Dolgoletna radijska voditeljica, napovedovalka, novinarka, knjižničarka in pravljičarka Darinka Čobec je s svojim delom pomembno zaznamovala kulturni in medijski prostor Slovenskih goric in širšega območja. Bila je prvi glas Radia Slovenske gorice, pozneje je svojo kariero nadaljevala na Radiu Maribor. Ob tridesetletni radijski poti so jo spremljali tudi številni drugi interesi – od knjig, pravljic, petja do prostovoljstva.

Mikrofon jo spremlja že desetletja – tudi kot moderatorko številnih prireditev. Foto: arhiv občine Lenart

Če danes pomislite na majhno Darinko, ste si s svojo kariero izpolnili otroško željo? Ste sanjali o mikrofonu?

Pravzaprav sem, čeprav so nekatere stvari prišle zelo spontano. Prihajam iz Šentilja, moja mama je učila na šoli in seveda, ko je bilo treba pripraviti kakšno točko za nastop, ko smo igrali tudi otroške in mladinske igre, sem bila prva izbira. In takrat se je začela ljubezen do nastopanja. Ne bom rekla do mikrofona, ker takrat še nismo toliko nastopali z mikrofoni, ampak do nastopanja. Pa tudi zavedala sem se, da marsikdo nima take priložnosti. Zato sem si rekla: »Darinka, spoštuj to, bodi ponižna, skromna,« in tudi v tem smislu sem bila vzgojena.

Bi bilo bolj pravilno reči, da Radia Slovenske gorice ne bi bilo brez vas ali da vas ne bi bilo brez radia?

Najbrž moram ostati skromna in reči, da je verjetno radio nekaj pridobil z nami, ki smo začeli oblikovati in sooblikovati ta program, ampak vendarle sem jaz predvsem veliko dobila. Povabilo s strani Janeza Kurbusa je prišlo čisto spontano in bila sem ga vesela.

Ljubezen do nastopanja jo spremlja že od otroštva, mikrofon pa je postal njen dolgoletni sopotnik. Foto: arhiv občine Lenart

15. februarja 1995 ob petih zjutraj ste bili prva oseba, ki je pozdravila poslušalce v etru takrat novega Radia Slovenske gorice. Se spomnite tistih trenutkov?

Tisto noč sploh nisem spala.

Premlevala sem besede: »Dobro jutro, tukaj je Radio Slovenske gorice«, ali naj rečem samo Radio Slovenske gorice ali kako se bo to slišalo? Priznam, bilo me je neznosno strah, da sem razmišljala celo: »Kaj je bilo to tebi treba, Darinka, zdaj pa boš naredila kaj narobe in te bodo vsi slišali!« Vse do trenutka, ko je bila minuta do pet, je bila res panika. Potem pa, kot da se je vse nekako umirilo in je steklo… Nikoli več ne bom doživela tega, da bom na neki radijski postaji prvič nagovorila poslušalce.

Vaš nekdanji sodelavec Marjan Toš vas je opisal kot osebo, ki je bila zadolžena predvsem za zahtevnejše vsebine in področje, kjer napake niso bile dovoljene. Kakšen občutek vam da ta opis?

Ja, spet odgovornost. V moji glavi je bilo: »Pazi, da se ne boš zmotila!« Pri vsem, kar pač radijski govor zahteva. Po eni strani si morda malo počaščen, ker res ni vseeno, kdo to počne.

Recimo, pri osmrtnicah je treba paziti, da se nisi zmotil v imenu, priimku ali kakor koli. Navsezadnje tudi pri poročilih. To me je sicer dodatno motiviralo, hkrati pa je bila to še ena dodatna naloga in odgovornost.

Darinka Čobec v lenarškem parku, le nekaj korakov od svojega doma. Foto: Špela Žerjal

Do koga ste bili najbolj neizprosni – do sebe, do dela ali do poslušalcev?

Poslušalci si zaslužijo kakovost.

Ob tem pa moram povedati, da so napake dovoljene. Zato, da poslušalci ugotovijo, da tudi napovedovalci nismo stroji. Imamo slab dan ali nas morda nekaj muči, tisti dan nismo dobro spali… Skratka, da smo tudi mi samo ljudje. Ampak poskusimo narediti čim manj napak, seveda. Pri vsaki sem se sekirala, posebej na začetku. Potem se pa navadiš in ugotoviš, da se vsem to dogaja.

Se spomnite kakšne napake, ki je bila takrat morda strašna, danes pa je smešna?

O ja, s Tatjano Letnik. Ona je bila tonska tehnica, jaz pa spikerka. Zjutraj nagovoriva poslušalce in hočem povedati malce drugače, da smo vsi skupaj pri jutranji kavi.

Namesto kavi se mi je zareklo »jutranji kravi«.

Tatjana se je začela smejati, še zdaj jo vidim, kar zvilo jo je. Jaz pa sem v tistem začela nekaj mencati. Nakar kliče poslušalec in pravi: »No, saj tudi pri jutranji kravici je lahko prav prijetno.« Skratka, ljudje so to sprejeli: se pač zgodi. Pa tudi to, da sem kolega Kristjana Šmida imenovala za Kristjana Čeha. Pa to, da je včasih med branjem poročil prišel kdo v studio in kar nekaj rekel na glas, in si moral dobesedno smeh zadržati. Vsekakor so kake dogodivščine…

Je glas številnih prireditev v lenarški občini. Foto: arhiv občine Lenart

Vaš zadnji dan na Radiu Slovenske gorice je bil čustven. Kakšni so spomini nanj?
Ja, bila sem žalostna. Sem se kar na hitro poslovila, ker sem bila malo na robu solz in bilo mi je zelo žal. Predvsem pa ne vem, zakaj sem imela občutek krivde. Takrat sem se namreč že pogovarjala tudi z Radiem Maribor, tudi avdicijo sem tam naredila in potem sem imela občutek, kot da sem radio izdala in svoje poslušalce. Ampak želela sem poskusiti še nekje drugje.

Kako bi primerjali ta dva »vaša« radia: Radio Slovenske gorice in Radio Maribor, ki sta precej različna medija?
V osnovi težko primerjam. Radio Slovenske gorice je bil res lokalni, ampak je imel svoj čar v tem, da je poskušal vse predstaviti na ne tako zelo strokoven, ampak razumljiv, dojemljiv način. Medtem ko me je na Radiu Maribor pritegnila prav profesionalnost. Občutek, da si del nekega širšega občinstva, da se je tukaj treba malce bolj potruditi in tudi nekaj več znati. Takrat je bilo strogo. Lahko rečem, da je bil Radio Slovenske gorice nekako bolj mehek. Prijazno je prihajal v domove. Medtem ko se je Radio Maribor čutil kot stopnička višje, če lahko tako rečem. Čeprav sta oba simpatična.

»Za dobrim konjem se vedno praši.« Govorim seveda o nagradah. Častno priznanje RTV Slovenija za leto 2023, srebrni grb Občine Lenart, srebrna Gallusova značka … Katera nagrada vam največ pomeni?
Odkrito rečeno, se s temi nagradami ne hvalim, zato ker se mi zdi, da sem delala, kar me je veselilo. In ker je to ena od stvari v življenju, ki jo znam. Marsičesa pa ne znam in mi je težko ali mi kdo pomaga. Nagrada pride nekako avtomatsko po določenem času, po neki količini dela, če lahko tako rečem. Seveda si je vesel, ampak gotovo ni prioriteta.

Leta 2024 je prejela častno priznanje za delo na RTV Slovenija. Foto: Ksenija Trs

Radio kot medij danes ni več »samo« radio. Je tudi fotografija, delno televizija, splet, neposredni prenos itd. Kako gledate na brisanje meja med mediji?
Po svoje to sicer podpiram, po drugi strani pa malo pogrešam tisti klasični radio: sedenje in poslušanje. Zato, ker vse te stvari malo odtegujejo pozornost. Ko si na radiu poslušal poročila ali morda tudi kakšen pogovor, je bila potrebna koncentracija. Ko je dogajanja preveč, potem oči in ušesa begajo, koncentracija je na več krajih in se mi zdi, da ne dobiš tistega kompleksnega občutka.

Sem bolj klasik.

Zakaj pa radio in ne televizija recimo? Kaj ima radio takšnega, kar vas je pritegnilo in držalo tri desetletja?
Tukaj si lahko veliko bolj sproščen, ni tako potreben videz, posebna urejenost. Seveda ne rabimo prihajati v pižamah, ampak nekako je radio bolj intimen. Sam si v studiu, tam je kak tehnik … Imaš možnost razmišljanja o drugih stvareh, ne pa o tem, kako boš izgledal ali kakšen bo tvoj obraz med artikulacijo. Na televiziji je pomembno kako to izpade, zato se mi zdi radio bolj prijazen. Navsezadnje lahko imaš kuli v rokah, če to potrebuješ, pa se nihče ob to ne dregne.

Darinko večkrat vidimo kot moderatorko na literarnih večerih v knjižnici Lenart. Foto: arhiv knjižnice Lenart

Kaj bi svetovali mladim, ki se odločajo za delo na radiu, glede na medije danes?
Naj poskusijo. Predvsem pa naj veliko berejo. Pa naj se učijo, kajti delo ob mikrofonu, pa tudi kakšno drugo, zahteva veliko splošnega znanja, na kar se včasih pozablja. Seveda je lepo, kadar napovedovalec bere brez napake, ampak ko so oddaje, pogovori v živo, takrat pa moraš vklopiti še kaj drugega. Tudi psihologijo, geografijo, zgodovino … Skratka, zelo priporočam, naj imajo vsesplošno dobro znanje. Pa seveda veliko poguma.

Marsikdo »odpove«, ko se prižge rdeča lučka.

Človek se lahko veliko nauči od dobrih mentorjev. Denimo Ida Baš in Dušan Tomažič sta simbol postavljanja kakovosti. Danes se zdi, kot da je to vse manj pomembno. Vas kdaj bolijo ušesa, ko poslušate neizšolane moderatorje ali novinarje?

Ja, res me zaboli. In drži, Ida in Dušan sta še zmeraj pojem odličnega radijskega govora. Velikokrat rečemo, da radio tudi vzgaja. Seveda se zgodi kakšen zdrs, to se pri pogovoru v živo lahko zgodi, ampak v osnovi moramo govoriti tako, kot so radijski standardi. In me včasih ta površnost zaboli. Kot da je vseeno, samo da se nekaj govori. Ni res. Ljudje potem menijo, da je tako prav. In mi jih s tem seveda navajamo k napačnemu in jih ne vzgajamo. Tudi komercialne radijske postaje bi morale malo paziti.

Foto: Slavko Rajh

Danes, ko ste prekaljena govorka, na kateri strani mize se bolje počutite: ko postavljate vprašanja ali ko odgovarjate?
Ko postavljam vprašanja. Ampak odgovarjanje je pravzaprav zanimivo. Si človek misli, da to ni nič posebnega. Ampak ko začneš oblikovati misli, besede, stavke, pa ugotoviš, da ni tako enostavno v sekundi odgovoriti smiselno, zbrano. Veliko raje sem spraševala. Moram pa povedati še nekaj, kar se mi zdi dobra praksa, ki sta nas jo naučila tudi Ida in Dušan: na vsak pogovor se je treba dobro pripraviti.

Kdo ali kaj je bil vaš največji učitelj?
Najprej so bile knjige in moja mama, ki sem jo žal prehitro izgubila. Vsadila mi je ljubezen do knjig, do nastopanja, do lepe slovenske besede in tako naprej. Potem učiteljica v osnovni šoli v Šentilju, Jana Hartman Krajnc, ki tudi zdaj piše knjige. Ona nas je takrat vključila v recitacijski krožek. Potem je bila odlična profesorica slovenščine v gimnaziji, Božena Kmetic, ki me je tudi navdušila nad branjem in nastopanjem … No, potem pa me je življenje samo tudi učilo. Družina, otroci, razni trenutki.

Vodenje prireditve VDC POLŽ Maribor leta 2023. Foto: Maja Modrinjak

Malo manj znano je, da ste ob vsem že povedanem tudi pravljičarka. Pravljice berete in pripovedujete, tudi napisali ste kakšno. Bo po upokojitvi za to več časa?
Pravljice so bogat del našega življenja. Odraščala sem v času, ko ni bilo televizije in smo se zatekali h knjigam. To je bil pobeg v domišljijo, ki sem je tako ali tako že veliko imela, in morda tudi od tu želja, da bi potem, ko sem se poklicno ukvarjala s knjižničarstvom, postala tudi pravljičarka. S pisanjem pa je tako: začnem, se utrne kakšna druga misel in, po pravici povedano, se je ta ustvarjalnost malo ustavila. Na začetku sem jih svojemu vnuku posvečala, pa včasih smo tukaj pred blokom posedeli z otroki, ampak mislim, da je ta del zaključen.

Kaj pa prihaja po koncu radijske poti? Boste morda spet prepevali?
To je bila ena ženska skupina, nonet, pred dvajsetimi leti, ampak mislim, da ne bo šlo več. Malo so že zarjavela grla. Razmišljam, da bi postala prostovoljka in to v zavetišču za živali. Sem sicer tudi prostovoljka v Zavodu Hrastovec, ampak z živalmi bi me še posebej veselilo.

Verjetno bo moja pot šla v smeri pomoči tistim, ki jo potrebujejo. Pa morda kak bralni krožek.