Nekoč je religija prežemala skoraj vsak vidik človekovega življenja – od rojstva do smrti, od dela na polju do praznovanja, od moralnih odločitev do družbenega reda. Bila je temelj, na katerem so ljudje gradili svoj svet in razumevanje sebe. Danes pa živimo v izrazito materialistični dobi, kjer so duhovne vrednote pogosto potisnjene ob stran, število vernikov se zmanjšuje, v ospredju pa so uspeh, potrošništvo in individualizem.

Kultura dialoga je dosegla dno, saj ni nič več sveto, meje so prekoračene, tako da lahko slehernik preko družbenih omrežij nenadzirano bruha ogenj in žveplo po vsem, kar mu ni všeč, pri tem pa mu dnevna politika ni noben vzgled, ampak prej povod za blatenje in sovražni govor. Pa vendar človek ni samo bitje telesa in potreb, temveč prav tako bitje duha. Vera lahko tudi v sodobnem času ponudi oporo, smisel in usmeritev – spominja nas na sočutje, solidarnost in usmiljenje, ki jih v današnjem svetu še kako potrebujemo.

Dejstvo je, da število vernikov v razvitem svetu upada in tudi pri nas ni nič drugače.

Koliko je v Sloveniji v resnici katoličanov, je težko realno oceniti, saj se državni in cerkveni statistični podatki ne ujemajo. Po državnem popisu iz leta 2002, kar pomeni, da so podatki že precej zastareli, se je za katoliške vernike izreklo 57,8 % državljanov (po popisu iz leta 1991 pa 71,6 %), cerkvene številke za leto 2021 pa kažejo, da gre za 71,48 % prebivalcev, saj zajemajo vse, ki so bili krščeni. Kot je razvidno iz priloženega grafa, so na drugem mestu ateisti (10,7 %), za njimi so verniki, ki ne pripadajo nobeni veroizpovedi (3,5 %), sledijo pa muslimani (2,4 %), pravoslavci (2,3 %) in evangeličani (0,8 %). V slovenski državni register je sicer vpisanih kar 59 cerkva in drugih verskih skupnosti.

Verska pripadnost slovenskih državljanov po državnih popisih prebivalstva 1991 in 2002

Slovenske gorice: od sekt do vzhodnjaških religij

Verjetno je marsikdo prepričan, da je katoliška vera edina, ki so ji slovenskogoriški verniki kdaj koli pripadali. Seveda je absolutno večinska, a spomnimo se skakačev iz Radehove. Verska sekta skakačev ali metalcev se je okoli leta 1590 s Kranjske razširila na Štajersko, še posebej je bila priljubljena med kmeti na slovenskem Štajerskem, saj je tam nastalo kar šest skakaških kapel. Skakaštvo je bilo v času reformacije močno prisotno tudi v Slovenskih goricah, njegovi pripadniki pa so svojo božjo službo opravljali v poznih večernih urah v času novega meseca. Običajno so to počeli visoko na hribu, gozdu ali v grmovju kakšne doline, si svetili z gorečimi baklami ali s plamenečim sijajem fosforenziranega lesa, pridigi pa je sledil kultni ples, ki je zelo spominjal na domnevna dogajanja na čarovniških shodih – sabatih, zato so skakače povezovali s čarovništvom in čaščenjem hudiča.

Povsem neškodljiva sekta skakačev je tako postala eden glavnih dokazov o množičnosti čarovnikov in čarovnic v Slovenskih goricah.

Dobrih tristo let kasneje, med obema svetovnima vojnama, so se v Slovenske gorice priselili evangeličani iz Prekmurja v želji po ohranitvi svoje vere. Ker so takrat na katoliških pokopališčih nekatolike pokopavali ločeno in na posebnih mestih, so si evangeličani v Sveti Ani leta 1931 uredili svoje pokopališče. Še vedno je lepo urejeno, čeprav je na njem le še 12 grobnih mest, zadnjega evangeličana pa so tam pokopali pred tremi leti. Ljudje so od nekdaj migrirali v iskanju boljšega življenja in s seboj prinašali svoja verovanja. V Sveti Ani je pred nekaj leti svoj prostor pod soncem našel tudi Mohanji center miru, ki s svojim indijskim duhovnim učiteljem Mohanjijem spodbuja k življenju brez vsakega nasilja in poudarja, da je humanost najprimernejša religija, in to humanost onkraj vseh meja: onkraj kast, ras, narodnosti in kultur. Vsekakor gre za teme, ki so danes še kako aktualne, saj so na resnih preizkušnjah.

Evangeličani so v Sveti Ani leta 1931 uredili svoje pokopališče, ki je še danes lepo urejeno, čeprav je na njem le še 12 grobnih mest, zadnji evangeličan pa je bil tam pokopan pred tremi leti. Foto: Nina Zorman

Vse manj zakramentov

Po podatkih Slovenske škofovske konference (SŠK), ki objavlja letna poročila Katoliške cerkve v Sloveniji, zadnji podatki so za leto 2022, se je število krstov v primerjavi z letom 2021 znižalo za 0,6 %, v obdobju 2012–2022 pa za kar 23,6 %. Če je bilo leta 2003 krščenih več kot 80 % vseh rojenih otrok, jih je bilo leta 2022 le še slabih 60 odstotkov. Največji upad v analiziranem desetletju se je zgodil v Škofiji Koper (–34,7 %), sledila pa je Nadškofija Maribor (–26,8 %).

Ljudje nismo samo bitja telesa in potreb, temveč prav tako bitja duha. Foto: Freepik

Ob tem seveda ne gre spregledati upada števila rojstev, ki ga v Sloveniji beležimo vse od leta 2010, kar ima za posledico tudi manjše število krstov. Je pa upad števila krstov v Sloveniji manjši od evropskega povprečja, vendar bistveno večji kakor v primerljivih državah, kot so Slovaška, Češka in Hrvaška, priznavajo v SŠK.

Danes se torej starši redkeje odločijo za zakramente svojih otrok, saj je po statističnih podatkih precej manj tudi prvih obhajil in birm; število slednjih je denimo v zadnjih 20 letih v Evropi v povprečju upadlo za skoraj 34,9 %, v Sloveniji pa za kar 47,6 %. Število cerkvenih porok se je v tem obdobju kar prepolovilo (–51,7 %). Po drugi strani, zanimivo, narašča število cerkvenih pogrebov; v obdobju 2012-2022 za šest odstotkov.

Blagostanje zanemarja vero

»Med posebnostmi Slovenije je tudi ta, da je večina pogrebov žarnih in ne klasičnih s krsto. Delež žarnih pogrebov presega 82 odstotkov, kar našo državo uvršča med prve na svetu. Razloge, zakaj je v Sloveniji tako visok delež upepelitev, lahko najdemo v močni sekularizaciji kot posledici prejšnje družbene ureditve, predsodkih in strahu pred smrtjo, cenovni dostopnosti ter pomanjkanju prostora na pokopališčih,« menijo v RKC, kjer ugotavljajo, da se število zakramentov zmanjšuje tudi v ostalih evropskih državah. »Zato lahko govorimo o splošnem pojavu, ki je zajel staro celino. Povsem drugačno sliko ponuja krščanstvo v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, kjer je gibanje ravno obratno. Upadanje števila zakramentov in nasploh oddaljevanje od verskega življenja sta povezana z načinom življenja družbe in družin.«

Sprejema relikvij sv. Lenarta se je v Lenartu udeležila množica vernikov, ne le domačih, temveč tudi iz kar štirih držav. Foto: Nina Zorman

Je materializem vzrok za vse manj vernikov? Vsekakor je eden od dejavnikov. Ljudje v bogatejših in bolj potrošniško naravnanih družbah pogosto čutijo manj potrebe po religiji, saj jim materialna varnost daje občutek samozadostnosti.

V Evropi in tudi Sloveniji se je sekularizacija zgodila v času, ko so družbe postale bolj razvite in usmerjene v individualne izbire.

A poleg materializma so tu še drugi vzroki: izguba zaupanja zaradi škandalov, oddaljenost cerkvenega jezika od realnega življenja, pluralizacija vrednot, hiter življenjski tempo, pa tudi to, da mladi iščejo duhovnost zunaj institucionalnih oblik. Cerkev prepoznava materializem kot resno grožnjo in poskuša ljudem pokazati drugačen, bolj duhoven pogled na življenje. A za upad vernikov materializem ni edini vzrok – je torej del širšega procesa sekularizacije in sprememb v kulturi.

Spremembe tudi v podeželskih župnijah

O tem, kakšna je »verska« situacija v Slovenskih goricah, smo se pogovarjali z lenarškim župnikom Marjanom Pučkom. »V Lenartu smo pred epidemijo koronavirusa opazili upad števila vernikov, od takrat pa lahko rečem, da ostajamo nekje na istem. Nedeljnikov, torej udeležencev nedeljske maše, imamo v povprečju od 200 do 300, tudi število otrok pri verouku ostaja bolj ali manj nespremenjeno. Tako imamo na primer letos s prvošolčki vred 220 otrok pri verouku. Seveda pa na splošno drži, da v cerkev hodi manj ljudi, manj je rojstev, posledično manj krstov, obiska verouka … Mestne župnije smo se s tem trendom upadanja soočile že pred časom, zdi se mi, da podeželske to šele čaka oziroma se jim je že začelo dogajati, da vsi otroci ne pridejo več k verouku.«

Marjan Pučko: »Vera je tudi stvar odnosov; ker jih manjka, se je znašla na prepihu.« Foto: Senka Dreu

Kako kot župnik gleda na otroke, produkte permisivne vzgoje, in kako se sooča s krizo vrednot v današnji družbi, nas je zanimalo. »Bi rekel, da je vse odvisno od staršev: če lahko neko zgodbo pelješ skupaj z njimi, je vse lažje. Je pa res, da so danes starši zelo zaposleni in zato utrujeni, službe niso preveč družinam prijazne, zato zmanjka časa za pogovor in odnos z otrokom. Poleg tega 'pri hiši' običajno ni več dedkov in babic, otroci so veliko sami, živijo v virtualnem svetu igric in računalnikov, opažam, da jim zaradi tega manjka občutka, kaj je zanje škodljivo in kaj ne, da jim manjka nekega materialnega filtra. So kot gobice, ki vpijejo vse, kar vidijo in slišijo, in seveda marsikaj naredijo narobe. Toda napake so del življenja, takrat ne potrebujejo kritike in kazni, ampak odraslo roko, ki jih usmeri na pravo pot.«

Pomen odnosov

Pučko opozarja, da je po njegovem eden največjih izzivov današnjega časa pomanjkanje odnosov.

»Kajti vera je tudi stvar odnosov; ker jih manjka, se je znašla na prepihu. Prevečkrat se vidimo le v materialnih stvareh. A že stari Grki s Platonom na čelu so govorili, da je človek telo, duša in duh – vse troje je treba hraniti, če hočemo polno živeti.«

»Za telo imamo hrano, za dušo denimo hobije, a tudi za našega duha moramo poskrbeti, to pa ni tako lahko, saj ni videti takojšnjega rezultata.«

Veliko govorimo o krizi vrednot in sodobne družbe. Rimskokatoliška cerkev opozarja, da sodobna družba pogosto postavlja denar, uspeh, ugled in užitek na prvo mesto, pri tem pa zanemarja duhovne, etične in človeške razsežnosti življenja. To po njenem vodi v praznino, odtujenost in osamljenost. Papeži vse od Janeza Pavla II. dalje pridigajo o kulturi potrošništva, ki človeka dela ujetnika stvari in ga odtujuje od bistvenega, o individualizmu, ki razkraja skupnost in solidarnost, in o relativizmu, kjer je vse stvar osebnega okusa, kar oslabi objektivne moralne norme. Prav v slednjem vidijo največjo nevarnost: »Miselnost, ki resnico in moralna merila prilagaja posameznikovim željam in trenutnim koristim, spodkopava temelje skupnosti, družine in solidarnosti.«

Nezaupanje zaradi preteklih dejanj

Za Cerkev je človek resnično svoboden šele, ko ne služi materialnim stvarem, ampak jih uporablja za dobro. Denar in lastnina sami po sebi nista slaba, a postaneta problem, ko zasenčita človekovo srce in mu vzameta občutek za sočloveka. Zato namesto nenehnega tekmovanja in kopičenja dobrin spodbuja k preprostosti, hvaležnosti in solidarnosti z revnimi, v ospredje pa postavlja vrednote ljubezni, pravičnosti, družinske povezanosti in odgovornosti za skupno dobro.

»Krščanstvo bo moralo priznati pretekle napake in se zanje iskreno opravičiti, saj si bo samo tako povrnilo zaupanje in spet postalo moralna avtoriteta.« Foto: Nina Zorman

A hkrati je treba priznati, da se številni od cerkve – zlasti rimskokatoliške – odmikajo tudi zaradi temne strani njene zgodovine. Spomin na inkvizicijo, križarske vojne, zlorabe moči in številne afere ostaja živ, bolečino pa poglabljajo tudi razkritja spolnih zlorab v zadnjih desetletjih. Mnogi verjamejo, da se cerkev za te grozote nikoli ni iskreno pokesala in zato danes težko nastopa kot moralna avtoriteta. Prav ta razkorak med njenim oznanilom o usmiljenju in ljubezni ter konkretnimi dejanji v preteklosti je razlog, da sodobni človek ob cerkvi pogosto občuti nezaupanje ali celo razočaranje. Kako to preseči?

Potreba po iskrenem opravičilu

Jure Žnidarič, teolog, diakon in bodoči duhovnik Starokatoliške cerkve v Sloveniji Utrechtske izjave, vidi vero kot protiutež kapitalistični usmerjenosti sveta, nevoščljivosti in agresiji. »Je kot neka uravnilovka, ki pomirja, da nismo nervozni, da se ne obremenjujemo, da se ne pehamo in da se znamo ustaviti.« Upad števila vernikov zanj predstavlja težavo, ki jo je treba jemati resno in storiti vse, da se ta trend ustavi.

»Skrbi zlasti močna sekularizacija družbe, pa ne z verskega stališča, ampak družbeno socialnega. Evropska kultura namreč temelji na krščanskih vrednotah, torej ne laži, ne kradi in tako dalje, in če se bodo te porazgubile, bomo imeli velik problem, a stopamo tja z velikimi koraki.«

»Živimo v družbi, kjer velja Jaz in nihče drug, družbena omrežja so polna spodbujanja sovraštva, otroke vzgajamo v takem okolju pa še permisivno zraven, saj jim ne dovolimo, da se spotaknejo ob storjeni napaki, kar je narobe in njim v škodo …«.

Podcast z diakonom Juretom Žnidaričem si lahko ogledate tukaj. Foto: Nina Zorman

Prepričan je, da večina ljudi v nekaj verjame, a narašča število neaktivnih vernikov, ki se sicer ne izpišejo iz cerkve, so pa z njo nezadovoljni. »Cerkev danes ljudje pogosto vidijo kot institucijo, ne pa kot nosilko vere, kot varen pristan. Tudi ali pa zaradi njenih preteklih grehov. Krščanstvo bo moralo priznati te napake in se zanje iskreno opravičiti, saj si bo samo tako povrnilo zaupanje in spet postalo moralna avtoriteta. Cerkev mora prav tako pripoznati tehnološki napredek človeštva, saj je evolucija neizogibna, in se približati ljudem, zlasti mladim, tudi z aktualnimi temami, kot so na primer homoseksualnost, splav in žensko duhovništvo.«

Prilagajanje sodobnemu življenju

O tem, kakšna je pravzaprav vloga vere v tem materialističnem in egoističnem svetu ter kako se lahko z njeno pomočjo zoperstavljamo krizi vrednot, smo se pogovarjali tudi z Jurovčanom dr. Gorazdom Andrejčem, filozofom in religiologom, ki živi in dela sredi protestantskega okolja - v nizozemskem Groningenu, kjer predava na dveh fakultetah: fakulteti za religijo, kulturo in družbo ter fakulteti za znanost in inženiring. »Ko se sprašujemo o krizi vrednot, se moramo vprašati o tem, katere vrednote so v krizi, katere pa ne oz. katere vrednote so danes v ospredju. Nekatere osrednje vrednote, ki jih najdemo v mnogih verskih tradicijah, pa tudi v resnem etičnem humanizmu – denimo skrb za uboge, premišljeno življenje – lahko pomagajo pri zoperstavljanju materializmu in egoizmu, a ne nujno.«

»Mehanizmi potrošniške, kapitalistične in materialistične družbe seveda vplivajo, tako kot na vsako drugo področje sodobnega življenja, tudi na vero in duhovnost.«

»Cerkve in druge verske skupnosti se pod pritiskom, da ostanejo relevantne v sodobni družbi, poslužujejo marketinških strategij in načinov prisotnosti s pomočjo novih tehnologij – denimo preko družbenih omrežij ter na spletnih 'prostorih' – na načine, kot to počnejo podjetja in spletni influencerji. Ta dinamika pomeni, da je tudi velik del vere in duhovnosti danes ponotranjil vrednote neoliberalnega, danes digitaliziranega kapitalizma, ki se kaže v pojavih, kot so prezentiranje sporočila na privlačen način; krajša medijska vsebina, ki hitro grabi pozornost; tehnološki 'slick' videz; tekmovanje z drugimi duhovnimi ponudniki za sledilce, in podobno.«

Vseprisotna kriza vrednot

»Zanimivo vprašanje, ki se tu poraja, je, kako verske organizacije te kapitalistične vrednote kombinirajo z bolj tradicionalnimi vrednotami, kot so ponižnost, skromnost, in že omenjena skrb za uboge ter 'počasno' premišljujoče življenje. Pogosto se napetosti med tema dvema sklopoma vrednot ne gre izogniti, kar gre skupaj z občutkom, da se tudi v naših osebnih življenjih vpliva globalnega in vseprisotnega tehno-kapitalizma ne moremo izogniti. Po drugi strani so danes nekatere tradicionalne ideje – recimo ideja o družini in 'krščanski družbi' – hudo poenostavljene, k čemur nedvomno prispeva tudi hitra in površna komunikacija o teh vrednotah v sodobni medijski družbi,« še meni dr. Andrejč.

Dr. Gorazd Andrejč: »Nekatere osrednje vrednote, ki jih najdemo v mnogih verskih tradicijah, pa tudi v resnem etičnem humanizmu – denimo skrb za uboge, premišljeno življenje – lahko pomagajo pri zoperstavljanju materializmu in egoizmu, a ne nujno.« Foto: osebni arhiv

Da je »današnja družba« v moralnem zatonu, pogosto zaskrbljeno ugotavljamo in se sprašujemo, kaj storiti, kako to preprečiti, ustaviti, izboljšati. Pa zaključimo pozitivno: Ni vse tako črno, kot se zdi, namreč pomirja dr. Tibor Rutar, sociolog in docent na Oddelku za sociologijo v Mariboru, ki je v okviru projekta Homopoliltikus, političnega think tanka Inštituta za politični menedžment, razmišljal o družbeni krizi, krizi vrednot, moralnem zatonu ...

Dr. Rutar pravi, da človeštvo od nekdaj tarna, da družbena morala pada.

Pri tem se opira na študijo The illusion of moral decline (Iluzija moralnega propada), ki je bila pred dvema letoma objavljena v reviji Nature. Avtorji študije so zbrali arhivske in izvirne podatke glede prepričanj več kot 12 milijonov ljudi po vsem svetu (iz vsaj 60 držav). Ugotovili so, da so prepričanja o krizi vrednot družbe vseprisotna. »Večina ljudi verjame, da morala čez čas vse bolj nazaduje – in večina za ta žalostni trend krivi tako nazadujočo moralo posameznikov, ki postajajo starejši, kot tudi usihajočo moralnost vsake naslednje generacije. Kot povzemajo avtorji, njihovi podatki kažejo k enemu samemu sklepu: ljudje po vsem svetu verjamejo, da je morala v zatonu, in to verjamejo, odkar jih raziskovalci anketirajo.«

Že stare Rimljane skrbel moralni zaton

Za primer navede rimskega zgodovinarja Tita Livija, ki je pred več kot dvema tisočletjema opozarjal na »proces našega moralnega zatona«, »potop temeljev morale« in »končni zaton celotnega pročelja, zaradi katerega smo se znašli v temnem svitu našega modernega dne, kjer ne moremo več trpeti svojih nemoralnosti niti ne najdemo zdravila zanje«. Te besede je slavni Rimljan zapisal približno 500 let pred dejanskim zatonom rimskega imperija.

Dr. Tibor Rutar: »Večina ljudi verjame, da morala čez čas vse bolj nazaduje.« Foto osebni arhiv

Zakaj je iluzija o moralnem zatonu tako razširjena, če pa se je v zadnjih desetletjih in še toliko bolj v zadnjem stoletju cela vrsta temeljnih indikatorjev družbene pravičnosti radikalno izboljšala? »Prvič zato, ker smo ljudje psihološko nagnjeni k iskanju negativnih informacij o drugih, drugič pa zato, kar potrjuje tudi vrsta študij, ker si ljudje, ko razmišljamo o preteklih dogodkih, slabše zapomnimo negativne kot pozitivne dogodke, pogosteje pozabimo na čustveni vpliv negativnih dogodkov in smo nasploh nagnjeni k zmotni spominski percepciji negativnih dogodkov, kot da so bili v resnici pozitivni,« sklene dr. Rutar.

____________

Projekt podpira Journalismfund Europe v okviru programa Pluralistic Media for Democracy.