikov in polj, zaradi katerega so imeli kmetje veliko škode.  Po melioracijah so v  Pesniški dolini  uredili  velika polja. Rezultat melioracij je tudi prepoznavno  akumulacijsko jezero Pernica. Umetno jezero Pernica I. in II. skupne površine okoli 90 ha se razprostira med naseljema Vosek in Vukovje. Jezero je velik rezervat oz. zbiralnik vode, prvo v  sistemu akumulacijsih jeer v Pesniški dolini. Je zelo pomembno za razvoj ribištva in je obljudeno s številčno vodno in obvodno perjadjo.  Žal zadnja leta ribji živelj tudi na veliko poginja, saj so količine vode očitno premajhne. Jezero je zanimivo za sladkovodne ribiče in je tudi po izgradnji AC mimo Pernice ohranilo del  krajinske podobe. Dolgoročno gledano je zanimivo predvsem iz turističnega vidika.  Poleg gradnje jezera v Pernici so bila na tem območju  med leti  1966  -  1969 opravljena obsežna regulacijska dela na reki  Pesnici.S tem so pridobili nove  velike  površine za intenzivno kmetovanje.

Območje okoli Pernice je bilo sorazmerno zgodaj poseljeno. Po domnevah strokovnjakov naj bi tod vodila prastara prometna pot med Dravo in Muro. Rimski most, ki je stal pred gradnjo cerkve, se omenja kot Groblje (GRUBL). Cerkev sv. Marjete, prvič omenjena leta 1361, je bila leta 1532 uničena. Zdajšnja cerkvena stavba je iz leta 1567 in so jo leta 1765 preobokali in prizidali zakristijo. Oprava je baročna. V steni zvonika iz leta 1670 sta vzidana dva fragmenta antičnih nagrobnikov, kjer so reliefno upodobljeni petčlanska družina ter rimska volkulja in Romul in Rem. Matrike so iz leta 1788. Nastanek župnije sega v leto 1787.

Danes je Pernica ozjemno zanimiva  za stanovanjsko gradnjo tudi za mlade družine, kraj se je izredno razširil in stanovajska gradnja se še nadaljuje. V zadnjem obdobju se je krajevno središče močno razširilo, saj je zlasti od pokopališča dalje  zraslo novo naselje stanovanjskih hiš, v samem centru pa je bil zgrajen novi večnamenski poslovno-stanovanjski objekt. Lepo je urejen gasilski dom z muzejem in seveda kulturni dom z lepo dvorano za prireditve. Te lahko prirejao tudi na prostem med kulturnim in gasilskim domom. V kraju imajo podružnično OŠ in vrtec ter zdravstveno ambulanto ZD Maribor. Na voljo je tudi osnovna trgovska ponudba in še kaj za kvaliletno življenje krajanov. Pernica je že desetletja dolgo poznana tudi po lovski družini Pernica, ki je ena večjih na območju mariborske Lovske zveze.

Naročite se na RSS
+27
°
C
H: +29°
L: +15°
Lenart v Slov. goricah
Sunday, 27 June
Poglej 7-dnevno napoved
Mon Tue Wed Thu Fri Sat
+33° +34° +32° +26° +19° +24°
+17° +17° +18° +14° +15° +13°

oglas ovtar