V življenju se prej ali slej vsi srečamo s trenutki, ko obstanemo. Ko nekaj ne deluje več. V odnosih, v nas samih ali v načinu, kako živimo. Takrat se pogosto začnejo "prava" vprašanja. Tokratna sogovornica je Maja Fridau, magistrica psihologije in raziskovalka življenja, ki v okviru svojega podjetja Pot k sebi že leta spremlja ljudi na poti samorazumevanja, okrevanja in osebne rasti. Njeno delo sega tja, kamor si marsikdo sprva ne upa pogledati, kot je na primer odnos do sebe, v čustva, stare vzorce in neizrečene bolečine. Pogovor z njo hitro preseže klasične odgovore in odpira prostor za iskren razmislek o tem, zakaj je stik s sabo pogosto najtežji, a hkrati najpomembnejši korak k spremembi.

»Prositi za pomoč ni znak šibkosti, temveč poguma,« poudarja Maja Fridau.

Maja, zakaj imamo ljudje tako močno potrebo, da najprej spreminjamo druge in okolje, šele nato sebe? Zakaj je delo na sebi najtežje?
»Zato, ker je lažje,« odgovori brez ovinkarjenja. »Lažje je kazati s prstom na druge, pritiskati na okolico in iskati vzroke zunaj sebe. Lažje je iti po nakupih, kot se soočiti s sabo. Lažje je spiti kozarec vina, kot pa si priznati, kako se v resnici počutim. Lažje je delati, delati in delati, kot pa začutiti sebe.«

Spreminjanje sebe ni enostaven proces, pravi. »To je pot za pogumne. Veliko lažje je videti napake pri drugih kot pa pogledati vase, če ponazorim s kazanjem prsta, en je obrnjen stran od nas, trije nazaj pa obsojajo nas same.«

Kaj je potem sploh smisel tega, da brskamo po sebi, da se soočamo s sabo?
Razlogi so različni. »Veliko ljudi poišče pomoč takrat, ko ne zdržijo več. Ko ne vedo več, kako naprej. Povod je lahko bolečina, izguba, ločitev, stiska. Lahko pa gre tudi za čisto radovednost, kot na primer za raziskovanje sebe, ker te to zanima, ker ti nekaj prinaša.« Pogosto se pot začne zelo preprosto, pri meni se je začelo s prebiranjem knjig in z iskanjem odgovorov. »Ko imaš težavo, začneš iskati rešitve. In slej ko prej prideš do sebe. Kaj lahko jaz naredim, da mi bo lažje?«

Psihološko delo ni namenjeno le stiskam in je tudi skrb za notranje ravnovesje in kakovostnejše odnose.

Tvoji poslovni prostori se nahajajo v Lenartu. Kako odprti so ljudje pri nas za psihološko pomoč?
Maja svojo pot opiše zelo iskreno. »Začela sem bosa in brez vsega. Bila sem na razpotju ali ostanem v službi, ki ni bila povezana z mojo stroko, ali pa grem na svojo pot. Takrat sem bila že sredi študija psihologije in za mano je bila tudi zelo težka osebna izkušnja.«

Ljudje so jo že prej poznali po zapisih na družbenih omrežjih. »Ko je umrl moj partner, so mnogi spremljali, kako sem se s tem spopadala. In ko sem se odločila, da grem na svojo pot, sem začutila: to, kar sem jaz ozavestila skozi žalovanje in raziskovanje sebe, moram predati naprej.«

Začela je z delavnicami, brez pričakovanj. »Na prvo delavnico je prišlo 30 ljudi. Bila sem v šoku. Nato so sledile nove skupine, retreati, individualna srečanja. Ljudje so začeli prihajati sami od sebe, in to ne le iz lokalnega okolja, ampak tudi od drugod.«

Bi lahko rekli, da te je ravno težka izkušnja v življenju pripeljala do tega, kar danes počneš?
»Mislim, da je vsaka težka izkušnja kot Feniks,« razmišlja. »Najprej izgoriš v bolečini, razpadeš v pepel, potem pa lahko zrasteš na novo. Če imaš podporo in orodja, iz vsake bolečine lahko nastane nekaj dobrega.«

Ko si dovolimo pogledati vase, se začnejo prave spremembe.

»Partnerstvo ne more rasti, če raste samo eden«

V pogovoru se dotakneva tudi odnosov – predvsem partnerskih. Maja opozori, da je prav tu pogosto največ nerazumevanja in bolečine.

»Ženske smo že po vzgoji bolj v stiku s čustvi. Pogosteje skrbimo, negujemo, poslušamo. Moški pa so bili pogosto vzgajani v smeri zatiranja čustev (žalosti, strahu, ranljivosti). Jok je bil šibkost, strah nekaj, česar se ne čuti,« razloži. Ko se v partnerstvu zgodi, da eden začne osebnostno in čustveno rasti, drugi pa ostaja na istem mestu, se lahko pojavi velik razkorak. »Ženska začne ugotavljati, da nekaj ne štima. Da se ne znata več pogovarjati, da ni slišana, razumljena. In začne pritiskati. Partner pa to pogosto doživlja kot napad ali nadlegovanje.« Če je drugi pripravljen stopiti zraven, se učiti novih načinov komuniciranja in upravljanja s čustvi, lahko odnos zraste na povsem novo raven. »Če pa ne, potem se poti začnejo razhajati.«

Zakaj je še vedno tako težko poiskati pomoč?
Stigma je še vedno močno prisotna. »Kaj bodo ljudje rekli? A sem nor? A sem šibek?« so vprašanja, ki marsikoga ustavijo. Maja poudari, da je to družbeni vzorec, ki ni omejen le na Slovenske gorice. »To je širša zgodba o tem, da moramo biti močni, delovni, uspešni. Psihična bolečina pa naj ostane skrita.« A ravno tu vidi velik paradoks. »Če si zlomimo nogo, gremo k zdravniku. Če se zlomimo znotraj, pa še kar trpimo in držimo.«

V varnem in podpornem okolju delavnic se pogosto začnejo pomembni notranji premiki.

Ena izmed bolj močnih misli v pogovoru je Majina razlaga, da partner nikoli ni naključen.

»Partner je vedno odraz tebe. Vedno te bo nekaj naučil.«

Če ima nekdo težave s postavljanjem mej, bo pogosto v odnosu z nekom, ki meje prestopa. »Tak odnos te uči, da se postaviš zase. Da vidiš svojo vrednost.« Partner lahko na različne načine odslikava rane iz otroštva, kot so nadzor, zapuščenost, čustveno odsotnost. »Te rane so nastale, ko smo bili otroci in nismo imeli kapacitet, da bi jih pozdravili. Kot odrasli pa imamo končno priložnost, da to naredimo.« To ne pomeni, da je treba v vsakem odnosu ostati za vsako ceno. »Če se v odnosu sprašuješ, ali sploh še želiš biti v njem, je to že pomemben signal, ki ga je vredno nasloviti.«

Zakaj ljudje ostajajo v odnosih, v katerih niso srečni?
Razlogi so številni: strah pred samoto, finančna odvisnost, otroci, občutek manjvrednosti, prepričanje, da boljšega ne bodo našli. »Vsak ima svoj zakaj.«

V terapevtskem procesu Maja ne daje odgovorov namesto klientov. »Na začetku si postavimo cilje. Jaz sprašujem kako se počutiš v tem odnosu, kaj pogrešaš, kakšen si bil prej. Odgovori pridejo iz njih.« Ob tem opozori, da spremembe zahtevajo čas.

»Vzorce, ki smo jih gradili 20, 30 ali 50 let, ne moremo razrešiti v nekaj urah. Gre za globoko delo, za stik s čustvi, za žalovanje, jezo, bolečino.«

Psihološka higiena – tako kot umivanje zob

Maja poudari, da psihološka pomoč ni namenjena le tistim v hudih stiskah. »Za marsikoga je to higiena duha. Čas zase. Prostor, kjer razmišljaš, čutiš in rasteš.« V svetu, kjer družbena omrežja ponujajo idealizirane podobe popolnosti, je to še toliko pomembnejše. »Naši možgani se ves čas primerjajo. In če ne gledamo kritično, lahko to vodi v slabo samopodobo, tesnobo, depresijo.« A hkrati opaža spremembe. »Vse več ljudi govori o resničnem življenju, o ranljivosti. To mi daje upanje.«

Maja Fridau je bila gostja Ovtarcasta (celoten pogovor si poglej pod zavihkom Podcasti). Posnetek zaslona

Ranljivost ni šibkost, temveč pogum

Maja poudari, da psihološka pomoč ni namenjena le tistim v hudih stiskah. »Veliko ljudi pride preprosto zato, ker želijo bolje funkcionirati. Ker želijo biti boljši partner, bolj prisotni starši ali pa bolj umirjeni v službi. To je prostor, kjer te nekdo eno uro zares posluša.« Psihološko delo primerja s skrbjo za telo. »Tako kot hodimo na telovadbo ali trening, lahko enkrat na teden ‘treniraš’ tudi svojo notranjost. To je higiena duha.«

V pogovoru se dotakneva tudi vprašanja, kako ponovno vzpostaviti partnersko komunikacijo, kadar ta zamre. »Najprej si je treba vzeti čas. Fizično bližino. Skupen prostor brez motenj. Če to ne pomaga, pa je treba odpreti temo in povedati, da se ne pogovarjava več, in to povedati iz sebe, ne z obtoževanjem.« Ključ vidi v ranljivosti.

»Povedati, kako se počutim, kaj pogrešam, kaj me boli. Ne ‘ti stavki’, ampak ‘jaz stavki’. Brez tega odnosa ni mogoče zdraviti.«

A prav to je pogosto najtežje. »Veliko ljudi raje potiska stvari pod preprogo. A rana, ki je ne odpremo, se ne more zaceliti. To velja za odnose, pa tudi za rane iz otroštva.«

Magistrica psihologije odkrito pove, da je soočenje s sabo proces za pogumne. »Videti lastne sence, lastne obrambne mehanizme, vloge žrtve ali manipulatorja, ni lahko. A brez tega ni rasti. Vsi smo sestavljeni iz svetlobe in teme. In prav tema je pogosto največje gorivo za spremembo.«

Prosimo za pomoč, večkrat!

Ob koncu pogovora Maja svoje sporočilo strne preprosto, a močno:

»Prositi za pomoč ni znak šibkosti. Je znak poguma in skrbi zase. Je odločitev, da ne ostaneš sam s svojo stisko.«

Morda prav v tem tiči bistvo: v dovoljenju, da nismo vedno močni, da ne zmoremo vsega sami in da je pot k sebi proces, ki zahteva čas, sočutje in iskrenost. A kot pravi Maja Fridau: prvi korak je vedno ta, da si upamo pogledati vase.