Nina Šulin je profesorica likovne umetnosti, magistrica scenskega oblikovanja in kostumografinja. Deluje na različnih področjih umetnosti: od ilustracij, slikarstva, scenografije in kostumografije do poslikav javnega prostora in postavitev različnih instalacij. Je Lenartčanka, ki jo domačini poznajo predvsem po delovanju v lokalnih društvih in poslikavi podhoda pri Mercatorjevi trgovini.

Kdaj ste prvič začutili, da risanje, slikanje in ustvarjanje niso samo hobi, ampak nekaj, čemur želite posvetiti večji del svojega življenja?
Že od malega sem imela zelo rada barvice, svinčnike, papir in tako dalje. Zelo veliko dela je z mano imela mama, ki me je k temu spodbujala. Doma smo vedno delali voščilnice za novo leto, okraske in takšne stvari. Delo s papirjem, škarjami in lepilom mi ni bilo tuje. Potem sem v osnovni šoli srečala učiteljico Mileno Marijo Reščič, ki me je spodbujala, da sem lahko zaslutila, da mogoče nekaj imam. V gimnaziji je to malo zamrlo, saj sem se morala ukvarjati z drugimi šolskimi stvarmi. Ob koncu gimnazije pa sem čisto slučajno sodelovala na likovnem natečaju in dobila nagrado. Ni bilo kaj velikega, ampak takrat mi je vseeno nekaj pomenilo. Ves čas sem risala in slikala, po gimnaziji pa sem prišla v stik s profesorico Natalijo Črnčec, ki je takrat učila na Prvi gimnaziji. Želeli smo ustanoviti društvo in Natalija je prišla v Lenart in nas začela učiti. Takrat sem že študirala na pedagoški fakulteti, ampak sem zamenjala študij in šla na likovno pedagogiko. Pedagogika me ni ravno zanimala, pač pa vse drugo. Po diplomi sem se znašla v različnih šolah, potem pa sem se odločala za akademijo. Pripravljala sem dve mapi, eno za Likovno akademijo in eno za AGRFT. Na Likovni tisto leto niso sprejemali študentov na magistrski študij, zato sem šla na AGRFT, na kostumografijo. Tam se mi je odprl čisto nov svet. Gledališče je bilo že prej zelo močna stvar v mojem življenju. Spomnim se svoje prve predstave, ki sem jo gledala v SNG Maribor. Šla sem z mamo, teto in stricem. Spomnim se, kako je nekaj letelo in mi je bilo to »the best«. Potem sem v gledališče hodila vse do konca osnovne šole in tako se je gledališče vrnilo v moje življenje. Zdelo se mi je, da je bil kostumografski oddelek na AGRFT nekakšen mariborski otok v Ljubljani. Študij sem končala leta 2014, potem pa sem se začela zaposlovati v kulturi.

Zbirka knjig, ki jih je ilustrirala Nina Šulin. Foto: Knjižnica Lenart

Vaša pot je precej raznolika. Delate na papirju, slikate, rišete, ilustrirate, delate s prostorom, kostumi, scenografijo …
Ja, zgodile so se mi tudi ilustracije. Čisto spontano sem spoznala Stanko Devjak, ki je tudi iz Lenarta. Dala mi je nekaj svojih besedil in jaz sem jih začela ilustrirati. Mislim, da sva skupaj izdali približno deset knjižic. Ona je zelo plodovita ustvarjalka in njena besedila so mi bila všeč. So malo starinska, nenavadna. Sicer pa so mi knjige zelo ljuba stvar že od malega. Zdijo se mi kot neka čarobna skrinjica in zato so mi ilustracije prav posebna strast.

Se vam zdi, da so ti različni svetovi, v katerih ustvarjate, med seboj vseeno povezani?
Zelo. Recimo, delam neko ilustracijo, potem se iz te ilustracije nekaj preseli na oder, z odra v sliko, iz slike v scenografijo, iz scenografije v knjižico, iz knjižice v instalacijo … Te stvari so vedno konglomeratne. Ko se nekaj zgodi, sem jaz že v nekem drugem projektu. Tudi ko sem postavljala razstavo Rožni vrt v Umetnostni galeriji, sem izbrala tapeto iz ene predstave, ki je do nedavnega igrala v Teatru Magdalena in za katero sem delala kostume in scenografijo. To, kar je razstavljeno v UGM, gre spet v neki drugi obliki naprej v naslednjo instalacijo. Nekaj se ves čas pobira – vizualni vtis, šum, okolje, prostor, barva, oblika, spomin. Gre za preplet.

Kako pa se pri vas prepletajo služba, naročilo in ustvarjalni proces?
Moja služba ni ravno klasična. Tudi ljudje, ki hodijo k meni slikat in risat, jaz do njih pristopam na zelo podoben način kot do sebe. Ne tiščim jih v nekaj, kar meni ne bi bilo všeč, ampak jih poskušam usmerjati v to, kar njih zanima. Ne moremo vsi istočasno prijeti za barve, ne moremo vsi istočasno misliti iste stvari. Te stvari so zelo individualne. Umetniški tok je nekaj, kar bi moral vsak otrok doživeti. Zdi se mi, da bi morali bolj gledati na individualni pristop – kaj kdo zmore in koliko lahko naredi. Zelo podobno delam tudi sama. Kaj me nagovarja, kaj bi si želela povedati, v katero smer bi želela iti. Tudi pri naročilih gledam podobno. Če nekdo nekaj naroči, poskušam obrniti tako, da tudi meni zaigra. Če meni ne zaigra, potem ni nič iz tega. Tako je prišlo tudi naročilo za poslikavo podhoda pri Mercatorju v Lenartu. Stanka je napisala nekaj pesmic o Lenartu, o Miški in štorklji, o Slovenskih goricah. Jaz sem to brala in se mi je vtisnilo, kakšne so Slovenske gorice, kako Hrastovec vidi štorkljo, kako Miško odložijo v cerkvenem zvoniku … Naredila sem tri ali štiri skice in se mi je zdelo: »To je to.«
 Del podhoda v Lenartu, med Mercatorjevo trgovino in banko, ki ga je poslikala Nina Šulin. Foto: Špela Žerjal

Kako je odraščanje v Lenartu oziroma Slovenskih goricah vplivalo na vaš pogled na umetnost? Koliko vas je lokalno okolje izoblikovalo kot umetnico?
Nekdo je enkrat komentiral: »V tisti zemlji tam nekaj je.« Ne vem, če je, a zdi se mi, da je treba vedno iskati neke pozitivne točke, da imamo v tem okolju dovolj možnosti in da si moramo veliko možnosti tudi sami ustvariti. Ne bi rekla, da je Lenart kaj drugačen. Zdi se mi, da je dobro, da imaš ob sebi nekaj ljudi, ki podobno mislijo. Delavec je že ena taka skupnost, kjer gre v bistvu za podporo. Ko ima nekdo eno »blesavo« idejo, pa ga nekdo podpre, potem sta že dva z blesavo idejo. Ko jih je pet, pa se že da kaj narediti.

V Kulturnem društvu Delavec ste delali tudi kostumografijo. Kakšna je bila ta izkušnja?
Prva večja stvar je bila predstava Agata. Šlo je za kostume iz začetka renesanse na območju Anglije. To niso kostumi, ki bi bili avtentični za naš prostor. Šlo je za avtorske kostume – sama sem jih narisala, izbrala materiale in kroje, v enem trenutku pa so šivale celo štiri šivilje. Potem smo delali Mišelovko, kjer so bili kostumi kupljeni, ampak sestavljeni. Pri Zabavi za rojstni dan so bili tudi avtorski kostumi, vsi zašiti. Delala pa sem tudi Živalski ringa raja, kjer sem naredila kostume, sceno in lutke.

V mariborski Umetnostni galeriji je na ogled vaša razstava Rožni vrt. Rože so precej klasičen motiv. Zakaj prav rože in zakaj Rožni vrt?
To je še ena taka stvar, ko nekdo od tečajnikov vpraša, kaj delam, pa mi je malo nerodno reči, da slikam rože. Ampak jaz rože slikam že šest polnih let. Slike na tej razstavi so zelo majhen del in so bile narejene prav zanjo. Drugače pa slikam velike rože, meter in pol, dva metra. Ko je roža večja od človeka za dva- do trikrat, je to čisto drug občutek. Moraš stopiti par metrov stran, da vidiš rožo. Če pa si ob sliki, vidiš čisto nekaj drugega. Mislim, da me rože tako zanimajo, ker so zelo žive – barvno, oblikovno, tekstura, prostor. Vedno najdem neke nove stvari. To me trenutno nagovarja. Jaz nikoli nisem slikala realistično. Rože so prvi motiv, pri katerem slikam realistično. Na fakulteti mi je bilo opazovanje skoraj brez veze. Potem pa se je to skozi neke druge projekte transformiralo.

Kaj je težje: začeti novo delo in sedeti pred praznino ali vedeti, kdaj je zares končano in ga treba prodati?
Nikoli zares ne grem v neko stvar zato, da bi jo prodala. To se zgodi ali pa ne. V neko stvar se začnem spuščati zato, ker živi v ideji. Je pa oboje težko. Prva stvar, ki jo daš na belo površino, je vedno problematična. Še vedno se počutim, kot da sem v osnovni šoli in gledam učiteljico, pa moram začeti. To je ista stiska ne glede na to, koliko si star in koliko stvari si naredil. Končati je pa tudi težko, ker so ene stvari zelo glasne in brbotajo. V nekem trenutku ena stvar utihne in ne veš, ali je vse umrlo ali bi bilo treba še kaj narediti. Vedno je tudi nevarnost, da stvar preveč pritisneš in gre čez, potem pa jo pokvariš.

Glede na dosedanjo pestrost, kaj pa bi še radi preizkusili? Nekaj, kamor še niste šli?
Trenutno sem v pripravi svetlobne instalacije. Leta 2023 je bila postavljena v Svetlobni verigi v Ljubljani. Zdaj sem jo nadgradila in še vedno razmišljam, koliko, kaj, zakaj. Čez dober teden začnem postavljati in me to zdaj kar precej bremeni. Tehnično potrebujem podporo. Delam na višini, potrebujem voziček, potem me mora nekdo spodaj vleči in spremljati. Toliko je tehničnih zahtev, ki niso odvisne samo od mene. Nekdo mora biti vedno poleg mene, če se mi kaj zgodi … Imam kar malo treme. Zdaj bom sedem do deset dni v nekem turbo ritmu, ko pridem tja in začnem delati, pa malo pozabim, kaj bi lahko šlo narobe, in se stvari začnejo dogajati. Potem se letos začne pripravljati tudi nova predstava v Lenartu za Kulturno društvo Delavec. Delali bomo komedijo v temi. Tam bo tudi scenografija, kostumi so že v nekem razmisleku, nič še ni izdelano, ampak se stvari že počasi odpirajo. Delam pa še v Teatru Magdalena eno predstavo. Tam je v bistvu že 90 odstotkov narejenega, kostume je treba še malo dodelati, scenografijo pa še spraviti skupaj.

Če bi bili danes še enkrat Nina v osnovni šoli in bi pred vami sedeli otroci, ki razmišljajo, da bi morda postali umetniki – kaj bi jim sporočili?
Samo naj se slišijo. Druga nič. Tudi meni se je zgodilo, da sem upoštevala želje okolice. Želela sem biti še komu drugemu všeč, upoštevala želje družine in tako naprej. In se mi je to hitro zapletlo … Ampak če bi šla še enkrat, bi po moje zelo podobno izbrala. Zdi se mi, da je to mene izbralo, ne jaz tega.