Andrej Kapl je v mesecu novembru praznoval 95 let. Prijeten in čil sogovornik mi je v intervjuju predstavil del njegovega zanimivega življenja.

V novembru ste dopolnili častitljivih 95 let. Kakšni so vaši spomini, če se vrneva na začetek, v čas vašega otroštva?

Rodil sem se tukaj, na Dražen Vrhu, blizu sedanje hiše, in odraščal s starejšim bratom ter starejšo sestro. Moj oče je bil Andrej – kot jaz, mama pa Marija – kot sta poimenovala tudi sestro. Imeli smo manjšo kmetijo; 5 ha zemlje in nekaj glav živine. Otroci smo velikokrat pomagali na polju. Naša naloga je bila, da smo med oranjem vodili živino, oče pa je bil na kravji vpregi.

Takrat so računali, da je lahko na 1 ha zemlje pri hiši 1 človek. Če jih je bilo več, so morali iti pomagat drugam, če jih je bilo na kmetiji manj, pa so dobili pomoč od drugod.

Kaj pa šola? Ste jo obiskovali pri Sveti Ani?

V šolo sem hodil k Sveti Ani. Prve štiri razrede sem izdelal v slovenskem jeziku, nato pa v nemškem. Takoj po šoli, torej leta 1943, sem dobil delavsko knjižico. V tistem času sem z očetom, ki je bil čevljar (takrat smo čevljarjem rekli šoštarji), hodil po kmetijah, kjer sem pomagal pri izdelavi obutve. Navadno smo šli čevljarji in krojači skupaj do kmetij, kjer so bile koline, saj smo takrat dobili kožo, iz katere smo izdelovali. Najprej smo to kožo nesli v tovarno – ena je bila v Lenartu (Pirih – danes je tam Tovarna Unior) in ena v Cmureku. Tam so to kožo predelali, nato pa smo iz nje izdelali čevlje za odrasle. Otroci so bili večinoma bosi.

Torej ste po šolanju opravljali čevljarska dela?

Včasih sem pomagal očetu, drugače pa sem se zaposlil in urejal ceste; v tistem času smo urejali prav ceste v naši okolici. Veliko zemlje smo prekopali ročno in to so kmetje odvažali z vozovi. Nato sem leta 1948 odšel v vojsko. Delal sem tudi na železnici v Mariboru.

Kakšne spomine pa imate na vojsko?

Leta 1945 so vse fante, rojene leta 1928, poklicali v vojsko na Ptuj. Tja nas je peljal znanec iz Žic z vozom in konji. Že čez nekaj dni so nas napodili v Maribor in nato še v Celje. Še vedno smo bili v civilu in nismo rokovali s puškami. Takrat sem v vojski opravljal čevljarska dela in gradil, a smo kmalu vsi letniki 1928 odšli domov, ker še nismo dopolnili 18 let. Nato pa sem leta 1948 moral ponovno v vojsko.

Po letu dni sem zbolel za močno pljučnico in so me poslali domov, nato pa sem se spet vrnil in se kmalu hudo poškodoval.

Kakšna nesreča pa se vam je zgodila?

Niso nas naučili delati s konji, a smo jih morali voditi do napajalnikov. To je izgledalo tako, da smo na konjih in kobilah v koloni čakali, da smo prišli na vrsto, da je žival dobila piti. Moja kobila ni želela čakati in se je zagnala proti nasadu akacij, čez ograje, kjer me je veja vrgla iz nje. Obležal sem, a so me vseeno obdržali v vojski in čez približno dva meseca je prišel nek general, ki je videl, kako se mučim s čiščenjem in da se ne morem pripogibati. Takoj mi je priskrbel pregled v Zagrebu, kjer sem nato 18 mesecev ležal s skoraj celim telesom v gipsu in nisem mogel vstati iz postelje, saj sem imel poškodovana vretenca. Prepeljali so me v Lovran (pri Reki na Hrvaškem), hrano so mi vbrizgavali prek cevk, nato pa me je nek slovenski zdravnik nemudoma napotil na operacijo, ki je bila uspešna. 

Težki dogodki. Kaj pa kasneje? Ste lahko odšli domov?

Čez nekaj časa sem dobil usnjeni steznik, ki sem ga kasneje nosil tudi doma. Še danes ga hranimo na podstrešju. In veste kaj? Od tistega časa naprej me nikoli več ni bolela hrbtenica (smeh).

Kaj pa žena in družina?

Leta 1956 sem se poročil s sosedovo Marijo in rodila sta se nama dva sinova. Še danes živita ob meni – eden v isti hiši, eden pa čisto zraven, v sosednji. Z ženo sva zaživela na njeni kmetiji, kjer so ob nama živele še njena mati, sestra in teta, v službo pa sem hodil le jaz.

Hišo smo počasi obnavljali, nato pa je teden dni skupaj deževalo in sredi noči so začele pokati stene. Takrat so mi pomagali moj delovodja, sodelavci in občina, da smo za silo sanirali, da je bilo bivanje varnejše. Kmalu mi je sosed ponudil, da lahko kupim njegovo hišo – danes Kaplovo domačijo.

Torej ste se takrat hitro odločili, da jo kupite?

Ni šlo tako hitro – bili so težki časi. Soseda sem prosil, da s prodajo počaka eno leto, da zaslužim in prihranim dovolj denarja. Krediti so takrat bili v gradbenem materialu, ne v denarju, jaz pa materiala nisem potreboval, zato sem ga prodal in tako pridobil denar. Nekaj so mi posodili tudi sosedje in tako sem privarčeval milijon takratnih dinarjev, da sem kupil hišo.

Slišala sem tudi o usodi vašega brata – jo lahko predstavite tudi za naše bralce?

Starejši brat Viktor je leta 1943 odšel v nemško vojsko. Nekaj časa je bil na Siciliji, nato v Egiptu, čez čas pa je pobegnil v Anglijo, kjer je postal pilot. V stikih smo bili prek pisem. Tam se je poročil in z ženo se jima je rodila hči. Družini se je zgodila prometna nesreča – hči Ana, stara le nekaj mesecev, je preživela, tudi moj brat je preživel, a od nesreče naprej ni več pisal pisem, njegova žena pa je na kraju nesreče umrla. Takrat smo izgubili stike.

Torej ne poznate vaše nečakinje, ki živi v Angliji?

Pred nekaj leti sem jo spoznal, saj je moja družina s pomočjo spleta prišla do njenega kontakta in so me presenetili v takratni oddaji po televiziji – Dan najlepših sanj. Ana je prišla v Slovenijo in nekaj časa preživela tukaj. Še vedno smo v stikih prek spleta.