Tisto, kar se dogaja v Novem mestu, ni le incident, ampak ogledalo naše družbe. Vsi se zgražamo, vsi kimamo, ko vidimo posnetke nasilja, a če bi pogledali malo bližje, bi ugotovili, da se enako dogaja tudi pri nas, samo v manjšem merilu, bolj tiho, bolj vsakdanje. Policija, ki bi morala biti simbol reda, postaja simbol nemoči. Na eni strani preobremenjena z birokracijo in notranjimi postopki, na drugi pa brez dejanske avtoritete na terenu.

Tudi v Lenartu se srečujemo z istim pojavom, če samo pogledamo avtobusno postajo, za katero mi avtobusni vozniki povedo, da je to edina postaja v Sloveniji, kjer je vse zaparkirano in z avtobusom ne moreš na avtobusno postajo. Ali kjub prometni signalizaciji dko ukrepa? NIhče? Pri blokovskem naselju v centru Lenarta trije ali štirje posamezniki vsak dan parkirajo na zelenici ali intervencijski poti ter na parkiriščih za invalide pred bloki. Policija in redarji so jih večkrat opozorili, a nič. Oni pa samozavestno pravijo: »Policija nam nič ne more, ker imamo veze.« Vsi vemo, da je prepovedano, toda oni se norčujejo iz vseh. In res se zdi, da jih zakon ne doseže. Trije samovšečni posamezniki se norčujejo iz več sto sosedov, ki se trudimo živeti normalno, v sožitju. Če država ne zmore urediti niti enega parkirišča, kako bo potem kos nasilju, korupciji ali kriminalu?

A zgodba tu ne konča. Tudi v našem kraju smo priča izsiljevanju, grožnjam in izgredom posameznikov, ki mislijo, da lahko počnejo, kar želijo. Vsi to vemo, vsi to vidimo, a vsi molčimo. Mnogi iz strahu, drugi zato, ker »nočejo imeti težav«. In potem nas preseneti, ko se nekaj zgodi. Dragi moji, ko se zgodi je že prepozno.

Enako velja za naš socialni sistem. Centri za socialno delo bi morali pomagati tistim, ki pomoč res potrebujejo. Namesto tega so postali zatočišče za tiste, ki so socialne transferje spremenili v življenski slog. Kako je mogoče, da mlad fant, star dobrih dvajset let, prejema socialno pomoč, medtem, ko drugi delajo za minimalno plačo? Problem niso ranljivi, problem so tisti, ki sistem zlorabljajo, in tisti, ki jim to dopuščajo. A z vsakim takšnim primerom se spodjeda tisto, kar naj bi bilo jedro solidarnosti. Ko sem pisal o brezposelnih, so me zaposleni na Uradu za delo napadli, da je politika zaposlovanja kompleksen sistem. Verjetno res, samo ne vem kako mi lahko neki strokovnjak razloži, zakja je lahko zdrav mlad fant dalj časa iskalec zaposlitve, če pa vsi podjetniki iščejo delavce. To so stvari, ki so tako kompleksne, da so skregane z zdravo kmečko logiko. 

Tudi pri vrtičkarjih v Lenartu, ki bi morali biti simbol skupnosti in spoštovanja dela, vidimo isto zgodbo. Ljudje si kradejo zelenjavo, uničujejo rastline, nagajajo sosedom. Nič velikega, bi kdo rekel, a v resnici gre za isto bolezen izgubo spoštovanja do drugega in do skupnega.

Vse to skupaj kaže na en problem – sistem, ki ne deluje. Policija, redarji, centri za socialno delo, institucije vsi se izgovarjajo drug na drugega. Nihče noče tvegati, nihče noče biti neprijeten. In medtem, ko se uradniki ukvarjajo s poročili, se red v družbi podira.

Podjetnik, ki pošteno dela za javni zavod, se znajde na ERAR-ju, kjer lahko vsakdo vidi vsak račun in vsak cent. Transparentnost je zanj samoumevna. Po drugi strani pa je prejemnik socialne pomoči ali borčevske pokojnine nedotakljiv, ker gre za »osebne podatke«. Kje je tu pravičnost? Zakaj je poštenost bolj izpostavljena kot zloraba?

Ko red in pravičnost postaneta stvar interpretacije, izgubimo tisto, kar nas dela skupnost. Spoštovanje, zaupanje, odgovornost. In ko se to zgodi, ne pomaga več noben zakon, noben pravilnik, nobena reforma. V družbi, kjer država ne zna narediti reda, kjer institucije molčijo in kjer se pravila tolmačijo po meri posameznika, se drobi zaupanje. In ko zaupanje izgine, izgine tudi spoštovanje. Takrat ne govorimo več o državi, temveč o skupku posameznikov, ki vsak vleče na svojo stran.
Če policija ne more urediti parkirišča, če centri ne zmorejo reči »ne« tistim, ki zlorabljajo sistem, in če pošten človek ostaja edini, ki se mu gleda pod prste, potem nismo več v družbi enakih. Takrat smo v družbi, kjer moč pomeni več kot red, in kjer molk institucij postaja najglasnejši dokaz, da smo izgubili kompas.

Če si bomo še naprej zatiskali oči, bomo slej ko prej spoznali, da ne živimo več v varni skupnosti, ampak v džungli, kjer glasnejši in bolj nesramni odločajo o vsem. Takrat pa bo, kot vedno – prepozno.