V vsakem kraju obstajajo zgodbe, ki niso velike, niso zgodovinske in ne bodo nikoli zapisane v učbenike. Pa vendar vsak dan znova razkrivajo, kakšna skupnost smo. Ena takih zgodb ima štiri noge, povodec in lastnika.

Pes ni problem. Problem je človek. Lastnik, ki se odloči za hišnega ljubljenčka, a ne za odgovornost, ki pride z njim. Lastnik, ki uživa v družbi psa, a ob prvem iztrebku na pločniku, zelenici ali – še huje – pred tujimi hišnimi vrati nenadoma pogleda stran. Kot da se to njega ne tiče. Kot da bo že nekdo drug pospravil. Skupnost. Občina. Sosed. Nihče in vsi hkrati.

Javne površine niso pasji WC-ji. Otroška igrišča niso prostor za jutranje lulanje. Zasebna dvorišča niso podaljšek sprehajalne poti. Pa vendar se zdi, da smo v zadnjih letih sprejeli tiho pravilo »pes je moj, drek pa vaš problem«. Čistilci, vzdrževalci, stanovalci in mimoidoči naj se prilagodimo. Naj stopamo previdno. Naj čistimo. Naj se sprijaznimo.

Na drogu v stanovanjskem naselju v Lenartu je viselo obvestilo, ki opozarja lastnike psov na neodgovorno ravnanje z iztrebki. Imeti psa pomeni več kot sprehod in družbo – pomeni tudi vrečko v roki in odgovornost do vseh, ki si delijo isti prostor. Foto: Zmagoslav Šalamun

Tak odnos ni vprašanje kulture bivanja, temveč osnovnega spoštovanja. Do prostora. Do ljudi. Do skupnosti, v kateri živimo. Če nisi pripravljen pobrati za svojim psom, potem nisi pripravljen imeti psa. Tako preprosto je. Ljubezen do živali se ne meri po objavah na družbenih omrežjih, temveč po vrečki v žepu in po dejanju, ko se je treba skloniti.

Posebej zaskrbljujoče je, da se brezbrižnost normalizira. Da postaja nekaj vsakdanjega. Da tisti, ki opozarjamo, veljamo za sitneže, namesto da bi veljali za glas razuma. In da se odgovornost vse bolj prelaga na občinske službe, kot da gre za naravno nesrečo, ne pa za človeško malomarnost.

Skupnost ni servis za tujo neodgovornost. Javne površine niso nič manj naše zato, ker so skupne. In prav pri takih »malih« stvareh se pokaže, ali znamo živeti skupaj ali pa zgolj drug mimo drugega.